Junak trojke

Se še spomnite Francka Duponta? Francoza? Ne? Leta 2013 je vodil »delovno skupino« za Slovenijo pri evropski komisiji. Natančneje delovno skupino »finančna kriza«, oddelek »D5 državna pomoč III«, ki je bil del pododdelka D, podrejenega namestnikom generalnega direktorja, ki so podrejeni generalnemu direktorju za konkurenčnost, ta pa je podrejen komisarjem, odgovornim predsedniku evropske komisije. Z drugimi besedami, prihodnost Slovenije je bila leta 2013 odvisna od uradnika Duponta, ta pa je nekega popoldneva vehementno, z enim samim elektronskim sporočilom zavrnil utemeljitve slovenskega ministrstva za finance, ki se je pred tem trudilo s tujimi najetimi odvetniškimi pisarnami in pravnimi mnenji ovreči njegov sklep o tem, kako mora Slovenija sanirati bančni sistem.

Pri nas smo zadnja leta razpravljali o sanaciji bančnega sistema, ustanavljali v zvezi s tem parlamentarne komisije, sprožali postopke pred sodiščem EU in seveda pred ustavnim sodiščem ter zdaj tudi pred rednimi sodišči, o tem poteka kriminalistična preiskava, skratka cel cirkus. Medtem pa se je Franck Dupont, tako rekoč eden izmed glavnih krivcev za trojkin poskus v Sloveniji, otresel odgovornosti, se preselil v Washington, D. C., in karierno napredoval. Postal je višji uradnik Mednarodnega denarnega sklada (IMF). V življenjepisu se pohvali, da je bil do decembra 2015 pristojen za prestrukturiranje bank v Sloveniji in za vzpostavitev slovenske slabe banke. Zdaj je v IMF pristojen za pogajanja o finančni pomoči Tuniziji, Mozambiku in Srednjeafriški republiki. Te države obvešča, kako varčevati v zameno za finančno pomoč. Leta 2013 je opravljal operativno vlogo trojkinega predstavnika v Sloveniji. Danes opravlja vlogo predstavnika trojke v Afriki.

Posebnega oddelka »finančna kriza«, kjer si je Dupont v kriznih letih pridobival izkušnje, pri evropski komisiji ni več. EU je medtem doživela množico reform, med drugim je zaživela zamisel o bančni uniji in posebni agenciji, imenovani enotni mehanizem za reševanje, kjer unija zbira denar za morebitno reševanje največjih evropskih bank v težavah. Naloge, ki jih je leta 2013 opravljal Dupont, je medtem deloma prevzela nova agencija. V to pa si, tako rekoč na Dupontovo mesto, zdaj želi guverner slovenske centralne banke Boštjan Jazbec. Evropska komisija ga je minuli teden predlagala za člana odbora in direktorja za načrtovanje in odločanje o reševanju v enotnem odboru za reševanje. Če mu bodo pristojni organi, to sta evropski svet, torej tudi slovensko finančno ministrstvo, in evropski parlament, torej tudi slovenski evroposlanci, prižgali zeleno luč, se bo preselil v Bruselj. In zdaj se v vladi in slovenskih političnih strankah sprašujejo, ali naj ga pri tem podprejo ali ne.

Nekoč je imel izjemno podporo slovenske politike. Ko so julija 2013 poslanci v parlamentu odločali o kandidatu za vodenje centralne banke, je dobil rekordno večino, 77 glasov. A razmere so bile tedaj izjemne, Slovenija se je znašla pod drobnogledom mednarodnih finančnih trgov in institucij trojke. Tuji komentatorji so se spraševali, ali bo naša država naslednja doživela usodo Grčije, Cipra ali Španije, obresti, ki naj bi jih plačevala, ko bi se zadolžila, so zrasle prek magične meje šestih, sedmih odstotkov. Šok in strah politikov sta bila glavni razlog, da je Jazbec v parlamentu dobil prepričljivo podporo. Kritikov sicer ni manjkalo, a so ostali v manjšini. Predsednik države Borut Pahor je ob imenovanju izrazil upanje, da bo Jazbecu uspelo povrniti »ugled in zaupanje v Banko Slovenije«, Pahorjev kolega, tedanji predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič, pa je sporočil, da njegova stranka Jazbeca ne bo podprla. Ker naj bi bil prihajal »iz neoliberalnega gnezda, ki ne obeta potrebnega zasuka v finančni politiki«.

