Oda prijateljicam

Ja, najlažje bi bilo pokritizirati polfinale Eme. Komadi se ponujajo kar sami, kostumi (pižama) in rekviziti (postelja, neonske kitare) prav tako, letošnjemu voditelju Vidu Valiču pa je sicer uspelo nekaj posrečenih šal (recimo ta, da ima enako pričesko kot Vili Resnik na Eurosongu leta 1998), a tudi ena šokantno groba: da bi podkrepil svojo tezo, da je Nuška Drašček v resnici Jan Plestenjak, je kar planil nanjo. Pevka je kričala. Ni bilo videti, da ji je prijetno.

Naslednji večer se je na ekranu pojavil Jože Možina z enim svojih Intervjujev. Tokrat je gostil škofa Petra Štumpfa, ki je z ljubeznijo pripovedoval o harmoniki, ne pa tudi o beguncih. Moti ga tudi feminizem in to, da imamo »uradno registriranih sedemdeset spolov«, kar je Možina pospremil s komentarjem, da »je zmešnjava res velika«, malce sta se zasmejala, ho-ho-ho, in odlomastila naprej.

Po ogledu teh dveh zdrsov smo se še toliko raje poglobili v Mame, domačo nadaljevanko, ki jo ob nedeljah zvečer spremljamo na nacionalki. Kajti čeprav smo videli šele osem od 18 delov, je to nadaljevanka, kjer fizično silo, tudi tisto, ki se zgodi v hecu, vedno obsodijo. Predvsem pa je to nadaljevanka, kjer se vsaj skozi ženske like trudijo pokazati, kako preživeti so tradicionalni pogledi na to, kakšne bi morale biti ženske in kakšni moški.

Ena od glavnih junakinj, voznica taksija Mirjana (Tijana Zinajić), denimo kar naprej posluša očitke »dobronamernega« brata, da njena služba ni za ženske. Pa da je sama »bolj moška ženska«, njen sin pa poženščen le zato, ker rad pleše. A se ne da. Sama še vedno vozi taksi in sin še vedno pleše.

Priznati sicer moramo, da smo bili po prvih nekaj delih Mam skeptični. Ker so kratki, vsak ima le 20 minut, nas je jezilo, da je dogajanja premalo, da je scenarij pač preveč okleščen. A liki pridobivajo na globini (zavrtite si vse dele še enkrat v RTV-jevem spletnem arhivu, a tokrat na en mah), pet glavnih protagonistk, pet prijateljic, pa daje tudi vedno bolj vedeti, da si stojijo ob strani ne glede na vse. Pri čemer je situacij, ko potrebujejo oporo, vedno več: bedna služba, izguba službe, iskanje službe, finančna stiska, brezposeln mož z depresijo, mož na vojaški misiji v Afganistanu, otroci, ki jih štiri mame (peta otrok še nima) vzgajajo bolj ali manj same ...

Tako je to bolj kot serija o mamah pravzaprav serija o ženskah in še zlasti o ženskem prijateljstvu. Pa tudi o tem, kako je trdo življenje lažje živeti, če lahko računaš na širše podporno omrežje, na skupnost, konec koncev na socialno državo.

A ne prehitevajmo, serija je vendarle šele na polovici. Najbolj nas zanima, kako se bo razvil (in ali se bo emancipiral) lik gospodinje Tatjane (Vesna Slapar), ki z obsesivnim loščenjem popolne hiše, v kateri vse račune krije visoka plača moža lepotnega kirurga, očitno prikriva notranjo stisko. In ali bo Mirjanin brat (Lotos Šparovec) zmogel uvideti, da so njegove pripombe pač šovinistične, in delovati drugače.