Dr. Nevenka Troha, zgodovinarka

»Poraženci se ne morejo preleviti v zmagovalce«

Pred nekaj meseci je pri založbi Modrijan izšla knjiga Slovenija v vojni, 1941–1945. Knjigo so napisali trije zgodovinarji, Zdenko Čepič, Damijan Guštin in Nevenka Troha, sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino. V njej poskušajo odgovoriti na vprašanje, kaj se je med vojno dogajalo pri nas, zakaj je bilo na Štajerskem drugače kot na Dolenjskem, kako se je »zgodila« kolaboracija, kaj je pripeljalo do povojnega obračuna. Predvsem pa vojne grozote, ki jih knjiga opisuje, opominjajo na to, da zgodovinski spomin ne sme zbledeti.

Zakaj še ena knjiga o drugi svetovni vojni? Veliko jih je že bilo, že vaš seznam uporabljene literature je impozanten.

Lani sem v nemški znanstveni reviji Südosteuropa objavila članek o zgodovinopisju o drugi svetovni vojni v Sloveniji in ob tem navedla tudi podatek, da že samo Cobiss ponudi več kot 8000 zadetkov na to temo. Knjiga, o kateri sprašujete, je nastala po naključju. Izvorno je izšla v italijanščini in je bila napisana na željo direktorja furlanskega inštituta za zgodovino odporništva Alberta Buvolija, saj v Italiji le delno poznajo dogajanje na Primorskem, ničesar pa ne vedo o tem, kar se je v drugi svetovni vojni dogajalo na drugih slovenskih območjih. Ta knjiga je torej izšla pred skoraj petimi leti v Italiji, zdaj pa smo jo deloma prirejeno izdali pri nas. Gre za pregledno delo, pripomoček profesorjem zgodovine in ljudem, ki jih zanima vojno dogajanje, ki pa je v večini drugih del bolj parcialno obdelano ali pa se ta osredotočajo le na posamezne vidike in dogodke.

Kaj se je zgodilo z zgodovinskim preučevanjem dogajanja v drugi svetovni vojni v zadnjih desetletjih? So se po obdobju, ki je bilo ideološko pristransko, zdaj odprle zamolčane stvari ali pa se pojavlja revizionizem?

Ne bi se mogla strinjati s tezo, da je bilo v preteklem obdobju zgodovinopisje pristransko. Takšna so bila nekatera dela, a njihovi avtorji večinoma niso bili zgodovinarji. V mislih imam npr. monografije o posameznih partizanskih enotah, pa tudi nekatera druga. Dela profesionalnih zgodovinarjev, najbolj eminentnih med njimi, so še danes pomembna, vse od knjig in razprav profesorja na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete Metoda Mikuža, ki je že v šestdesetih letih v petih knjigah objavil pregled narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji, pa do del Toneta Ferenca in še marsikoga drugega. Res pa je, da se takrat zaradi dostopnosti arhivskih virov, pa tudi zaradi nekakšnega oportunizma nekatere teme niso odpirale.

Veliko je bilo ideološkega jezika in marksističnega besednjaka.

Seveda, a naj znova poudarim, da ne vedno in z leti vse manj. Že omenjeni italijanski zgodovinar Buvoli zelo ceni Toneta Ferenca ali pa Milico Kacin Wohinz, ki je objavila temeljna dela o zgodovini Primorske v obdobju med letoma 1918 in 1941. Zgodovinarji delamo na temelju istih arhivskih virov, vprašanje pa je, kako jih razumemo, zgodovina ni matematika, vedno vključuje subjektivno presojo. Tako kot v drugih demokratičnih državah tudi v Sloveniji zgodovinarji iste teme in enake podatke obravnavamo različno. Naj pri tem izpostavim vprašanje t. i. fojb. S to tematiko sem se začela ukvarjati že leta 1986, ko smo imeli še socialistični sistem. V Italiji mnogi zgodovinarji problematiko fojb obravnavajo brez ideološkega predznaka, hkrati pa nekateri zgodovinarji, večinoma pa publicisti, popolnoma zamolčujejo fašizem in okupacijo dela Slovenije. Najbolj klasičen primer je fotografija streljanja slovenskih talcev iz vasi Dane, posneta med veliko ofenzivo italijanske vojske leta 1942, ki jo nekateri v Italiji še vedno razglašajo za fotografijo, posneto maja 1945, na kateri naj bi jugoslovanski vojaki streljali Italijane.