Lukšič se je seveda motil. Spregledal je, kakšna »gnezda« so tedaj dejansko odločala o finančni politiki Evrope. Ravno zato, ker je Jazbec prišel iz neoliberalnega gnezda, je njegovo imenovanje na mednarodne finančne trge in institucije trojke delovalo pomirjujoče. V nadaljevanju se je odlično ujel z Evropsko centralno banko (ECB), IMF in evropsko komisijo. Takoj ko je prevzel vodenje, je že na prvem sestanku sveta Banke Slovenije, na katerem so pripravljali teren za prihod tujih inšpektorjev, pregledovalcev našega bančnega sistema, odločno dejal: »Narediti moramo vse brez pridržka, ki bi podaljševal proces. Če zahtevajo kaj drugače, se naredi.« Tako kažejo zapisniki s tistega sestanka.

Guverner Banke Slovenije bi sicer imel v tistem času veliko razlogov za bolj kritična mnenja. Države, ki so se tedaj znašle v podobnem položaju kot naša, Španija, Irska in Ciper, da ne omenjamo Grčije, pa tudi Avstrije zaradi Hypa, so bile veliko glasnejše. Njihovi guvernerji so kritizirali politiko ECB. Ciprski guverner je ponavljal, da bo morala njegova država po diktatu ECB reševati nemške banke. Tako kot Španija bi ji lahko tudi Slovenija sporočila: gospodje, danes nam grozite s trojko zaradi slabih posojil, a ko je Banka Slovenije leta 2005 želela zmanjšati obseg kreditiranja, ste nas ustavili in celo zagrozili z znižanjem bonitetnih ocen naših bank. Jazbec bi lahko dejal, da naša država poglobljenega nadzora ne potrebuje, ker Banka Slovenije vsak mesec dobiva razmeroma natančna poročila bank o obsegu slabih terjatev. A glasu seveda ni dvignil.

Imenovanje Boštjana Jazbeca na visok položaj v eni od agencij evropske komisije je omalovažujoče do države in do vseh njenih postopkov in preiskav, sproženih zaradi sanacije bank leta 2013.

Lahko mu izkažemo spoštovanje, ker si je na ta položaj upal v enem od najtežjih trenutkov. A kljub vsemu bi lahko ostal dolgočasen tehnokrat, osredotočen na izvajanje monetarne politike, tih, nedostopen. Nihče mu ne bi zameril. Toda ne, odločil se je za veliko bolj proaktivno vlogo, hojo po robu pristojnosti in mandata. Prvo leto je večkrat predlagal, da bi država vodenje Slovenskega državnega holdinga (SDH) prepustila kakšnemu tujemu podjetju ali skladu. Tedanji ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli je izrazil »navdušuje« nad Jazbečevimi pobudami – v igri za vodenje SDH je bil tedaj ameriški sklad Templeton. In čeprav to ni bilo v njegovi pristojnosti, se je dejavno zavzemal tudi za privatizacijo NLB. Še oktobra 2016 je finančno ministrstvo opozarjal, da je treba NLB prodati, češ da sicer ni izključena nova dokapitalizacija.

V Sloveniji te njegove zamisli nikoli niso zbujale navdušenja, so pa bili nad njimi navdušeni v mednarodnih finančnih krogih. Z njimi je bil kompatibilen. Lahko se spomnimo, kako se je začelo končno poročilo o leta 2013 opravljenih stresnih testih v Sloveniji, ki ga je napisalo podjetje Oliver Wyman. Začelo se je z na videz neko čisto tretjo temo, nepovezano z izračunom količine slabih posojil. Začelo se je z opozorilom o izredno velikem neposrednem deležu lastništva države v slovenskih bankah. Češ, prava rešitev za Slovenijo je, da privatizira svoja podjetja in banke.

