Ana Pepelnik, pesnica in prevajalka

... s katero je tehno postal pesniška sila

Ena najbolj prepoznavnih slovenskih pesnic s prirojeno pesniškim imenom, Ana Pepelnik (letnik 1979), se je svoji pesniški usodi skoraj izmuznila. Malo je manjkalo, pa bi postala biologinja ali igralka. Še sreča, da so pred maturo zamenjali njeno najljubšo profesorico in zato na maturi ni izbrala biologije. In še sreča, da so jo zavrnili na sprejemnih izpitih za dramsko igro. Potem je sicer dve leti igrala v amaterskem Šentjakobskem gledališču, delala v prodajalni lesenih igrač in pomagala pri mami v kemijskem laboratoriju, a medtem pisala pesmi. Morda prav zato, ker ji je profesorica slovenščine Marjetka Krapež na ljubljanski Gimnaziji Vič povedala, da so njeni zgoščeni, abstraktni dnevniški zapisi pesmi. In pa zaradi profesorja nemščine, ki je pripovedoval o viharništvu in Goetheju in na glas prebral njen esej o Trpljenju mladega Wertherja. (Bila je vesela, čeprav so jo sošolci zafrkavali.) Na koncu je izbrala študij primerjalne književnosti, začela svoje pesmi brati na literarnih večerih in jih objavljati. Že njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007) je bil nominiran za nagrado za najboljši prvenec. Za tem je izdala še štiri pesniške zbirke, vsaki dve leti eno.

Množičen fanovski odziv med bralci pa je dosegla s silovito pesmijo tehno, sprva objavljeno leta 2015 na spletni platformi LUD Literatura, nato pa še v lani izdani, istoimenski pesniški zbirki tehno. S to pesmijo je v nepreglednem zbiru spletne poezije dokazala, da splet kljub hiperprodukciji ne more poškodovati presežkov v poeziji. To je Ana vedela še pred lastnim uspehom, ko je kot študentka, zaljubljena v pesmi Gregorja Strniše in Edvarda Kocbeka, začela na spletu odkrivati sodobno ameriško poezijo. Avtorje, najprej ameriškega pesnika Jamesa Schuylerja, je začela prevajati zase. »Ni mi zadostovalo, da njegovo poezijo le berem. Hotela sem jo imeti pri sebi.« Ravno Schuyler in drugi ameriški pesniki in pesnice so ji pomagali, da se je sprostila v jeziku in postala prevajalka. Tudi njena poezija zveni ameriško. Kot da je prešla ves napor in pustila za sabo samo še lahkotne stavke, osvobojene truda, ki ga terja jezik, preden pripelje do gibkih, neobremenjenih stavkov. Ana verzom pušča, da zadihajo.

Zbirko tehno je napisala kot šus upanja po depresiji, ki jo je zajela po drugem porodu. Pravi, da jo je streznila šele smrt prijatelja: pisatelja, esejista in prevajalca Davida Šalamuna. »Bilo je, kot da bi vdihnila zrak. Iz temnega morja, od res daleč dol, sem prišla na površje zajet zrak in pisala. Tehno je postfestum klopčiča niča.« Ko so se odpisale pesmi iz tehna, je za založbo LUD Šerpa prevedla pesniško zbirko Ariel pesnice Sylvie Plath, ki jo v tehnu tudi citira: »/.../ In potem sem / šla in vzela s police Ariel. In zdaj jo berem drugače.« Ariel je temeljno delo ameriške književnosti 20. stoletja, v izvirniku posthumno izdana leta 1965, dve leti po samomoru pesnice Plath, ene najbolj citiranih smrti 20. stoletja. Ariel in tehno sta pionirski zbirki zelo osebnih pesmi, vsaka s svojim krikom tesnobne punce, zato ju je treba brati skupaj, prvo kot zadnji zamah življenja in drugo kot boj za nov zamah, za tehno, za rojevanje celega sveta. »Po tehnu sem se počutila, da razumem Sylvijino poezijo. Vzela sem si pravico, da jo prevedem.«

Ana si želi, da bi več prevajali ameriško poezijo, kljub temu da ogromno ljudi govori angleško. S prevodom »povabiš v prostor novega avtorja in deliš nekaj tebi ljubega z ljudmi, ki ga ne poznajo«. Prevajanje poezije se bistveno razlikuje od drugih prevodov. Za prevajalce navodil za uporabo mikrovalovne pečice denimo je največja skrb, da bodo zamočili pri konkretnem izrazu in bo pečico razneslo. Ano pa najbolj skrbi, da bi pozabila na avtorja. »Lahko zafučkaš besedo pri prevodu poezije, ne smeš pa spregledati energije avtorja, neubesedljivega.« Zato tudi misli, da bi morali pesniki glasno brati svoje pesmi. »Tisti, ki piše literaturo, bi moral biti slišan vsaj enkrat. To prinese interpretacijo, ki je sam kot bralec ne moreš doživeti. Mogoče bo tako dobra, da jo boš imel naslednjič za spremljavo, ko boš tiho bral to isto besedilo. Včasih je ta učinek lahko grozljiv.«

Pesmi Ana tudi poje, v bendu pisateljev, ki so postali glasbeniki, Boring Couple. Tekstopisec je Primož Čučnik, eden najbolj branih pesnikov svoje generacije in tudi ustanovitelj založbe LUD Šerpa, s katerim sta z Ano par v zasebnem življenju in starša dvema fantoma, Filipu in Binetu. Ko je urejala birokracijo za porodniški dopust, je uradnikom pošiljala mejle v verzih. Tudi sicer mejle piše v obliki pesmi. Všeč ji je, da se ljudje včasih presenetljivo potrudijo in ji odgovorijo v pesniški formi, tudi birokrati. »Težim k temu, da bi človeka vedno nežno in lepo nagovorila. Da besedilo vsaj izgleda kot pesem, tudi če to ni.« Saj pravim, še sreča, da ni postala biologinja ali igralka. Ana je pesnica.