V Sloveniji imamo Študijski center za narodno spravo, za katerega bi težko dejali, da se poskuša približati objektivnemu pogledu.

Zgodovino je treba razumeti kot proces. Če se želimo približati idealu resnice, potem moramo dogodke razumeti v kontekstu tega zgodovinskega procesa, v njegovem času in prostoru. Fojbe so značilen primer. Poglejmo zgolj usmrtitve maja 1945. Vse to ubijanje je bilo do neke mere zločin, težko ga razumemo, če se ob tem ne vprašamo, zakaj se je zgodilo, vse skupaj lahko pripišemo komunistom in rečemo, da je komunizem že v izhodišču zločin, ali pa ga razglasimo za genocid, ki so ga izvajali Slovenci (Jugoslovani) nad nedolžnimi Italijani. Odgovor se skriva predvsem v preteklem dogajanju, plasti se razkrivajo postopno. Na Primorskem so se zvrstili najprej Avstro-Ogrska, pa prva svetovna vojna, Italija, fašizem, okupacija

Ljubljanske pokrajine, nemška nacistična okupacija, bile so internacije, streljanja, mučenja, izdajstva, šele potem so prišle fojbe. A hkrati to dogajanje ni enako tistemu po koncu druge svetovne vojne v Italiji, ko so italijanski partizani na lastno roko obračunavali s fašisti, množično, a ne organizirano. Tu pri nas, na Primorskem, so obračun izvedle jugoslovanske oblasti, ki so to območje osvobodile in ga zasedle. Naj ponovim, zgodovino moramo vedno razumeti kot proces, v širšem kontekstu, večplastno.

Zgodovinarji delamo na temelju istih arhivskih virov, vprašanje pa je, kako jih razumemo, zgodovina ni matematika, vedno vključuje subjektivno presojo.

Razloživa to na primeru državljanske vojne v Ljubljanski pokrajini.

Državljanske vojne, če jo v razmerah okupacije sploh lahko razumemo kot takšno, ne bi bilo, če ne bi bilo napada na Jugoslavijo, razkosanja slovenskega ozemlja med tri (oziroma štiri, delček je okupirala tudi NDH) okupatorje, ki so bili nacistični oziroma fašistični in so vsi načrtovali uničenje slovenskega naroda kot naroda. 

Hkrati je treba vedeti, da so bile v tej razkosani Sloveniji zelo različne razmere. Nemška okupacija na Štajerskem in Gorenjskem je bila že od prvega trenutka izredno nasilna, Nemci so že aprila 1941 začeli izseljevati Slovence, njihov načrt je bil, da jih bodo izselili 250.000. Medtem je italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini sprva skušal voditi spravnejšo politiko, Slovenci naj bi sprejeli italijansko visoko kulturo in se tako poitalijančili. Ko so ugotovili, da jim to ni uspelo, so odgovorili z represijo in tudi sprejeli sodelovanje dela Slovencev v boju proti osvobodilnemu gibanju. Treba je vedeti, da je bila državljanska vojna omejena predvsem na Ljubljansko pokrajino. Nemci kolaboracije na Štajerskem nikakor ne bi sprejeli.

Koliko je bil narodnoosvobodilni boj razredno revolucionaren in koliko narodno zaveden?

Te stvari težko ločimo, spet mor amo pogledati širše. Tudi pred letom 1941 razmere na ozemlju t. i. jugoslovanske Slovenije niso bile idealne – če za hip spustimo Primorsko, kjer je raznarodovanje teklo že dvajset let, kjer so oblasti na slovenski antifašizem odgovorile s smrtnimi obsodbami, obsodbami na dolgoletne zaporne kazni, konfinacijami, internacijami. Kraljevina Jugoslavija v tridesetih letih ni bila demokratična država, ni bila državniška tvorba, po kateri bi hrepenela velika večina ljudi. Potem je to državo okupiral nacistični in fašistični okupator, ki ni bil navaden zavojevalec, želel je izbrisati Slovence kot narod. Zato je bil pri oboroženem odporu nacionalni moment v ospredju in izredno močan. Tukaj izstopajo Primorci, kjer do septembra 1943 okupacije ni bilo, a se je kljub temu pojavil osvobodilni boj. Morda se sliši absurdno, a tisti trenutek, ko je Italija prestopila rapalsko mejo, je to mejo sama izničila. Zato so imeli Slovenci kasneje na povojnih pogajanjih močen pogajalski argument. Vse to pa ne pomeni, da pri narodnoosvobodilnem boju ni bil prisoten tudi razredni moment.

