Dr. Jasna Podreka, sociologinja, ki daje glas ženskam, ki so molčale

»Naša naloga je, da ohranjamo izborjene pravice in se zavzemamo za nove«

Z raziskavo umorov in poskusov umorov žensk v partnerskih zvezah je dr. Jasna Podreka razkrila spregledano trpljenje tistih, ki si niso upale živeti. Asistentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka na SOS telefonu za ženske in otroke dr. Jasna Podreka je videla in slišala preveč, da bi lahko molčala ob vse bolj nevzdržnem vpitju tradicionalistov in seksistov.

Inštitut 8. marec je tudi formalno organiziral pobudo #jaztudi, v sklopu katere bo žrtvam spolnega nasilja omogočil, da anonimno spregovorijo o svojih izkušnjah. Kako pomembno je to za slovenski prostor?

Gre za izjemno pomemben mejnik. Žrtvam spolnega nasilja je omogočeno, da delijo svoje izkušnje z okoljem, ne da bi to izvedelo za njihovo identiteto. Kar je ključno, saj sicer ljudje zelo težko spregovorijo o tovrstnih dogodkih, nekateri tega celo nikoli ne storijo. Raziskave kažejo, da nekatere žrtve potrebujejo tudi deset, petnajst in še več let, da razkrijejo spolno nasilje. Pobuda #jaztudi jim končno odpira prostor za odkrit pogovor, v katerem lahko začutijo, da niso osamljene in da niso krive za to, kar se jim je zgodilo. Kako težko je to storiti, kaže primer ZDA, kjer je gibanje #metoo dobilo zagon šele, ko se je opogumilo in o svojih izkušnjah spregovorilo več zelo znanih žensk.

Tudi one so potrebovale več let, da so odprto spregovorile o tem.

Nekatere tudi dvajset let. Pri čemer jim je del javnosti očital, da so potrebovale preveč časa. Toda ljudje, ki sami niso prestali teh preizkušenj, stežka razumejo, kako težko se je soočiti z njimi. Spolno nasilje je zelo kompleksno in pogosto ni jasno, kje je meja. Lahko se celo zgodi, da je kdo privolil v spolni odnos ali pa je lahko šlo samo za neke opolzke opazke, pa še zmeraj govorimo o nasilju, saj je pri tem ključno, v kakšnih okoliščinah je do dogodka prišlo in v kakšnem razmerju sta bili osebi. Kot so pokazali afera Weinstein in več primerov v Italiji, sam konsenz ni odločilen, ker je lahko tudi izsiljen. Kritiki so žrtvam očitali, da so vendar privolile v spolni stik in da to kaže, da jih žene zgolj želja po uničenju teh moških. Pri tem pa so popolnoma spregledali vprašanje položaja moči. Seveda ne moreš biti v enakopravnem odnosu z nekom, od katerega je odvisna tvoja kariera in ne nazadnje celo eksistenca.

Torej je temeljno nasilje, ki ga danes doživljajo ženske, ekonomska odvisnost od moških?

Ekonomska odvisnost je zelo pomembna. Ni pa to edina oblika odvisnosti od moških, v katero današnja družba sili ženske. Lahko govorimo tudi o čustveni odvisnosti od partnerja ali pa tudi od otrok. Vzroki spolnega nasilja so kompleksni in med seboj prepleteni, vedno pa je jasno nekaj: odgovornost je izključno na strani tistega, ki odloča in ima moč. Ob tem me dostikrat vprašajo, ali je torej dandanes že vsaka opazka spolno nadlegovanje. Seveda ni, če je izrečena enkrat in če tisti, ki jo izreče, zna spoštovati meje, ki so mu postavljene, ter me od takrat obravnava kot sebi enako in pristaja na kolegialni odnos. Če pa se ne ustavi in nadaljuje s »komplimenti« ali se me celo dotika v nasprotju z mojo voljo in mi povzroča nelagodje, pa že lahko govorimo o spolnem nadlegovanju.

Potemtakem sta glavni merili tovrstnega nasilja zloraba moči za preseganje medosebnih mej in občutki nelagodja, ki jih ob tem čuti druga stran?

Tako je. Preveč ljudi še zmeraj verjame, da se pojem spolnega nasilja nanaša samo na primere, kjer pride do končnega akta posilstva, ki vključuje penetracijo. Seveda ni tako; poznam ženske, ki jih je nadlegovanje na delovnem mestu prignalo tako daleč, da so pustile službe in se preselile v drugo državo. Nobenega dvoma ni, da so občutile nasilje, in to zelo hudo.

