Pet razlogov, zakaj so v demokraciji bogati lahko vse bolj bogati, revni pa vse bolj revni

Zakaj demokracija ne preprečuje rasti neenakosti

V teoriji naj bi v demokraciji večina vplivala oziroma odločala o distribuciji prihodka. V praksi to ni res in ekonomisti so v zadnjih desetletjih navedli vrsto razlag, zakaj ji ni uspelo ustaviti povečevanja neenakosti. Francoski ekonomist Thomas Piketty razlaga, zakaj tradicionalne leve stranke ne predstavljajo več delavskega in nižjega srednjega razreda.

Januarja je predstavil rezultate študije, kako se je v obdobju od leta 1948 in 2017 v demokratski stranki v ZDA in socialistični stranki v Franciji postopno zmanjševal vpliv volivcev brez višje ali univerzitetne izobrazbe. Obe stranki danes obvladujejo visoko izobraženi volivci, katerih interesi so bistveno drugačni od interesov pripadnikov delavskega razreda. Eden glavnih Pikettyjevih zaključkov je, v New York Timesu piše Thomas B. Edsall, da se volivci, ki se ne počutijo več zastopani v tradicionalnih strankah, obrnejo k populizmu.

Adam Bonica, znanstvenik z univerze Stanford, je pred petimi leti objavil delo Zakaj demokracija ni upočasnila rasti neenakosti (Why Hasn’t Democracy Slowed Rising Inequality?), v katerem navaja, da bi se morala neenakost v demokraciji vsaj delno sama uravnavati, ker povprečni volivec, da bi preprečil povečevanje neenakosti, zahteva več porazdelitve.

Neenakost v demokraciji bi se morala vsaj delno sama uravnavati, ker povprečni volivec, da bi preprečil povečevanje neenakosti, zahteva več porazdelitve.

Ker ta mehanizem od 70. let prejšnjega stoletja ne deluje več, se je razlika med bogatimi in revnimi začela večati, so napisali Adam Bonica, Nolan Mccarty z univerze Princenton, Keith T. Poole z univerze Georgia in Howard Rosenthal z univerze New York. Za to navajajo pet razlogov. Prvi je, da so stranke v vse večji meri sprejemale kapitalizem prostega trga, drugi je priseljevanje in zmanjševanje volilne udeležbe revnih, zato je povprečni volivec postajal vse bogatejši. Tretji razlog je rast realnega prihodka in bogastva, zato je socialno zavarovanje, ki ga zagotavlja vlada, postalo manj zanimivo za večji delež prebivalstva. Četrti razlog je, da so bogati svoj denar začeli uporabljati za financiranje volilnih kampanj ter tako prek lobiranja in drugih mehanizmov začeli vplivati na politiko. Peti razlog so polarizacija in manipulacije, zaradi katerih se izvoljeni predstavniki ne počutijo več odgovorne večini.

V petih letih po objavi tega eseja se je predvsem financiranje volilnih kampanj izkazalo kot močan razlog za povečevanje razlik med revnimi in bogatimi. Če denar kupi vpliv na politiko, za ZDA to pomeni, da si je 0,01 odstotka najbolj bogatih leta 2016 kupilo skoraj tri krat več vpliva kot v začetku 80. let prejšnjega stoletja.

Demokratska stranka v ZDA je izgubila svojo delavsko bazo volivcev zato, ker v veliki meri podpira delitev prihodka navzgor.

Z analizo Thomasa Pikketyja se ne strinja Daron Acemoglu, ekonomist na MIT. Po njegovih besedah je zmanjšanje vpliva pripadnikov delavskega razreda in nižjega srednjega sloja v levih tradicionalnih strankah posledica rasizma, negativnih posledic globalizacije ter zmanjšanja števila belopoltih delavcev v proizvodnji. Jacob Hacker z univerze Yale, ki veliko piše o neenakosti, je Pikketyjevo delo pohvalil, in hkrati opozoril, da ne posveča dovolj pozornosti pomenu rase. Za ZDA namreč ni mogoče prezreti, da je povečanje pomena rasne pripadnosti volivcev konservativnim republikancem omogočilo, da so s politiko zavračanja ljudi iz rasnih in etničnih manjšin pridobili podporo belopoltih volivcev.

Ekonomist Dean Baker meni, da je za zmanjšanje neenakosti potrebno radikalno reformirati sistem menjalniških tečajev, denarno politiko, sistem intelektualne lastnine, pa finančni sektor, institucionalno zaščito zdravnikov, zobozdravnikov, odvetnikov, potrebna je radikalna reforma zakonodaje glede vodenja podjetij, ki zdaj vodilnim v podjetjih omogoča odiranje delničarjev. Demokratska stranka v ZDA je izgubila svojo delavsko bazo volivcev zato, ker v veliki meri podpira delitev prihodka navzgor.

Banke ti ne dajejo visokih honorarjev, če mislijo, da boš pobral njihov denar in jih stlačil v zapor.

Koga imaš za prijatelje, je pomembno. Govori, ki jih imajo ljudje, kot sta predsedniška kandidatka demokratske stranke Hillary Clinton in nekdanji predsednik iz demokratske stranke Barack Obama, v družbah s finančnega središča Wall Street, niso videti lepo. Banke ti ne dajejo visokih honorarjev, če mislijo, da boš pobral njihov denar in jih stlačil v zapor, razlaga Baker. Tako v demokratski stranki v ZDA kot v večini levih strank v Evropi potekajo notranji boji. Nekateri so pripravljeni sprejeti neenakost in se želijo osredotočiti samo na zadeve, kot je enakost spolov in boj proti rasizmu. Sam nikoli ne bi minimaliziral pomembnosti boja za enakost spolov ali boja proti rasizmu, toda če to pomeni ignoriranje politik, ki so privedle do velike neenakosti, ki smo ji priča, to ni resen napredni program.

Če morajo demokrati sprejeti širši program za boj proti neenakosti, je študija, ki jo je naredil Pikkety, nepogrešljiva, saj pokaže, da so visoko izobraženi, ki zdaj obvladujejo stranko, neučinkoviti pri zaščiti materialnih interesov tistih, ki imajo manj pod palcem, piše Thomas B. Edsall. Vprašanje ob tem je, ali lahko stranka, ki je razklana na premožnejše bolje izobražene belopolte in na močno manjšino delavskega razreda, učinkovito zagovarjati levičarski liberalni program. Odgovor je, da zelo verjetno ne.