Komunistična partija je želela prevzeti oblast.

Zakaj pa obstajajo politične stranke? Da prevzamejo oblast. Drugo vprašanje pa je seveda, kdaj in kako to naredijo.

Vojna je že sama po sebi nasilna, a prve težave partizanskega boja, trenutek, ko je ta izgubil vključujočo vseljudskost, so se pojavile na osvobojenem ozemlju pomladi 1942. Takrat so se pojavili t. i. vojvode, pobijali so bogate kmete, tudi celotne družine z otroki, Rome …

To nasilje je partizanom v resnici zelo škodilo in se ne more upravičiti. Ko je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja to ugotovilo, je poskušalo zadeve sanirati, a je bilo prepozno. Naj vam odgovorim še na vprašanje revolucije, partizanski gesli sta bili boj za osvoboditev in zahteva, da se staro ne vrne več. To sta revolucionarni gesli.

Nasilje je bil dober izgovor protipartizanske strani, da se je začela povezovati z Italijani in Nemci. Je iskala zaščito?

Prve vaške straže so bile res zaščitni oddelki, a vse skupaj ni tako preprosto in niso nastale le zaradi tega. Pomlad 1942 je prišla po zimi, ki je bila za partizane zelo težka, bilo je ogromno izgub. Na Štajerskem je Nemcem uspelo uničiti skoraj vse partizanstvo, nasilje je bilo tam izredno hudo, saj naj bi šlo za ozemlje rajha, ki je bilo po prvi svetovni vojni jugoslavizirano in so ga nameravali Nemci znova ponemčiti. Tudi na Gorenjskem ni bilo drugače. Vaške straže so v Ljubljanski pokrajini morda res nastale kot obramba, a hkrati je neka oblika kolaboracije med vrhovi slovenskih meščanskih strank in italijanskim okupatorjem obstajala že pred letom 1942. Tisti, ki so Italijane prosili za orožje, bi morali pomisliti, s kom se povezujejo, s fašisti, ki so prej dvajset let zatirali rojake na Primorskem. Lahko razumemo ljudi po vaseh, ki so se bali komunistov in partizanskih rekvizicij, a vodstvo je vedelo, s kom sodeluje. Primorski Slovenci na takšno kolaboracijo z Italijani niso nikoli pristajali in so tudi obsojali to, kar se je dogajalo v Ljubljanski pokrajini.

V Ljubljani je bilo drugače. Spomnite se likvidacij VOS-a, a tudi politični nasprotniki OF so ovajali aktiviste. Naj omenim le teologa Lamberta Ehrlicha. Govorila sva o revizionizmu. Ehrlicha danes cerkev predstavlja kot žrtev, pa četudi je italijanski oblasti predlagal vzpostavitev avtonomne varnostne službe za boj proti partizanom.

Ehrlich je primer radikalnega ideološkega nasprotnika komunizma. A ni šlo le za ideologijo, šlo je tudi za oblast, željo po tem, da se ohrani položaj, ki so ga imele meščanske stranke, zlasti Slovenska ljudska stranka, pred vojno. Pojavljale so se ideje po marionetni državi, ta pa bi bila omejena le na Ljubljansko pokrajino. Nekaterim politikom in voditeljem je bilo, kot kaže, vseeno, kaj se dogaja s Slovenci, ki so živeli zunaj Ljubljanske pokrajine.

Partizanski gesli sta bili boj za osvoboditev in zahteva, da se staro ne vrne več. To sta revolucionarni gesli.

Sovraštvo je bilo tolikšno, da po besedah vodje ljubljanske policije Lovra Hacina komunisti niso bili ljudje.

