Državljani, poldržavljani in nedržavljani v Evropi

Več novih desničarskih gibanj, ki sodelujejo na volitvah, ima neuradne povezave s skupinami, ki so vzele zakon v svoje roke

Potem ko ji je na parlamentarnih volitvah septembra lani uspelo priti v parlament, ima nemška skrajna desničarska stranka Alternativa za Nemčijo (AFD) po zadnjih anketah prvič večjo podporo od tradicionalno levosredinske socialdemokratske stranke (SPD). Ti rezultati kažejo, da AFD postaja druga najmočnejša stranka v Nemčiji za desnosredinskimi krščanskimi demokrati Angele Merkel. Zakaj se v Evropi vse bolj krepijo skrajne desničarske stranke, v New Republic piše Max Holleran.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je padel berlinski zid, so v zahodnoevropskih državah verjeli, da so vzhodnoevropske države »mlajša« različica njih. Njihovi prosti trgi so imeli mladostniške težave, demokratične institucije so obstajale, a še niso bile v celoti oblikovane. Na zahodu so predvidevali, da bodo države v Srednji in Vzhodni Evropi šle po poti gospodarske liberalizacije in globalizacije, po kateri so po drugi svetovni vojni šle zahodnoevropske države in ZDA. Redki so si predstavljali, da bosta čez 25 let zahodna Evropa in ZDA krenili po poti ksenofobnega populizma, ki je zmagal na Madžarskem in Poljskem, preden je zajel Francijo, Nizozemsko, Veliko Britanijo.

V zadnjih desetih letih so nova desničarska politična gibanja vzpostavila koalicije med neonacisti in konservativnimi zagovorniki prostega trga ter tako normalizirale politične ideologije, ki so v preteklosti upravičeno povzročale alarm. V Zahodni Evropi na volitvah dobivajo vse večjo podporo, na Poljskem in Madžarskem so že na oblasti in načrtujejo prilagoditve izobraževanja, migracijske politike in sodstva svoji neliberalni podobi.

V zadnjih desetih letih so nova desničarska politična gibanja vzpostavila koalicije med neonacisti in konservativnimi zagovorniki prostega trga ter tako normalizirale politične ideologije, ki so v preteklosti upravičeno povzročale alarm.

Liz Fekete, direktorica Institute of Race Relations, v svoji novi knjigi Europe’s Fault Lines: Racism and the Rise of the Right razlogov za vzpon skrajne desnice ne vidi v odzivu delavskega razreda na slabše gospodarske možnosti in zmanjševanje podpore države. Skrajna desnica je grda mešanica starih predsodkov, ki jih je oživila vojna proti terorju. Rasizem je s tem v imenu skrbi za varnost dobil novo platformo.

Desnica je teroristične napade izkoristila kot argument za povečanje nadzora in deportacije. V Franciji je nova zakonodaja o izrednih razmerah močno poenostavila postopke za uvedbo preiskave in aretacijo. V Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem je policija naredila sezname osumljencev, ki jih nadzira. Na njih so večinoma mladi temnopolti ljudje. V Veliki Britaniji so vse bolj pogoste grožnje priseljencem, ki storijo manjša kazniva dejanja, da jih bodo deportirali.

Družbe v Evropi se vse bolj delijo na državljane, poldržavljane in nedržavljane, nekateri med njimi nimajo več zagotovljenih temeljnih pravic, ki se nanašajo na raso, razred, religijo, priseljenski status, status zapornika in politično pripadnost. Med njimi so priseljenci, Muslimani in revni oziroma vsi, ki so zunaj prevladujočega naroda ali politične ideologije na oblasti, piše Liz Fekete.

Desnica je teroristične napade izkoristila kot argument za povečanje nadzora in deportacije.

Na Madžarskem se morajo recimo na podlagi novega zakona organizacije za človekove pravice, ki se financirajo iz tujine, registrirati kot »tuje osebe«. Na Poljskem vlada desničarske stranke Zakon in Pravičnost z medijsko cenzuro, novimi zakoni o holokavstu in pogostimi preiskavami pisarn skupin, ki kritizirajo vlado, napada skupine za človekove pravice, feministke in aktiviste, ki podpirajo priseljevanje. V EU nasploh je desnica omejila prost pretok ljudi v okviru schengenskega območja, ko so begunci po zaostritvi vojne v Siriji začeli množično bežati v Evropo.

