Potlačeni problemi sodobne Evrope

Avstrijski mojster Michael Haneke se vrača z mračno farso o slepoti in brezbrižnosti premožne francoske družine

Na redni spored kinematografov prihaja film Srečen konec, ciničen portret bogate francoske družine, v katerem se avstrijski mojster Michael Haneke znova loti prefinjenega seciranja potlačenih problemov sodobne Evrope. Haneke je eden najuspešnejših in največkrat nagrajenih evropskih režiserjev, ki je za svoja filma Beli trak in Ljubezen prejel dve zlati palmi na filmskem festivalu v Cannesu. 

V filmu spremljamo družino Laurent iz Calaisa na severu Francije, ki ima v lasti uspešno gradbeno podjetje, ki ga je ustanovil družinski patriarh George. Ker je ta že močno v letih in trpi za demenco, posle prevzame njegova hladna, deloholična hčerka Anne, ki ima, prav tako kot njen brat Thomas, obilico težav v zasebnem življenju. Anne ne najde pravega stika s sinom Pierrom, Thomas pa poskuša na pravo pot spraviti trinajstletno hčer Eve, ki na svet kljub vsemu materialnemu obilju gleda z vse večjim gnusom. Haneke nam počasi razkriva vsakdan disfunkcionalne družine, da bi z različnih zornih kotov osvetlil patologijo, ki se kot bolezen prenaša z generacijami.

"Film se je rodil iz nekakšnega nezadovoljstva nad našim načinom življenja, nad tem, kako ne vidimo dlje od svojega nosa. Zdi se, da nam na zahodu ni mar, če svet propade, samo da gre nam dobro. Tema filma je torej naša brezbrižnost do drugih. Začne se pri družini, nadaljuje v poslovnem svetu in konča z brezbrižnostjo do tujcev. Vse to so različni vidiki istega problema. Ta brezsrčnost pa je pojav, značilen za srednji razred. In danes smo vsi pripadniki srednjega razreda, vsi smo malomeščani. Tistega, kar smo nekoč imenovali "izobraženo meščanstvo," danes ni več. So le bogatejše in revnejše različice meščanstva. Film vidim kot farso. Gre za potencirano resničnost. Mislim namreč, da si tema – usoda premožne evropske družine – ne zasluži resnega pristopa. Zgodbe o naših malih strahovih in težavah so po mojem mnenju bolj kot za tragedijo primerne za farso. Tragedija kot oblika je emigrirala v tretji svet. Moj sloves se mi ne zdi upravičen. Sam se nimam za nekakšnega mračnega auteurja. Svoja dela vidim kot realistična. Družbi hočem pokazati zrcalo. Če ne bi imel upanja, ne bi snemal filmov. Oziroma bi snemal drugačne filme, ob katerih bi ljudje pozabili na svoje težave, pozabili na resničnost,"je zapisal režiser.

Michael Haneke je na Dunaju študiral filozofijo, psihologijo in gledališko umetnost. V študijskih letih se je intenzivno ukvarjal s filmsko in literarno kritiko. Med letoma 1967 in 1970 je delal kot urednik in dramaturg televizijskih iger pri Südwestfunk Baden-Baden ter napisal svoj prvi, vendar do danes še nerealiziran scenarij za film Wochenende. V Stadttheater Baden-Baden je na začetku sedemdesetih let z dramo Cele dneve v krošnjah dreves Marguerite Duras debitiral kot gledališki režiser, pozneje pa je na odre številnih uglednih gledališč postavil dela Strindberga, Goetheja, Hebbla, Enquista, Brucknerja, Kleista in drugih. Svoj prvi televizijski film je posnel pri 32 letih, kinematografski prvenec pa petnajst let pozneje. Na mednarodni festivalski sceni se je prvič pojavil leta 1984 (takrat so na Berlinalu predvajali film Kdo je bil Edgar Allan?), od premiere Sedmega kontinenta v Cannesu leta 1989 pa se redno uvršča na programe najpomembnejših filmskih festivalov po svetu in – prav tako redno – prejema nagrade. 

Haneke je dvakratni dobitnik canske zlate palme; leta 2009 jo je prejel za Beli trak, leta 2012 pa za Ljubezen. Slednja mu je prinesla tudi oskarja za najboljši tujejezični film. V Cannesu sta bila nagrajena tudi njegova filma Učiteljica klavirja in Skrito, prvi z veliko nagrado žirije in drugi z nagrado za najboljšo režijo. Na slovenskih platnih smo si lahko ogledali tudi Bennyjev video (1992), Smešne igre (1997), Neznano kodo (2000), leta 2009 pa so na LIFFu pripravili retrospektivo avtorjevih manj znanih filmov.

Q8Jn1AIzcBQ