Res je bilo veliko propagande. Spomnim se, da je neki borec razlagal, kako je kot partizan prespal v neki hiši nekje na Štajerskem, pa je prišla k njemu starejša ženska, mu dvignila hlačnice in začudeno rekla, da nima kopit, da torej ni hudič. Hkrati je bilo veliko strahu. Na t. i. Spodnjem Štajerskem so začeli streljati talce že poleti 1941, skupno so jih ustrelili 1939, med njimi 119 žensk.Ne gre za klasične talce, ljudi, ki bi jih pobrali na cesti in likvidirali, večinoma je šlo za sodelavce osvobodilnega gibanja. V Hrastniku je skupina mladih fantov in deklet pomladi 1942 zbirala stvari za partizane, denar, hrano, tu in tam so na tla potrosili žebljičke po cesti, nič resnega torej. A ko so Nemci junija in julija 1942 po izdaji razkrinkali to skupino, so v zaporih v Celju in Mariboru postrelili skoraj vse, skupaj 54, pa sta bila dva mlajša od 18 let, pet pa jih je bilo starih nekaj mesecev več kot 18 let.

So imeli tisti, ki so opozarjali na reparacije, na to, da je osvobodilni boj »samomorilski in škodljiv«, s tega stališča prav? 

Ta izjava je dvolična, narodu je brez dvoma grozilo izumrtje. Dvolična je tudi s stališča tistih politikov, ki jo kot argument uporabljajo danes. Ti govorijo o taktični kolaboraciji, o tem, da naj bi bilo modro čakati na zahodne zaveznike, ki bi v Ljubljano prišli prek Istre in podobno. To pomeni, da bi morali za osvoboditev Slovenije umirati zavezniški vojaki. Hkrati pa isti politiki danes ne kažejo nikakršnega razumevanja do tistih, ki imajo drugačne poglede na osamosvojitveno vojno leta 1991. Ali bi potem tudi mi morali čakati, da bi nas iz Jugoslavije rešila Evropska unija?

Vse to je res, a res je tudi, da so se dvomi o smiselnosti upora med drugo svetovno vojno pojavili tudi znotraj OF. 

Seveda, saj je bil okupatorjev odgovor izjemno brutalen. Vrh je dosegel leta 1942, ko so nacisti v Auschwitz deportirali odrasle sorodnike talcev, otroke pa ločili od staršev in poslali v otroška taborišča. In ko so fašisti v taborišče na Rabu poslali prebivalce celotnih vasi. Sprva, leta 1941, je bil upor, odhod v gozdove, napad na nacistični vojaški stroj, po svoje neke vrste norost. Drugače je bilo kasneje, po Stalingradu, po kapitulaciji Italije, a dejanja leta 1941 so bila po eni strani pogumna, po drugi pa samomorilska. V vojni je umrlo več kot 28.000 partizanov.

Kakšno je vaše mnenje o škofu Gregoriju Rožmanu? Pravno je rehabilitiran, pa četudi je moralno in drugače podpiral domobransko gibanje.

Res je Rožman nekajkrat poskušal navezati stik z osvobodilnim gibanjem, hkrati pa se je izrazito opredelil za eno stran. Kot škof bi Rožman moral zastopati vse vernike. Tudi med partizani je bilo veliko vernih. Res je poskušal igrati neko pomirjevalno vlogo, zavzemal se je za talce, tudi za Toneta Tomšiča in podobno, a po drugi strani moramo primerjati njegovo ravnanje na primer z ravnanjem nekaterih italijanskih duhovnikov, ki so bili aktivni sodelavci italijanskega odporništva, ali s primorskimi duhovniki, med katerimi so mnogi podpirali partizane, ali vsaj z mariborskim škofom Jožefom Tomažičem, ki naj bi se z besedami »Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširili v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo?« uprl pobudam ustanovitve domobranstva na Štajerskem. Nemci so sicer do rimskokatoliške cerkve na Štajerskem vodili drugačno politiko kot Italijani, izgnali so slovenske duhovnike …

… vse do leta 1943, ko so prišli v Ljubljano, škof Rožman jih je pozdravil, nastalo je domobransko gibanje, škof pa je to vojsko podprl in blagoslovil. Bil je tudi na domobranski prisegi za Hitlerjev rojstni dan.