Stranke leve sredine večinoma ravnajo enako kot desnica. Po terorističnih napadih v Parizu novembra 2015 je takratni francoski predsednik iz socialistične stranke Francois Hollande uvedel izredne razmere, ki so jih že več krat podaljšali in ni videti, da bi jih kmalu lahko odpravili. Mnogi pripadniki levice so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pridružili upanju, da bo EU sprejela mehkejšo različico globalizacije s poudarkom na regionalni integraciji. Zdaj pa mreža desničarskih strank, ki se razteza po celotnem kontinentu od Fidesza na Madžarskem do danske ljudske stranke, pridiga, da je za vsako ceno treba zaščititi meje, zagotoviti nacionalno čistost in zavračajo versko svobodo.

Več novih desničarskih gibanj, ki sodelujejo na volitvah, ima neuradne povezave s skupinami, ki so vzele zakon v svoje roke. Te skupine nadzirajo mejo, uničujejo podjetja priseljencev, nadlegujejo ženske, ki nosijo hidžap, v majhnih skupinah na shodih sprožajo pretepe. Pripadnikom teh skupin se ni treba bati, da bodo obsojeni zaradi storitve kaznivega dejanja širjenja sovraštva, brez ovir lahko imajo svoje strani na Facebooku in nasploh na spletu.

Veliko evropskih držav nima jasne strategije za boj proti širjenju gibanj desničarskih skrajnežev. Švedi imajo recimo skupine »za izhod«, ki jih vodijo nekdanji pripadniki neonacistov. Ti skupaj s socialnimi delavci in policijo pomagajo ljudem izstopiti iz skupin obritoglavcev. V Nemčiji podobne skupine imenujejo Izstopniki (Aussteiger).

Veliko evropskih držav nima jasne strategije za boj proti širjenju gibanj desničarskih skrajnežev. Švedi imajo recimo skupine »za izhod«, ki jih vodijo nekdanji pripadniki neonacistov.

Liz Fekete dvomi v uspešnost teh skupin, ker mogoče ugotoviti, kako kredibilni so njihovi vodje, in tega, v kolikšni meri so se oddaljili od svoje preteklosti. Zgolj to, da oseba zapusti skupino, ki širi sovraštvo, še ne pomeni, da se je odrekla tudi rasistični ideologiji. Postane le manj nevaren posameznik. Vzpostavljanje programov za zmanjšanje radikalizacije z nekdanjimi obritoglavci je tveganje, saj lahko pripelje do vzpostavitve »strokovnega razreda« nekdanjih nacistov.

Premik Evrope na desnico po ugotovitvah Liz Fekete ni samo združitev predvojnega etničnega nacionalizma z globalno vojno proti terorizmu. S socialističnega vidika razlaga, da je uničenje države blaginje obremenilo vse Evropejce in namesto, da bi postavili pod vprašaj politike, ki so jim to povzročile, so se pridružili desničarskim politikom pri valjenju krivde na ljudi, ki jih vidijo kot »berače«. Politiki nove desnice, kot je predsednik madžarske vlade Viktor Orban, dejansko izvajajo enako politiko kot sredinske stranke, ki podpirajo privatizacijo državne lastnine in razkosanje države blaginje, a s svojo retoriko to enakost prikrivajo. Mnogi državljani, ki so včasih volili socialiste in laburiste, zato skrajne desničarske stranke, kot je francoska Nacionalna Fronta ali britanska stranka UKIP, vidijo kot delavske stranke, zato jih na volitvah podpirajo.

Ko voditelji nove desnice obljubljajo vrnitev k močni državi blaginje iz preteklosti, to povezujejo z etnično pripadnostjo in raso tistih, ki naj bi imeli od nje korist. S tem popravkom uveljavljajo številne patriarhalne, rasistične in homofobne koristi, ki izhajajo iz »plemenitih« idealov čistosti in nacionalnega ponosa. Te načrte pogosto spremljajo ljudje, ki požigajo objekte, v katerih so nastanjeni priseljenci, ali kot milice varujejo meje z napadalnimi psi. Tako desnica vse bolj določa razprave o priseljevanju v Evropi, šokirana leva sredina pa to zgroženo gleda.