Kako pa je na takšne primere pripravljena slovenska zakonodaja? Teh položajev in občutkov verjetno ni zmeraj lahko zajeti v pravnih definicijah.

Definicije so zelo široke. Na področju nadlegovanja oziroma diskriminacije na delovnem mestu je delovna zakonodaja dokaj izčrpna, vendar obenem tudi precej odprta. Kar je lahko v redu, ker pušča prostor za subjektivno presojo, po drugi strani pa lahko tudi odpira prostor za spodbijanje oziroma nasprotne interpretacije. Predpisi govorijo o celi paleti nedopustnih vedenj, težava pa je, da so težko dokazljiva. Ker ta dejanja povečini nimajo prič in dokazov, temveč gre za odnos med povzročiteljem in žrtvijo in njuni besedi ena proti drugi; zato težko prihaja do obsodb storilcev, saj večina postopkov pade zaradi pomanjkanja dokazov.

Problematična je iluzorna predstava, da lahko vsaka ženska z vztrajnostjo in žrtvovanjem spremeni nasilnega moškega. To so značilni primeri romantiziranja nasilnih odnosov.

Eden takšnih primerov je zgodba z »ocenjevalcem prsi«, diplomatom Marcelom Koprolom, ki naj bi nadlegoval ne le eno, temveč štiri sodelavke, pa primeri nikoli niso bili razčiščeni, kaj šele da bi dobili sodne epiloge. Pravzaprav v Sloveniji doslej za spolno nadlegovanje ni pravnomočno odgovarjal noben viden funkcionar, politik, direktor ali javna osebnost.

Prepričana sem, da na percepcijo institucij vpliva predvsem javno mnenje, ki je še zmeraj preveč tradicionalistično in premalo podkrepljeno z dejstvi. V raziskavi o nasilju med spoloma, ki jo je naročila evropska komisija, je več kot četrtina vprašanih dejala, da je spolni odnos v nekaterih okoliščinah sprejemljiv, tudi če med stranema ni popolnega konsenza. Kar kaže, da ima javno mnenje še zmeraj visok prag tolerance do določenih oblik spolnega nasilja. Ne nazadnje tudi odzivi na razkritja spolnih zlorab v sklopu gibanja #metoo potrjujejo, da ima veliko ljudi še zmeraj izkrivljeno sliko teh pojavov.

Ker smo pač socializirani v nasilne vzorce, ki izhajajo iz delitve spolnih vlog?

Res je; te stereotipno pojmovane in dihotomno razumljene spolne vloge so v naši družbi močno ukoreninjene in se le počasi spreminjajo. Iz tega tudi izhaja, da naj bi bil moški ta, ki mora biti aktiven in on mora žensko »osvojiti«. Ženski pa pritiče, da je nedostopna ali pa se mora vsaj delati, da je tako. Poglejva samo primere iz popularne kulture, ki nemalokrat tovrstna razmišljanja prodaja pod krinko romantične ljubezni. Film V vrtincu, ki velja za nesporno klasiko, vsebuje prizor, kjer gre zagotovo za posilstvo, ki pa je prikazano zelo romantizirano, celo plemenito. Ali pa Zadnji tango v Parizu, da o Petdesetih odtenkih sive, črne in »svobode« niti ne govorim. V tem kontekstu je najbolj problematična ta iluzorna predstava, da lahko vsaka ženska z vztrajnostjo in žrtvovanjem spremeni nasilnega moškega. To so tipični primeri romantiziranja nasilnih odnosov.

Pa ženske resnično kupijo recept, ki ga prodaja takle kič? Da se morajo povsem podrediti patriarhatu, če ga želijo spremeniti? 

Nama se lahko zdi smešno, nisem pa prepričana, da tako razmišljajo tudi najstnice, ki še nimajo izoblikovanih osebnosti in požirajo tovrstno literaturo in filme. In če boste vprašali katerokoli od žensk, ki so živele v nasilnih zvezah, vam bodo vse po vrsti rekle, da so čakale tudi po trideset, štirideset let, da bi se moški spremenil. In da so zato vztrajale v odnosu. Pop kultura, o kateri govoriva, odraža, kako zelo je v zahodni družbi zakoreninjena ta miselnost.