Nemci so potem, ko so septembra 1943 okupirali tudi Ljubljansko pokrajino in Primorsko, ugotovili, da se lahko za dosego svojega cilja, to je uničenje partizanskega gibanja, naslonijo na določene politične in verske kroge. Domobranstvo se je kasneje pojavilo tudi na Gorenjskem in Primorskem, a ni pomenilo velike sile. Nemci so na Primorskem poskušali povečati razkol med Italijani in Slovenci, saj je v Italiji po kapitulaciji septembra 1943 in nastanku marionetne Mussolinijeve Salojske republike nastalo močno uporniško gibanje. Zato so na Primorskem dopuščali slovenske šole, ki jih je fašistična Italija ukinila, na Štajerskem pa ne. Glede škofa Rožmana sama sicer mislim, da bi moral ne glede na posledice ob koncu vojne ostati v Ljubljani. Kot je recimo storil, pa karkoli si že mislimo o njegovem sodelovanju z ustaškim režimom, hrvaški nadškof Stepinac. Kasnejši zadržan odnos Vatikana do Rožmana pove veliko.

Tisti, ki želijo pri nas rehabilitirati domobranstvo, pozabljajo, da je bil njihov poveljnik, medvojni župan Ljubljane general Leon Rupnik, velik fašist in antisemit.

Rupnikov radikalizem je šel v nos tudi nekaterim slovenskim meščanskim politikom. Rupnik je bil pravi kolaborant, dejanski vodja slovenskega domobranstva, čeprav je to imelo drugega poveljnika in je Rösener Rupnika šele konec novembra 1944 imenoval za generalnega inšpektorja. O njegovi medvojni vlogi pa je dovolj povedno dejstvo, da so ga Anglo-Američani po koncu vojne kot enega izmed redkih zahtevanih kolaborantov vrnili Jugoslaviji. Rupnik je bil poleti 1946 na procesu, ki je tekel tudi proti Erwinu Rösenerju, Lovru Hacinu, v odsotnosti škofu Rožmanu in nekaterim drugim, obsojen na smrt. To, da je bil Rupnik antisemit, ni neobičajno, pregon Judov je bil lajtmotiv Adolfa Hitlerja, vseskozi so govorili o komunistično-judovski zaroti, ki naj bi ogrožala nemški narod in Evropo.

Ravnanje Rožmana moramo primerjati z ravnanjem primorskih duhovnikov, mnogi so podpirali partizane, ali vsaj z mariborskim škofom Tomažičem, ki se je uprl pobudam ustanovitve domobranstva na Štajerskem.

Zakaj množica pozivov, partizanskih, zavezniških, tudi od emigrantskih politikov iz Londona, o tem, da naj se preneha s kolaboracijo, ni bila uspešna?

O tem je odločalo vodstvo v Ljubljani, »navadni« domobranci, ki so v te enote prihajali iz zelo različnih razlogov, pri tem seveda niso imeli nobene besede. So pa prav ti v veliki večini med tistimi, ki so bili po vojni vrnjeni v Jugoslavijo in usmrčeni. Vodilni so se v glavnem pravočasno umaknili na varno.

Po koncu vojne se je na slovenskem ozemlju začelo ubijanje sovražnih vojakov, pa tudi civilistov in političnih nasprotnikov. Omenili ste že fojbe, v njih so končali tako fašisti kot tudi nedolžni ljudje, celo antifašisti.

O fojbah je bilo narejenih več raziskav in za Tržaško pokrajino nam je uspelo sestaviti seznam 501 pogrešanega. Šlo je predvsem za ljudi, ki so bili vpleteni v vojno dogajanje, marsikdo izmed njih tudi v zločine, ubijali so agente posebnega inšpektorata javne varnosti, tiste, ki so mučili italijanske, slovenske, hrvaške upornike, ubijali so pripadnike črnih srajc. Je pa res, da se je takrat na ljudi gledalo kot na kategorijo, če si bil črnosrajčnik, si bil že v izhodišču kriv, ni se iskala dejanska krivda posameznika. Nekateri ljudje so umrli zaradi naključja, med pogrešanimi pa je tudi nekaj sodelavcev osvobodilnega gibanja. Na začetku maja je zlasti v Trstu in Gorici prišlo do množičnih aretacij.

