Rich Brian: Amen

+ + + +

Ko slišite njegov trendovsko monoton, napol momljajoč, avtentično ameriško naglašen flow, s katerim dostavi tipične verze o puncah, blišču in uličnem nasilju, je prva misel, da gre za še enega v vrsti povzpetniških ameriških raperjev, ki danes krojijo vrhove svetovnih pop lestvic. Prvi šok sledi, ko na spletu poiščete katerega od njegovih videospotov. Rich Brian je namreč tipičen mozoljast azijski tinejdžer »geekovskega« videza, ki ga bolj kot glasbeni odri najbrž zanimajo videoigre in internet. Moč tega je Brian, s pravim imenom Brian Imanuel, odkril že pri desetih letih, ko se je doma, v indonezijski prestolnici Džakarti, prek družinskega računalnika znašel na YouTubu. Ker se je šolal doma, takrat menda ni razumel niti besede angleško. Zdaj, osem let pozneje, se je z dolgometražnim prvencem Amen znašel na četrtem mestu iTunesove lestvice.

No, rapersko sceno je razburkal že pred dvema letoma. Takrat je pri šestnajstih letih objavil video za komad Dat $tick, vrhunsko parodijo ameriških raperskih stereotipov oziroma gangsta trapa, ki je na YouTubu do zdaj pridelala že 86 milijonov ogledov. Tudi ali pa predvsem zaradi posnetka, v katerem so ameriški raperski zvezdniki pokomentirali Brianove raperske atribute. Njihova mnenja je zbral Sean Miyashiro, nekdanji soustvarjalec Viceovega glasbenega portala Thump, danes Brianov menedžer in šef družbe/založbe 88rising, platforme za promocijo azijskih ustvarjalcev v ZDA. Se pa zdi, da bi Brianu preboj uspel tudi brez pomoči. Je preprosto mojster spletnega komuniciranja, v katerem se je sprva izpopolnjeval z objavljanjem komičnih videoposnetkov. Prvi komadi so bili tako le nadgradnja kariere spletnega komika, raperski zagon pa je dobil tudi po tem, ko mu je nekaj verzov za remiks hita Dat $tick odrapal Ghostface Killah (Wu-Tang Clan).

Dobršen del vseh teh izkušenj je zdaj ovekovečil na plošči Amen. Na njej rapa o Džakarti, o odraščanju (»ne potrebujem izobrazbe, internet je moj najljubši učitelj«), o svoji introvertiranosti, o tem, zakaj se je znebil kontroverznega psevdonima Chigga (skovanke iz besed Kitajec, to je po rodu, in »nigga«, črnuh), pa tudi o rolexih, bentlyjih, nasilju in ženskah. Ja, v številnih skladbah je obdržal satirični, komični, tudi samoironični podton iz zgodnjih komadov, se pa hkrati predstavi v zrelejši podobi. Za osemnajstletnika je pravzaprav nenavadno zrel. Dobro se zaveda, da je veliko (njemu podobnih) najstnikov zaradi njega pridobilo samozavest.

To pa ne pomeni, da v 14 novih skladbah, ki jih je v celoti (so)produciral sam in kot gosta za eno od njih angažiral tudi Offseta (Migos), zdaj deli lekcije. Zdi se predvsem, da zelo dobro ve, kdaj je čas za zabavo in neumnosti in kdaj za resnost. Glavo ima kljub ogromni priljubljenosti na pravem mestu in bržkone bomo o njem še veliko slišali. Ali bo to v glasbi ali v svetu filma, bo pokazal čas, nedvomno pa je eden tistih kreativcev, ki do popolnosti obvladajo sodobni (digitalni) svet popkulture.