Težava pa je, ker se v pobude kot sta #metoo in zdaj v Sloveniji #jaztudi praviloma vključujejo osveščene in izobražene ženske, kot je na primer nemška evroposlanka Terry Reintke, ki je javno razkrila spolno nadlegovanje v evropskem parlamentu. Kako pa v to gibanje vključiti nevidno večino žensk iz marginaliziranih okolij, kjer je tradicionalistična mentaliteta posebej močna?

To je temeljno vprašanje vseh tovrstnih akcij. Nekateri tudi feminizmu samemu očitajo elitizem, češ da v glavnem zastopa interese belih žensk srednjega razreda, kar je pred desetletji v ZDA sprožilo nastanek gibanja temnopoltih feministk, ki so odprle zelo pomembna vprašanja, povezana z drugimi oblikami diskriminacij, ki niso odvisne samo od spola, ampak od lastnosti, kot so spolna usmerjenost, rasa, razred, hendikep ali kaj drugega. Deloma se celo strinjam z očitki o elitizmu; prevečkrat v svoje raziskave zajamemo zgolj določeno populacijo žensk, ki so bolj ozaveščene in pripravljene v takšnih raziskavah sodelovati. Zato je naloga vseh, ki se ukvarjamo s temi vprašanji, da poskušamo v svoja prizadevanja vključiti tudi ženske iz okolij, ki ste jih omenili. K vsakemu izmed teh primerov pa je treba pristopiti s kar največ občutljivosti in sočutja.

V primeru spolnega nasilja zgolj prijava na policijo torej ni dovolj?

Ne razumite me napak, prepričana sem, da je edino prav, da nekdo – žrtev, njeni otroci ali pa sosedje – pokliče policijo. Vendar ima lahko to tudi nasproten učinek od zaželenega. Nemalokrat se žrtve prestrašijo, potegnejo nazaj in še bolj zaprejo vase. Zato je ključno, da jim na pomoč priskočijo tudi druge pristojne institucije, kar jim na primer na področju nasilja v družini omogoča krovni zakon, ki smo ga sprejeli leta 2008. Ta predpisuje, da se lahko k žrtvam pristopi tudi na subtilnejše načine, primeri pa se obravnavajo celovito. Treba se je namreč zavedati, da morajo iti žrtve skozi dolgotrajen in naporen proces, preden lahko reflektirajo, kar se jim dejansko dogaja, in zapustijo partnerja. Poleg tega pa ne smemo zanemariti tudi ogromnega dela, ki ga pri tem opravijo nevladne organizacije.

Verjetno si morajo povsem na novo zgraditi samopodobo in pridobiti samozavest, da se sploh zavedo, da so polnopravna človeška bitja, ki si prav tako kot drugi zaslužijo spoštovanje in srečo.

Za velik del žensk, ki so imele ali imajo izkušnjo intimnopartnerskega nasilja, so njihovi dolgoletni partnerji edini partnerji, ki so jih imele in ki jih sploh poznajo. Pogosto se zgodi, da verjamejo, da je nasilje upravičen del zveze, da so zanj krive same, ker so nekaj narobe rekle ali naredile. In da so vsi partnerski odnosi takšni. Zaradi tega ženske žrtve tovrstnega nasilja potrebujejo zelo veliko časa, da o njem spregovorijo in poiščejo pomoč. Nekatere pa molče trpijo do konca svojih življenj. In prav zato sem knjigo, v kateri obravnavam problematiko intimnopartnerskih umorov žensk, naslovila s citatom iz knjige Berte Bojetu Filio ni doma, »Bila si tisto, kar je molčalo«. Te ženske svojih življenj nikoli niso zares živele ali so živele le tisti kratek čas, ko so nasilnega partnerja zapustile. Zato pravim, da so bile v resnici tisto, kar je v njih molčalo in česar si niso upale živeti. Molk pa je tisto, ki nasilju daje največjo moč.

Konflikti so sestavni del odnosov, a pomembno je, kako se rešujejo; to pomeni, da se lahko s partnerjem skregava, si poveva svoji mnenji in da lahko vsak od naju kadarkoli prosto zapusti odnos.

Pri čemer se velika večina spolnega nasilja in umorov zgodi prav znotraj družine. Po podatkih Združenih narodov 38 odstotkov vseh umorov žensk na svetu zagrešijo storilci, ki jih dobro poznajo ali so z njimi celo v partnerskih odnosih.