Zaradi stresnih testov leta 2013, Jazbečevega najpomembnejšega projekta, se je znašel tudi v predkazenskem postopku kot prvi osumljeni kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Kakor kaže odredba preiskovalne sodnice Sabine Višnjevec guverner Jazbec pri sanaciji slovenskih bank ni zgolj naredil vsega, kar so institucije trojke zahtevale od njega, ampak je morebiti tudi prestopil mejo zakonitosti. Glavni očitek ni, da so v Banki Slovenije ob pomoči tujih svetovalcev počez, na oko in s »pavšalno metodologijo« računali kapital bank, ampak da je Jazbec, čeprav je vedel, da gre zgolj za neformalno simulacijo nekega scenarija, to zapakiral v uradno formo, le na videz skladno z mednarodnimi računovodskimi standardi.

Preiskovalno sodišče mu očita, da je zavestno zavedel registrska sodišča in se potem trudil, da bi ta dejanja prikril. Če želimo obnoviti uto na dvorišču, moramo pridobiti gradbeno dovoljenje na štirih straneh in nanj čakati več mesecev. Pri več milijard evrov vrednem projektu prenove slovenskega bančnega sistema leta 2013 pa kriminalisti niso našli ničesar, kar bi utemeljevalo, kako so pravzaprav tuji svetovalci in Banka Slovenije ugotovili, koliko denarja mora država vložiti v banke. Ni jasno, zakaj so vrednost bank spreminjali v več korakih. Kriminalisti niso našli razlage, zakaj je Banka Slovenije – potem ko so slovenske banke že odpisale večino slabih terjatev – znižala vrednost delnic, zastavljenih pri bankah, še za 20 odstotkov, strojev in opreme za 70 odstotkov in zalog ter terjatev za 80 odstotkov …

Morda je zgodba takšna: Irska je bila ena od prvih držav, ki jih je doletela kriza, in ena izmed prvih, kjer so ukrepi ECB naleteli na zgražanje kritične javnosti. Ko se je Slovenija pripravljala na sanacijo bank, leta 2013, so na Irskem ustanovili posebno parlamentarno komisijo, ki preiskuje, zakaj je država privolila v »pomoč« trojke, ki je irske davkoplačevalce prisilila, da so s 67 milijardami evrov pomagali predvsem velikim tujim posojilodajalcem. Irci so bili besni, v imenu preglednosti so spremenili zakonodajo in objavili pisma tedanjega vodje ECB Jean-Clauda Tricheta, ki dokazujejo, da je ECB Irsko prisilila v varčevanje, v razlaščanje državljanov, tuji veliki posojilodajalci, velike investicijske banke, pa so dobili še dodatna zagotovila, da bodo njihova posojila vrnjena.

Morda sta zato pri Sloveniji evropska komisija (v njenem imenu Dupont) in ECB zahtevali ravno nasprotno –, da se razlastijo prav vsi, eksemplarično. Nemara je zato morala Slovenija na pobudo Banke Slovenije v zakonodajo že vnaprej vnesti vse »eksperimentalne« ukrepe ECB ali evropske komisije. A da je razlastila res vse deležnike v slovenskih bankah, je morala dokazati, da je izguba slovenskih bank neverjetno velika. Tako je Jazbec postal marioneta v poskusu, tako rekoč član precej sumljive združbe. »Lahko vam pokažemo vse svoje zahteve in vse sestanke, na katerih smo se trudili, da se to ne bi zgodilo, vendar je bila nazadnje preprosto postavljena zahteva, da moramo izbrisati imetnike podrejenih obveznic,« je dejal sredi leta 2014 na eni od razprav v državnem svetu.

Za Banko Slovenije, za ECB in za Jazbeca zato preglednost pomeni grožnjo razkritja njihovih spornih dejanj. To je danes že povsem očitno. Banka Slovenije se je pod njim obdala z visokim zidom, začela se je obnašati kot eksteritorialna ustanova. Kakor pojasnjujejo v uradu informacijske pooblaščenke, Banka Slovenije v zadnjih dveh letih, odkar jo vodi guverner Boštjan Jazbec, ni ugodila tako rekoč nobeni od njihovih odločb. »Ni proračunska uporabnica, zato je ni mogoče uvrstiti med osebe javnega sektorja in zato tudi ne razpolaga z javnimi sredstvi,« je stališče banke. Seveda se Banka Slovenije zadnja leta bori tudi proti večjim pooblastilom, ki bi jih pri nadzoru nad njo lahko dobilo računsko sodišče.