Obstaja navodilo, depeša Edvarda Kardelja, da je treba ljudi zapirati na temelju fašizma in ne nacionalne pripadnosti, a vprašanje je, kaj je v tistem času pomenilo biti fašist. Večina izmed nekaj aretiranih (aretiranih naj bi bilo med 7000 in 8000 oseb) je bila izpuščena, drugi so bili deportirani v Jugoslavijo, kjer so bili zaprti v zaporih ali ujetniških taboriščih, mnogi med njimi so pogrešani, tretji so bili usmrčeni že nekaj dni po aretaciji. Ocenjujemo, da je z območja Tržaške in Goriške pokrajine pogrešanih okoli 1600 oseb. Kot vedno v življenju pa je velikokrat odločalo naključje.

Lahko pojasnite?

Naj vam povem primer. Nekateri italijanski finančni stražniki, ti so ena od vej policije, so sodelovali v kaznovalnih akcijah in pobijali civiliste po vaseh, a ne ti, o katerih je govor. Ti so bili nastanjeni v dveh kasarnah v Trstu in so stražili pristanišče, nekateri so sodelovali v vstaji italijanskega narodnoosvobodilnega odbora konec aprila v Trstu in imeli stike tudi z voditelji vstaje, ki jo je vodilo slovensko osvobodilno gibanje. Potem je prišla jugoslovanska zasedba Trsta in so jih aretirali. Iz prve kasarne so bili poslani v taborišče vojnih ujetnikov v Borovnico in izpuščeni že julija 1945. Aretirani iz druge kasarne so po nekaj dneh izginili. Včasih so se poveljniki na terenu odločili tako, včasih drugače, med pogrešanimi je bil tudi poveljnik te enote, ki je aktivno sodeloval s partizani.

Na drugem koncu Slovenije je bilo pobijanja veliko več, tako hrvaških ustašev kot domobrancev, ki so izginili v Kočevskem rogu. Kako kot zgodovinarka razumete povojne poboje?

Kot človek to težko razumem, s sedanjega stališča so ti poboji grozljivi in neupravičeni. A danes so razmere drugačne, živimo v drugačnem svetu. Ali veste, kakšni bi bili sami, kako bi razmišljali po štirih letih vojne morije? Kaj bi čutili? Kaj bi si želeli? Sama zase ne vem, kaj bi storila. Po letih vojne, po tolikšni moriji je postalo človeško življenje nepomembno, ljudje v takšnih razmerah mislijo in ravnajo drugače. Na slovenskem ozemlju je vladal kaos, tu se je koncentriralo vse, kar se je od jeseni 1944 umikalo pred jugoslovanskimi partizani in tudi Rdečo armado, tukaj so bili četniki, vlahovci, nemški vojaki, italijanski republikini (pripadniki enot Fašistične republikanske stranke), kopica ljudi z orožjem, veliko jih je imelo krvave roke. Oblast se jih je želela znebiti, šlo je za maščevanje, za obračun. A ne smemo se slepiti, hkrati je šlo tudi za zavestno dejanje oblasti, za njeno odločitev in odgovornost, tudi za odstranitev nasprotnikov, poboji so se zgodili po odločitvi in soglasju vrhovnega štaba partizanske vojske. Slepijo se tisti, ki pravijo, da tam tega niso vedeli.

To bi lahko vedeli tudi Britanci. Zakaj so prebegle iz Koroške vrnili v Jugoslavijo?

Britanci so vedeli, ali pa so vsaj slutili, da jih bo jugoslovanska vojska pobila, in res ni najbolj jasno, zakaj so se za to odločili. Morda so računali, da bodo s tem zamajali komunistično oblast, morda zato, ker si na Koroškem v bližini Rdeče armade niso mogli privoščiti tolikšnega števila protikomunistov. Po drugi strani pa tistih, ki so se zatekli v Italijo, niso vrnili. Že leta 1946 so skupine četnikov poslali v Furlanijo, da bi jih lahko uporabili ob domnevno prihajajočem spopadu z jugoslovansko vojsko zaradi napetosti okoli Trsta in naše zahodne meje. Naklonjenost Winstona Churchilla do Josipa Broza - Tita se je že pred koncem vojne ohladila, Churchill je bil besen, ker ga je Tito s partijo, če rečem po domače, prinesel naokrog, saj se je v Jugoslaviji vzpostavljala komunistična oblast, medtem ko je znamenit dogovor, napisan na lističu papirja, med Churchillom in Stalinom na konferenci oktobra 1944, s katerim sta dogovorila o razdelitvi interesnih območij v Evropi, za Jugoslavijo določal princip pol-pol, pol Zahod, pol Sovjetska zveza.

