Kako se borimo proti fašizmu

Več časa kot traja gospodarska in socialna stagnacija, bolj privlačen postaja fašizem

Klara Zetkin, nemška feministka in socialistka, je leta 1923 poročala komunistični internacionali o nastanku političnega gibanja, ki se imenuje fašizem. V njegovih začetkih ga mnogi liberalci, socialisti in komunisti niso jemali resno, zanje je bil vladavina drhali, terorja in uličnega nasilja. Klara Zetkin ni bila med njimi, saj je razumela njegovo zlobnost, mamljivost in nevarnost. Svarila je, da dalj časa, kot nihče ne bo ukrepal proti stagnaciji in razkrajanju nedelujoče demokracije, bolj privlačen bo postajal fašizem.

Ko danes na Zahodu razpada demokracija in jo nadomešča kleptokracija, ki prezira vladavino prava, so svarila antifašistov, kot je bila Klara Zetkin, spet aktualna. V zgodovini imamo obilo dokazov, kam vodi politična paraliza, slabšanje gospodarskih razmer, razrast militarizma in vsesplošna korupcija, na portalu Truthdig piše Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

Fašizem se pojavi, ko kapitalizem vstopi v obdobje krize in razpada demokratičnih institucij, ki so včasih omogočale reforme in zaščito pred neoviranim napadom kapitalističnega razreda, je svarila Klara Zetkin. Srednji razred, ki je branik kapitalistične demokracije, neoviran napad kapitalistov pahne na raven delavskega razreda in pogosto v revščino. Delavcem odvzame vse zaščite in jim zniža plače. Dalj časa kot traja gospodarska in socialna stagnacija, bolj privlačen postaja fašizem.

Fašizem se pojavi, ko kapitalizem vstopi v obdobje krize in razpada demokratičnih institucij, ki so včasih omogočale reforme in zaščito pred neoviranim napadom kapitalističnega razreda.

Hedges pravi, da bi danes Klara Zetkin opozarjala, da je grožnja povečevanje socialne in gospodarske neenakosti in koncentracija bogastva v rokah oligarhične elite, zaradi česar se zmanjšuje kakovost življenja državljanov. Propad kapitalistične demokracije delavskemu razredu vzame moč, njegov glas postane neslišan. Reforme, ki naj bi odpravile njegovo trpljenje, so kozmetične in nekoristne, njegova jeza označena kot neracionalna ali rasistična. Bankrotiran liberalni razred, ki je včasih omogočal postopne in posamezne reforme ter je blažil najhujše izpade kapitalizma, zdaj ponuja prazne parole o socialni pravičnosti in pravicah delavcev, ki jih hkrati prodaja kapitalističnim elitam.

Tako »vrednote« demokracije postanejo neokusne. Demoralizirani delavci, ki tudi pri elitnih intelektualcih, v medijih in pri akademikih ne najdejo zaščite svojih interesov, izgubijo vero v politični proces. Ko ugotovijo, da so jim liberalne elite lagale, so odprti za sprejemanje čudaških in fantazijskih teorij zarot. Fašisti to jezo in željo po maščevanju usmerijo v skupino navideznih sovražnikov, ki so večinoma manjšine.

Kar je zanje najbolj pomembno, je pomanjkanje varnosti za osnovno bivanje, je Klara Zetkin napisala o razlaščenem delavskem razredu. Množice se zaradi tega zatečejo k fašizmu, ki postane zatočišče za politične brezdomce, izkoreninjene iz družbe, tiste brez denarja in razočarane. Diskreditirane ideale demokracije nadomesti hipernacionalizem, ki ljudstva ne razdvaja po razredih, ampak po tem, kdo je patriot in kdo ni patriot. Nacionalni simboli, kot je krščanski križ in nacionalna zastava, se združijo pod fašizmom. Fašizem razlaščenim ponudi oprijemljivega sovražnika in pravico, da udarijo nazaj. Krivci za propadanje naroda postanejo izobčenci. V nacistični Nemčiji so to bili Judje in komunisti, v Sovjetski zvezi kulaki, v Evropi in ZDA so danes to begunci in migranti.

Fašizem razlaščenim ponudi oprijemljivega sovražnika in pravico, da udarijo nazaj. Krivci za propadanje naroda postanejo izobčenci. V nacistični Nemčiji so to bili Judje in komunisti, v Sovjetski zvezi kulaki, v Evropi in ZDA so danes to begunci in migranti.