V Sloveniji so ti odstotki še višji – po podatkih ministrstva za notranje zadeve okrog 40 odstotkov umorov in poskusov umorov žensk zagrešijo njihovi aktualni ali bivši partnerji. Da je za ženske najnevarnejša ulica, je torej mit. Pri moških je stanje drugačno, saj so bile partnerke povzročiteljice takšnih umorov v sedmih odstotkih primerov.

Kot moški se sprašujem, kaj se mora zgoditi v nekom, da stori kaj takega. Poznate primer, ko je v Celju nekdo zadavil svojo partnerko in jo potem prevažal v avtu, dokler ga ni ustavila policija?

Poznam.

No, storilca sem poznal od malih nog. Kot otrok je z družino živel v razvalini gradu, brez elektrike in vode, skoraj vsak dan je bil tepen in večkrat lačen kot sit. Ko je prišel v šolo, so ga pretepali vrstniki in ga zmerjali, da je »cigan«. Ko je iskal službo, je ni dobil. Seveda za to, kar je storil partnerki, ne more biti opravičila. Sprašujem se le, ali ima nemara nasilje nad ženskami vzroke tudi v sistemskem nasilju nad deprivilegiranimi skupinami moških. Pri čemer ima vsakdo seveda vsaj izbiro, ali bo svoj bes usmeril v sistem ali v tiste, ki so še ranljivejši od njega. 

Gotovo je, da se vzorci zlorab lahko prenašajo. Korelacija med izkušnjo nasilja v družini in nato nasilnim vedenjem v partnerski zvezi obstaja v približno tretjini primerov, kar je potrdila tudi moja raziskava. Večji del storilcev pa vendarle ni izhajal iz nasilnih okolij in to potrjujejo tudi mednarodne raziskave. Ko govorimo o nasilju v intimnih zvezah, so storilci pogosto moški, ki izhajajo iz urejenih družin in različnih slojev – resda jih je večina socialno ogroženih, najdejo pa se tudi visoko izobraženi, premožni in v družbi spoštovani. Je pa vsem skupno, da imajo šibko samozavest in da čutijo, da težko zadostijo družbenim idealom moškosti. Torej drži, kar ste zaznali tudi sami, da se zaradi patriarhata tudi v moških nabirajo frustracije.

Torej so to slabiči, ki se izživljajo nad šibkejšimi, da se sami počutijo bolje?

Nekako tako. Približno dve tretjini teh moških je bilo nasilnih samo znotraj svojih domov in samo nad osebami, ki so jih zagotovo prepoznali kot podrejene. Ti ljudje so lahko v širšem okolju zelo priljubljeni. Med storilci je bil v primerih, ki sem jih preučevala, tudi ugleden gimnazijski profesor, za katerega so dijaki na sodišču pričali, kako zgleden pedagog je bil, njegovi otroci pa so razlagali, da je bil do njih vsa leta hudo nasilen. Kot sva že omenila, so ti ljudje izredno obremenjeni s tradicionalnimi spolnimi vlogami. Do te mere, da družino in partnerke dojemajo kot nekaj, kar je last moškega. Nekaj, s čimer lahko počnejo, kar želijo.

To se mi zdi logična posledica poblagovljenja ženskega telesa v kapitalizmu.

Vendar ni, ta percepcija je stara skoraj toliko kot sama zahodna civilizacija. To je tradicionalni vzorec, ki se vleče že stoletja. Zato tovrstnega nasilja nikakor ne moremo razumeti in reševati zunaj konteksta družbenih odnosov.

Sodelovali ste tudi pri knjigi o življenjih zapornic v ženskem zaporu na Igu. Zgovoren je podatek, da so nekatere med njimi odhod za rešetke pravzaprav dojemale kot olajšanje glede na okolje, v katerem so živele. Torej je za ženske resnični zapor bivanje v patriarhatu?

