Zakaj je stavko treba podpreti

Predsednik vlade Miro Cerar je ta teden ocenil, da so zahteve sindikatov javnega sektorja nerazumne. Sindikati naj bi zaznali, da je v predvolilnem času mogoče postaviti tudi visoke zahteve. Te so, je dejal v parlamentu, nerazumne, bistveno pretirane in naj bi sesule finančni sistem.

Cerar seveda ni edini, ki tako razmišlja. Stavke zaposlenih v javnem sektorju navadno ne uživajo visoke javnomnenjske podpore in politiki so to vzdušje vedno znali dobro izkoristiti. Stališča mnogih mnenjskih voditeljev, komentatorjev ali gospodarstvenikov so, da je stavka javno zaposlenih neodgovorna, egoistična ali da naj bi povzročala veliko škodo gospodarstvu. A takšno razmišljanje, četudi je lahko razumljivo, je precej naivno. V nadaljevanju sledijo trije razlogi, zakaj.

1. Ker je zdaj pravi trenutek

Če obstaja pošteno plačilo za pošteno delo, je njegovo višino težko določiti, ne da bi se soočili obe strani. Zaradi tega so stavke tudi zakonite in upravičene. Če so kdaj zaposleni v javnem sektorju imeli razloge za stavko, jih imajo dandanes.

V Sloveniji so od leta 2013 do leta 2016 dobički podjetij poskočili za kar 19-krat, s 169 milijonov evrov leta 2013 na kar 3,2 milijarde leta 2016. Leta 2016 so dobički glede na leto prej ponovno zrasli za več kot 94 odstotkov. Lastniki si zadnja leta izplačujejo rekordne dividende, menedžerji pa rekordne nagrade. Njihovo bogastvo je že zdavnaj preseglo predkrizne standarde.

Res je, da plače v javnem sektorju po letu 2014 zaradi odprave varčevalnih ukrepov rastejo malce hitreje kot plače v gospodarstvu, kljub temu pa je razlika med obema skupinama – zaradi ostrega varčevanja pri plačah v javnem sektorju med letoma 2009 in 2012 – še vedno ogromna. Ker je splošna, relativna raven plač v Sloveniji tako nizka, je celo potrošnja gospodinjstev danes, glede na BDP, na ravni iz leta 1991.

2. Ker je dovolj hiranja

V zadnjih letih zategovanja pasu je bilo modno in politično oportuno varčevati na hrbtu javno zaposlenih. Rezanje njihovih plač in omejevanje zaposlovanja sta bili predstavljeni kot uspeh, pa čeprav je prav državna uprava – država. Posledice so očitne. Čeprav sodimo med manjše države, ima danes Slovenija tudi v relativnem smislu enega najmanjših javnih sektorjev v EU. Manj javnih uslužbencev, glede na vse zaposlene, imajo v EU le še Češka, Bolgarija in Romunija.

Sindikalna organiziranost javnega sektorja je še zadnje pribežališče kolektivnega boja za pravice, ki jih nihče ne da zastonj.

Isto velja za ožjo državo, za državno upravo. Število zaposlenih v organih državne uprave je v zadnjih 10 letih padlo za 11 odstotkov s 34.387 na 30.656, zaradi česar celo na ministrstvu za javno upravo priznavajo, da se zaradi cilja »vitke in kakovostne uprave« v nekaterih »delih državne uprave kaže oteženo zagotavljanje kakovostnega servisa državljanom«.

Poleg slabega zdravstvenega stanja javno zaposlenih in njihovih psihofizičnih obremenitev ni dvoma, da večine posledic ni mogoče ovrednotiti. To so površno prepisani zakoni, neuresničene reforme, zdravstvene ali pravosodne napake … Le z močnim in kakovostnim javnim sektorjem lahko Slovenija doseže tisto, čemur v gospodarstvu pravijo »razvojni preboj«. In če za kakovostnejši javni sektor ni denarja, je odgovor očiten: Davki so v Sloveniji nizki. Nekateri celo na ravni davčnih oaz.

3. Ker smo vsi v istem čolnu

Najlažje je eno skupino ljudi naščuvati proti drugi – zaposlene v gospodarstvu proti zaposlenim v »javnem sektorju«. Toda položaj nekoga, ki je zaposlen v administraciji določenega podjetja, ni kaj bistveno drugačen od položaja nekoga drugega, ki dela v javni administraciji. Oba opravljata podobno delo in imata podobne strahove ter upanja. Zakaj naj bi bil drugi manj upravičen do stavke kot prvi? Ekonomisti radi odgovorijo, da je zaposlitev v javnem sektorju varnejša, zaradi česar bi ti morali molčati. A poslovna tveganja bi morali prevzemati lastniki podjetij, ne pa zaposleni. Res je edino, da so v letih krize slovenski menedžerji, v primerjavi z njihovimi tujimi kolegi, razmeroma večje breme prenesli na delavce. Kar pa ne bi smelo postati pravilo za vnaprej. Kdor dela, mora pač imeti iste pravice.

Poleg tega so delavske pravice nedeljene. Če jih dobijo eni, jih navadno, čez čas, dobijo tudi drugi. V zadnjih desetletjih zaposleni v gospodarstvu niso več prvi v tem boju za pravice. Konja ne vlečejo več naprej, ampak se trudijo preprečiti njegov padec. Njihova sindikalna organiziranost upada, sorazmerno s tem upada tudi cena njihovega dela. Sindikalna organiziranost javnega sektorja in njihove stavkovne zahteve se zato lahko zdijo kot neupravičen privilegij. Dejansko pa so še zadnje pribežališče kolektivnega boja za pravice, ki jih nihče ne da zastonj. V najrazvitejših državah z najrazvitejšo socialno državo je tudi največ stavk. Med letoma 2006 in 2015 je bilo največ stavk v Franciji, na Danskem in v Belgiji. V Avstriji in Švici je bilo najmanj stavk, a zato, ker imata ti dve državi zgodovinsko razvite mehanizme socialnega dialoga, recimo prek obveznega članstva v delodajalski in delavski zbornici. V Sloveniji smo socialni dialog razvrednotili, veliko kolektivnih pogodb ukinili, vlada pa je zaradi spreminjanja plač v javnem sektorju od primera do primera načela celo solidarnost javno zaposlenih.