Stigmatizirani se skupaj z intelektualci, liberalci, LGBT populacijo, feministkami, disidenti soočajo z napadi, ker veljajo za utelešenje bolezni, ki uničuje narod, jih hočejo fašisti iztrebiti. Fašistični jezik vedno uporablja izraze za obnovo in moralno čistost. Instrument za uresničitev fašističnih idealov je država, močna in avtoritarna država.

Da so 95 let stara svarila Klare Zetkin danes še kako aktualna, potrjuje Roberto Saviano, avtor knjige Gomora, z opozorilom, da se je v Italijo, ki je četrta največja članica EU, vrnil fašizem in paralizira politični sistem. V Guardianu je napisal, da politične stranke na levici in desnici prepričujejo ljudi, naj ne govorijo o incidentu v kraju Macerata, v katerem je bilo ubitih šest priseljencev.

Le redki politiki govorijo o žrtvah napada, ker stopiti na stran priseljencev pomeni izgubo glasov na volitvah, ki bodo prihodnjo nedeljo, 4. marca. Samo pripadniki majhne stranke Potere al popolo (Oblast ljudem) so takoj po napadu v bolnišnici obiskali ranjene. To so Wilson, Jennifer, Gideon, Mahamadou, Festus in Omar, vsi so zelo mladi in so prišli v Italijo s trebuhom za kruhom.

Družbene pošasti se vedno pojavijo v času krize. Sovraštvo do tujcev je rezultat nevarnega koktejla slabe politike, neodgovornega informiranja in ekonomske krize. Celotna predvolilna kampanja v Italiji je osredotočena na priseljence. Politiki volivce prepričujejo, da so priseljenci krivi za vztrajanje gospodarske krize, zaradi njih jim grozijo napadi, čeprav je edini napad, ki bi ga lahko označili pokol, zagrešil Italijan, ki nasprotuje tujcem. Toda navajanje tovrstnih podatkov ne učinkuje, ker so občutki pomembnejši od dejanskega stanja, piše Saviano.

Družbene pošasti se vedno pojavijo v času krize. Sovraštvo do tujcev je rezultat nevarnega koktejla slabe politike, neodgovornega informiranja in ekonomske krize. Celotna predvolilna kampanja v Italiji je osredotočena na priseljence.

Zgodbe o priseljencih, ki jih poslušajo in berejo Italijani, so rezultat predvolilne preračunljivosti, prizadevanj zapolniti prostor, ki ga je včasih zasedala skrajna desničarska stranka Severna Liga in v katerega se je vrinilo Gibanje 5 zvezd s svojo zgodbo, ki pravi, da levica in desnica ne obstajata več, obstajajo Italijani s problemi, ki so na prvem mestu.

Po napadu v Macerati se je zgodilo nekaj, kar je bilo do zdaj v Evropi nezaslišno. Nekdanji predsednik vlade in sekretar demokratske stranke Matteo Renzi in vodja Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio sta zahtevala, naj se o tem napadu ne govori. Zakaj? Da ne bi izgubila glasov ksenofobnih volivcev. Njun strah je posledica praznega političnega sistema.

Ali nam dejstvo, da je Luca Traini, terorist, ki je streljal na neoborožene ljudi zgolj zato, ker so Afričani, kandidat Severne lige, ne pove, da ta stranka volivcem v izvolitev ponuja kriminalne in nasilne skrajneže? Sploh ne, pove nam nekaj, kar velja za vse stranke. To je, da so prazne, ne morejo več najti kandidatov iz baze, ker so izgubile vse stike z realnim svetom, piše Saviano.

Če danes politik, novinar ali intelektualec svoj nagovor, besedilo začne z besedami »kar koli misliš o priseljevanju«, se mora zavedati, da ravna neodgovorno.

Če danes politik, novinar ali intelektualec svoj nagovor, besedilo začne z besedami »kar koli misliš o priseljevanju«, se mora zavedati, da ravna neodgovorno. V občutljivih časih, v kakršnih smo danes, zafrkljivosti ni mogoče trpeti. Na papirju, majhnih zaslonih, socialnih medijih je treba pretehtati vsako besedo – natančno pretehtati.