»Lahko se strinjamo z vami, da smo priča poskusom zmanjševanja vloge računskega sodišča in preprečitvi nadzora najpomembnejših delov poslovanja Banke Slovenije,« je sporočil predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel. Na vztrajanje Banke Slovenije in ECB je – odgovarja Vesel – Slovenija v zakon o Banki Slovenije vpisala omejitve, »katerih rezultat je močno omejena možnost računskega sodišča, da učinkovito izvede revizijo poslovanja centralne banke«. Omejitve naj bi se nanašale na tako rekoč vse pomembne dele poslovanja, predvsem pa na dejanja, ko »Banka Slovenije v imenu Republike Slovenije deluje v okviru Evropskega sistema centralnih bank ali Evrosistema ali kot članica Evropskega sistema finančnega nadzora pri dejavnostih Evropskega bančnega organa, Evropskega odbora za sistemska tveganja in Enotnega mehanizma za reševanje«. ECB in Banka Slovenije sta uredili, da tudi računsko sodišče ne more dobiti ključnih dokumentov. Ni dvoma, da si je Tomaž Vesel s takšnim mnenjem zaprl vrata do kakršnekoli revizijske ali nadzorne funkcije v najpomembnejših organih trojke …

O teh očitkih in napetih odnosih med Banko Slovenije in drugimi institucijami v Sloveniji je bilo že veliko napisanega. S primerom se ukvarja tudi parlamentarna preiskovalna komisija. Zaradi tega je Jazbec v Sloveniji izgubil vso podporo. Najbolje to kažejo postopki imenovanja viceguvernerjev. Zaradi spoštovanja neodvisnosti Banke Slovenije je parlament v preteklosti mandate viceguvernerjem samodejno podaljševal. Ko je leta 2015 tedanji viceguverner Janez Fabijan z Jazbečevo podporo poskušal ponovno kandidirati za ta položaj, je v parlamentu doživel zavrnitev. Zaradi dvomov »o pravilnosti postopkov sanacije bank konec leta 2013«, kot je tedaj povedal vodja poslanske skupine SD Matjaž Han, so mu podporo odrekli vsi poslanci koalicije. Podobna usoda je doletela druge kandidate, za katerimi je stal Jazbec.

A čeprav je doma izgubil vso verodostojnost, se je pri institucijah trojke izredno dobro zapisal. Na začetku leta 2017 mu je namestnik direktorice IMF David Lipton izrekel priznanje, češ da naj bi bil igral »kritično vlogo pri vrnitvi države z roba krize«, pri tem pa je opozoril druge akterje v Sloveniji, po njegovem okusu preveč kritične do Banke Slovenije, na »pomen neodvisnosti centralne banke«. Ker je očitno izpeljal vse, kar so od njega zahtevali v ECB, se je ta zanj zavzela tudi v kriminalistični preiskavi. Policija naj bi bila kršila privilegije in imuniteto Banke Slovenije, zato je predsednik ECB Mario Draghi pisal predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, generalnemu državnemu tožilcu, predsedniku vlade Miru Cerarju in slovenskemu ustavnemu sodišču. Nobena država EU doslej ni bila deležna takšnih pritiskov.

