Redefinicija pop koncerta

Nemški elektronski pionirji so Ljubljano prvič obiskali pred 14 leti. Ker so svojo zadnjo studijsko ploščo objavili še leto prej, je bilo prejšnji četrtek, ko so nas spet obiskali, bolj ali manj jasno le to, da najbrž ne bomo slišali njihovih novih skladb. Nismo jih. Toda Kraftwerk je kljub temu ponudil povsem drugačno koncertno izkušnjo. Za začetek nam je nadel 3D-očala, nato pa je svoj leteči krožnik parkiral dobesedno pred Halo Tivoli in nas očaral z obljubljenim avdiovizualnim spektaklom, s katerim smo dobili vrhunski vpogled v njegovo vizionarsko zapuščino.

Mnogim nam je sicer v še lepšem spominu ostal njegov nastop v Križankah, že zaradi samega prizorišča ali pa morda zato, ker smo zasedbo pri nas takrat pač videli prvič. A četverec iz Düsseldorfa, ki bo prihodnje leto obeležil petdesetletnico delovanja, je s tokratnim koncertom le še bolj potrdil, kako upravičeno se je s tako velikimi črkami zapisal v zgodovino popularne glasbe in kulture.

Ne, to se mu ni zgodilo zaradi 3D-zasnove njegovega šova, ki je v koncertnem kontekstu še vedno velika redkost. Tudi same vizualije niso dosegale visokih standardov, ki jih narekujeta igričarska in filmska industrija. Glavna vrednost Kraftwerkovih vizualij se skriva predvsem v njihovi vsebini. Teme, kot so povezovanje Evrope, naravovarstvo, jedrska energija, računalniška in robotska dehumanizacija sveta ali pa kolektivni duh kolesarske dirke Tour de France, ki jih je zasedba naslovila na svojih prelomnih ploščah, so tako pred nami oživele v dobro premišljenih podobah. Te so se z retro estetiko naslanjale na Kraftwerkove minimalistične, pop artovske vizualne motive iz preteklosti, hkrati pa so se navezale na aktualne dogodke (internet, Fukušima, ipd.) in s tem osvetlile, za kako zelo preroško zasedbo gre.

No, kljub izjemnemu vtisu, ki so ga pustile vizualije, glasba ni ostala v podrejenem položaju. Resda smo slišali nekakšen Kraftwerkov »best of«, kar pomeni, da je povprečna starost skladb štela okoli štirideset let. Velika večina udeležencev koncerta se je z njimi najbrž srečala že v otroštvu, zato se je bilo težko izogniti občutku nostalgije.

Je pa ta glasba hkrati tako močno zaznamovala smernice sodobne elektronske glasbe, da svoja leta zelo dobro skriva. Tudi zato, ker je zasedba zvočne inovacije in samosvojo glasbeno vizijo spretno ujela v format pop pesmi. Te pa v živo ponudijo tudi dovolj manevrskega prostora za priložnostno sprotno posodabljanje. Tako takrat, ko jih na odru izvajajo v neonske kombinezone opremljeni člani zasedbe, kot tudi, ko jih izvajajo po njihovih podobah ukrojeni androidi.

Ja, ob veličastnem koncertu je bilo nemogoče ostati hladen. Razen morda tisti obiskovalci na tribunah, ki so ostali prikrajšani za spodobno zvočno in predvsem polno vizualno izkušnjo. Ostali smo se lahko le vprašali, zakaj katera od Kraftwerkovih večnih skladb še ni postala nova evropska himna.