Zelo žalostno je, ko slišiš, da jim je lepše v ječi kakor na prostosti. Več zapornic, s katerimi smo se pogovarjale, je razložilo, da so bile žrtve nasilja partnerjev. Ena izmed mojih sogovornic je jasno povedala, da je bil zanjo zapor odrešitev in da je vesela, da je prišla v zapor, ker sicer ne ve, kako bi se rešila nasilnega partnerja. Tudi kolegica Darja Tadič, ki je delala v zaporu in zdaj to področje tudi znanstveno raziskuje, ugotavlja, da ima zelo velik delež zaprtih žensk izkušnjo družinskega nasilja. Kakor pojasnjuje, je zapornic s tovrstnimi izkušnjami v teh ustanovah zelo veliko. Z njimi bi se morali zelo skrbno ukvarjati in jih vključiti v intenzivni in celovit terapevtski proces, po katerem bi se bile sposobne ločiti od svojih partnerjev.

Kakšen naj bi bil ta proces?

Neke aktivnosti za rehabilitacijo so jim na voljo že zdaj; imajo mentorstvo, na voljo so jim psihologinje, zunanji prostovoljci ... Bi pa nedvomno potrebovale še več. Zapor bi moral sistematično delati tudi z žrtvami nasilja in jih opolnomočiti, da bi lahko po prestani kazni odšle iz nasilnih odnosov. Smotrno bi bilo tesnejše sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju in ki bi jim lahko stale ob strani tudi kasneje. Predvsem pa bi bilo treba tesno sodelovati z mentoricami, ki bi jih lahko jasno usmerjale in jim pomagale.

Pravice, ki jih imamo ženske dandanes, niso samoumevne in niso padle z neba. To zelo radi pozabljamo.

Vendar je na dolgi rok to še zmeraj blaženje simptomov. Kako pa odpraviti sistemske krivice in izenačiti položaje moči, kako sesuti patriarhat?

Večno vprašanje. Res je, da je bilo na tem področju že ogromno narejenega in seveda danes živimo v bistveno pravičnejši družbi kot nekoč, a nas kljub temu na teh področjih čaka še veliko dela. Prvi korak je, da se o teh krivicah in o vseh oblikah nasilja nad ženskami govori in da se vse v družbi ustrezno ozavešča. V zadnjih letih smo v Sloveniji naredili velik napredek, a to še zmeraj ni dovolj. Premalo je sistematičnega izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh. Kot sva omenila, je zelo pomembno vanj vključiti ženske in moške. Predvsem pa je pomembno zajeti različne družbene skupine žensk, zlasti tiste, ki izhajajo iz marginaliziranih okolij, socialno ogrožene, priseljenke, Rominje ...

Kaj pa izobraževanje otrok v šolah?

Na tem področju je vsekakor treba okrepiti prizadevanja. V Sloveniji sicer še nismo opravili nacionalne raziskave o nasilju med najstniškimi pari, izsledki iz ZDA pa dajejo slutiti, da se nasilniški vzorci jasno pokažejo že v tej starosti. Ne nazadnje je tudi v moji raziskavi najhujših kaznivih dejanj najmlajša žrtev imela sedemnajst let, druga najmlajša pa osemnajst. Zato vztrajno opozarjam, da bi bilo treba najstnike izobraževati o tem, kaj so zdravi in varni odnosi ter kateri vzorci nakazujejo na nasilen odnos.

In kakšni so po vašem zdravi odnosi?

Takšni, ki ne vsebujejo nasilja, lahko pa vsebujejo konflikte. Konflikti so sestavni del odnosov, a pomembno je, kako se rešujejo; to pomeni, da se lahko s partnerjem skregava, si poveva svoji mnenji, da lahko brez bojazni tudi povišava glas in da lahko vsak od naju kadarkoli prosto zapusti odnos. Kompromisi so vedno potrebni, ne smemo pa zavoljo drugega povsem izničiti svoje osebnosti. Če pa si ne upam povedati svojega mnenja, ker se bojim odziva; če v vsaki situaciji gledam na uro, ker moram priti pravočasno domov; če se odrekam svoji družbi in svojim interesom, potem ne moremo več govoriti o zdravem odnosu. Fizično nasilje je zgolj zadnja stopnja zlorabe, prvi pogoj vsega je psihološko nasilje.

Vrsta javnih osebnosti, od Angelce Likovič do Boštjana M. Zupančiča, bi vam zabrusila, da pretiravate. Vas skrbi njihovo propagiranje zastarelih odnosov izkoriščanja in sistemskega nasilja nad ženskami?