Kot človek težko razumem, s sedanjega stališča so poboji grozljivi in neupravičeni. A danes so razmere drugačne, živimo v drugačnem svetu. Ali veste, kakšni bi bili sami, kako bi razmišljali po štirih letih vojne morije?

Kako to, da so bili po koncu vojne kaznovani nacistični zločinci, italijanski zločinci pa ne?

Tudi mnogi nacistični zločinci niso bili kaznovani. V Italiji je bil fašizem na oblasti več kot dvajset let, a je po njegovem padcu in kapitulaciji Italija kot sobojevnica sodelovala v boju proti Nemčiji, obenem je imela zelo močno odporniško gibanje, v njem pa so bile najmočnejše garibaldinske (komunistične) enote. Italijanska komunistična partija je do leta 1947 sodelovala v vladah in bila ob francoski daleč najmočnejša partija na Zahodu. A Italija je bila v angloameriški interesni sferi, zato so zlasti ZDA naredile vse, da aprila 1948 koalicija komunistov in socialistov ni zmagala na volitvah. V ta sklop pa sodi tudi izročitev vojnih zločincev državam, ki so jo zahtevale. To pa sta bili ob Grčiji predvsem takrat že komunistični Jugoslavija in Albanija. V kontekstu hladne vojne in protikomunizma so tako namesto na sodiščih mnogi od teh ob drugih nekdanjih fašistih pristali v državnih službah in vojski. V Italiji je vse do konca petdesetih let prevladala desnica, vse skupaj se je potlačilo. Ironija pa je seveda v tem, da so, namesto da bi se država soočila s svojo odgovornostjo in svojimi zločini, na sodnih procesih in tudi v dolgoletnih zaporih končali mnogi partizani. Naj izpostavim samo desetletje trajajoč proces proti t. i. Beneški četi, to je Slovencem iz Benečije, ki so se priključili slovenskim partizanom. Obtoženi so bili veleizdaje, ker naj bi se borili za odcepitev od Italije. Vse skupaj je šlo celo tako daleč, da se je še dolga leta po vojni v italijanskih osnovnih šolah učenje zgodovine ustavilo pri prvi svetovni vojni in njihovi veliki zmagi. O fašizmu se niso učili, ni ga bilo niti v učnih načrtih.

Ne gre za italijanski fenomen, tudi v Sloveniji se nekateri učitelji zgodovine raje izognejo drugi svetovni vojni.

Žal je mnogokrat tako. V nasprotju z Italijo naši učbeniki obravnavajo tudi to obdobje, a se nekateri učitelji tematiki druge svetovne vojne raje izognejo. S tem se dejansko briše zgodovinski spomin naroda, in to v dobrem in slabem. Partizanska tradicija je še živa, na proslavah, v družinah, a vse skupaj bledi.

Morda pa zato paradiranje z domobranskimi uniformami postaja nekaj običajnega, pa četudi relativiziranje vojne krivde vodi v relativiziranje fašizma in holokavsta.

To nedvomno drži, saj mnogi tudi zaradi nevednosti, če poenostavljeno rečem, izenačujejo partizane in domobrance. Ljudi, ki so izkusili grozote vojne, od katere je preteklo že 73 let, v njeni celoti, na vseh straneh, od partizanov do domobrancev, od vsakdanjih ljudi, ki so samo skušali preživeti, do tistih, ki so vodili politiko na eni in drugi strani, pa je vsak dan manj. A menim, da nas tudi ne tako daljna izkušnja iz osemdesetih in devetdesetih let, da se je treba zavedati zgodovine v celoti, njenih lepih, dobrih in slabih strani, saj lahko le tako razumemo preteklost, ni veliko naučila. Poraženci se ne morejo preleviti v zmagovalce. Ključno vlogo pri tem pa ima politika, ki preteklosti ne bi smela izrabljati za obračune današnjega dne.