Podzavest nekdanje Juge

Zadnje čase smo bili priča kar nekaj nastopom nekdanjih jugoslovanskih, pa tudi slovenskih pop atrakcij, ki jim je brez večjih težav uspelo napolniti največjo slovensko dvorano, ljubljansko Areno Stožice. Ob tem smo se vedno vprašali, ali jim je to uspelo zaradi nostalgije po nekdanjih »lepših in boljših časih« ali so glasbeni ustvarjalci, ki so nekoč imeli priložnost delovati na velikem, 20-milijonskem trgu nekdanje skupne države in ob katerih so odraščale številne generacije, vključno z današnjimi 35- in 40-letniki, pri nas preprosto še vedno tako zelo priljubljeni. Isto vprašanje smo si seveda zastavili tudi ob novici, da bo v Stožicah nastopila sarajevska pop atrakcija Plavi orkestar, a po odličnem četrtkovem nastopu odgovor niti ni pomemben: pomembnejše je, da vam lahko zatrdimo, da bi se dvanajsttisoč glava množica tam znašla tudi brez vsakršnega medijskega pompa.

Plavi orkestar je v zgodnjih 80. letih začel kot punk bend, a kmalu mu je pot prekrižalo sarajevsko gibanje New Primitives, znotraj katerega sta delovala na primer Zabranjeno pušenje in Elvis J. Kurtović. V vrh jugoslovanske glasbene scene ga je dobesedno katapultirala zdaj že ponarodela Suada, zlitje popa, folka, enostavnih, a niti ne tako nedolžnih ljubezenskih besedil in karizmatična prezenca frontmana Saše Lošića - Loše pa so skupini hitro zagotovili sloves ene najpriljubljenejših skupin v nekdanji Jugoslaviji. In kot smo se lahko prepričali na ljubljanskem nastopu, je ta priljubljenost še vedno živa tudi pri nas, pa ne le med njihovimi vrstniki, temveč tudi med mlajšimi. Ko je Loša med obiskovalci naredil ad hoc anketo, koliko jih je rojenih po letu 1980, je roko dvignila velika večina navzočih.

Priljubljeni »Plavci« so na oder sicer prišli po kratkem nastopu mladega slovenskega glasbenika Žige Rustja s spremljevalno skupino in občinstvo pozdravili z Revolucijo, nadaljevali pa so s starejšim repertoarjem, s skladbami Straže, Ti si moja sudbina, prva, še punkovska skladba skupine Gujo, vrati se, Kaja, Ljubi se istok i zapad in številnimi drugimi uspešnicami, ki jih je Loša med pavzami podžigal s svojimi duhovitimi domislicami. Tudi denimo s testom, s katerim je preverjal priljubljenost posameznih skladb.

Finale je bil seveda rezerviran za hite Suada, Bolje biti pijan nego star, Sava tiho teče in tudi Ako su to samo bile laži s plošče Longplay, ki je izšla leta 1998 ob prvi združitvi Plavega orkestra po skoraj desetletju premora. Skratka, slišali smo vse njegove največje uspešnice, dobršen del jih je odpelo kar občinstvo, s katerim je Loša vzpostavil odlično komunikacijo, več kot dveurnem nastopu pa je sledil še bis s setom štirih skladb in slovo s skladbo Odlazim.

Plavi orkestar je z več kot profesionalno oddelanim nastopom, ki so mu mnogi prisluhnili tudi v živem prenosu na Planet TV, kar je pri nas velika redkost (škoda le, da so ga prekinjali z oglasi), dokazal, da so njegovi hiti s sedmih plošč, zlasti tisti iz obdobja pred razpadom skupne države, resnično brezčasni. Ob vsej nostalgiji v zraku pa je dokazal tudi, da njegova glasba očitno predstavlja nekakšno podzavest nekdanje Jugoslavije.