Seveda pa v tej zgodbi ne gre le za karierna vprašanja. Evropska protikorupcijska organizacija Transparency International je aprila lani objavila poročilo o vse večji vlogi nedemokratičnih, neformalnih organizacij, ki v EU sprejemajo ključne razvojne odločitve. Pod drobnogled je vzela delovanje ECB. Ta, je zapisala, postaja »dominantna sila evropskega gospodarskega upravljanja«, ki sprejema vse pomembnejše politične odločitve, čeprav zanje nima mandata. Primer Slovenije je tipičen. Banka Slovenije je bila tista, ki je z »izračuni« bančne luknje določala višino državne zadolžitve in s tem neposredno vplivala na obseg socialne države. S svojimi ukrepi je določala obseg kreditiranja podjetij, s čimer je povezan potek številnih stečajev. Moč, ki jo je imela Banka Slovenije, je bila izjemna. Nadzora nad njo pa zadnja leta ni bilo. O pomanjkljivem nadzoru se je poleg računskega sodišča in informacijskega pooblaščenca nazadnje spraševalo tudi ustavno sodišče, ki je lani odločilo, da je zakon o bančništvu neustaven, ker ni omogočal pritožb prizadetih, ki so jih v Banki Slovenije razlastili.

Ampak aktualno vprašanje ostaja, kako naj se na finančnem ministrstvu odločijo. Naj Jazbeca podprejo, ker je vendarle pomembno, če predstavniki Slovenije v strukturah EU zasedajo visoke položaje? Prejšnji teden so trije višji uslužbenci španske centralne banke Mariano Herrera, Pedro Comínin in Pedro González odstopili s položajev, ko se je razvedelo, da jih sodišče preiskuje zaradi vloge v državni finančni krizi. Osumljeni so, da so pri združevanju sedmih šibkih španskih bank manipulirali s finančnimi podatki. Jazbec ni odstopil, ampak je postopke proti Banki Slovenije diskreditiral. Odločil se je celo, da ne bo več sodeloval s policijo, ob hišnih preiskavah pa se je poskušal sklicevati na imuniteto.

Njegovo imenovanje na visok položaj v eni od agencij evropske komisije je zato omalovažujoče do države, do vseh njenih institucij in postopkov, sproženih zaradi ene najusodnejših finančnih operacij, katere posledice bodo čutili še prihodnji rodovi.

Bo Jazbec užival imuniteto?

Pravosodno ministrstvo meni, da ne Proti guvernerju Banke Slovenije Boštjanu Jazbecu v Sloveniji poteka predkazenski postopek. Ko so kriminalisti leta 2016 pri njem želeli opraviti hišno preiskavo, se je skliceval na imuniteto, ki naj bi jo imel, ker je član ECB. V bran Jazbecu in njegovi imuniteti se je kasneje postavil guverner ECB Mario Draghi in v pismu več slovenskim institucijam poudaril, »da imajo institucije Evropske unije in njihovi zaposleni mednarodno imuniteto na ozemlju držav članic«. Toda te trditve je slovensko sodišče nato zavrnilo, češ da preiskuje ukrepe, ki jih je sprejemal, ko je bil guverner slovenske centralne banke. Bo na novem položaju Jazbec imel več pravic?

Na ministrstvu za pravosodje odgovarjajo, da seveda slovenska kazenska zakonodaja omogoča izključitev kazenskega pregona za osebe, ki v Sloveniji uživajo imunitetno pravico po mednarodnem pravu. »Če nastane dvom, ali gre za tako osebo, se sodišče obrne za pojasnilo na ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. V vsakem posamičnem primeru sta torej ključna status osebe in obseg imunitete, ki jo ima ta oseba po mednarodnem pravu.« Konkretno glede Jazbečeve nove funkcije odgovarjajo, da Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije med drugim ureja privilegije in imuniteto uradnikov in drugih uslužbencev EU na ozemlju držav članic. Ta določa, da uradniki in drugi uslužbenci EU na ozemlju vsake države članice uživajo imuniteto pred sodnimi postopki za dejanja, storjena pri opravljanju uradnih dolžnosti, z izgovorjenimi ali zapisanimi besedami vred, in da to imuniteto uživajo tudi po prenehanju funkcije.

A po mnenju pravosodnega ministrstva gre v tem primeru za t. i. funkcionalno imuniteto, podeljeno zaradi zagotavljanja neodvisnosti pri opravljanju nalog oziroma funkcij EU. »Tako je tovrstna imuniteta lahko vezana le na uradna dejanja v okviru (nove) funkcije,« še dodajajo.