Priznam, da me. Ko me je še med študijem začelo zanimati to področje in sem začela simpatizirati s feminizmom, sem bila sprva zelo optimistična. Tudi zaradi dediščine aktivistk iz sedemdesetih in osemdesetih let, ki jim je uspelo izboriti zelo pomembne pravice in spremeniti zakonodajo, institucije in tudi prepričanja. Zdi se mi, da takrat ni bilo toliko tako glasnih nasprotnikov in nasprotnic. Zdaj je odpor zelo močan, usmerjajo pa ga vidne osebnosti. Tudi nekateri odzivi iz akademskih krogov se mi zdijo problematični, posebej izjave Vesne Vuk Godina glede gibanja #metoo, ko je povsem izničila resnost spolnega nasilja nad ženskami. Šovinistični in nasilniški vzorci posameznikov se ob takšnih trditvah mnenjskih voditeljev lahko pomembno okrepijo. Avtorice, kot je Maca Jogan, zato opozarjajo, da je socializem za ženske naredil veliko, da pa smo od obdobja tranzicije dalje priča težnjam po retradicionalizaciji družbe; zdaj pa nekatere že govorijo o neopatriarhatu.

Ena izmed mojih sogovornic je jasno povedala, da je bil zanjo zapor odrešitev in da je vesela, da je prišla za rešetke, ker sicer ne ve, kako bi se rešila nasilnega partnerja.

Smo priče novemu zgodovinskemu spopadu med feminizmom in patriarhatom?

Težko rečem, da je nov, verjetno pa so tisti, ki gojijo bolj tradicionalna prepričanja, glasnejši in v tistih, ki se zavzemamo za enakost spolov, vidijo resno grožnjo. Kritiki nam očitajo, da smo si ženske izborile vse pravice in da ni razloga, da zahtevamo še kaj več, ker da je zdaj že ogrožen položaj moških. Morda drži, da je diskriminacija v zakonodaji odpravljena, a realnost vsakdanjega življenja kaže, da še zdaleč ni tako, in pojavljajo se nove oblike diskriminatornih praks. Diskriminacija žensk, kakršni smo priča v sodobnem času, poteka bistveno bolj prefinjeno in skrito, na simbolni ravni in prav ta raven je ključna za percepcijo sebe in drugih okoli nas. Zaradi vzorcev, v katere smo socializirani od otroštva dalje, vsak po svoje sodeluje v tej igri, in to je tisto, kar je treba spremeniti.

Prav tega se najbolj bojijo tradicionalisti; zanje so odnosi diskriminacije in manipulacije nekaj »naravnega« in lastnega človeku. 

Pričakovanja, ki so nam pripisana že ob rojstvu, ko nam določijo, katerega spola smo, so izjemno močna in determinirajo naša življenja v celoti. Z njimi zrastemo na način, da se pogosto sploh ne zavedamo, da so mogoče celo v nasprotju z našimi interesi. Vloge, ki so nam pripisane glede na spol, se nam pogosto zdijo samoumevne in naravne, pa še zdaleč ni tako. Identitete posameznikov bi morale biti razumljene bistveno širše in spol nikakor ne bi smel biti osnovna determinanta. A žal opažamo, da še vedno je. Zato je tako pomembno, da spreminjamo družbene vzorce in prepričanja, ki še vedno omogočajo diskriminacijo nekaterih skupin v družbi. Pri tem so pomembne tudi spremembe, ki dodeljujejo pravice tistim, ki jih zaradi takšnih prepričanj še nimajo, kot so na primer transspolne osebe.

Vendarle se zdi, da bo patriarhatu počasi odklenkalo. Prihajajo nova spoznanja, nove avtorice, kot ste tudi sama, in končno gibanje #jaztudi, ki ga usmerjajo vedno vplivnejše organizacije, kot je Inštitut 8. marec.

Da imamo danes mlajše ženske prostor, v katerem lahko glasno izražamo svoja stališča in prepričanja, se izobražujemo in smo povsem enakovredne moškim kolegom, se moramo zahvaliti dediščini, ki so nam jo izborile prejšnje generacije feminističnih aktivistk in teoretičark. Pravice, ki jih imamo ženske dandanes, niso samoumevne in niso padle z neba. To zelo radi pozabljamo. In naša naloga je, da te pravice ohranjamo ter se zavzemamo za nove, saj vidimo, da so že izborjene pravice žensk tarča tudi povsem sistematičnih napadov in je njihov obstoj pogosto ogrožen. Tak primer so nenehni napadi na pri nas ustavno podkrepljeno in zakonsko zagotovljeno pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti.