Vojna za milijarde

Članek o vojski je najprimerneje začeti s citatom iz kakšne od kupa knjig, ki govorijo o nesmiselnosti vojne. Recimo s Hellerjevim Kavljem 22, ki je med vojnimi satirami izjemno cenjen. »Kaj je država?« se na nekem mestu vpraša junak romana. »Država je kos zemlje, ki jo iz vseh strani obkrožajo meje. Najpogosteje nenaravne. Angleži umirajo za Anglijo. Američani umirajo za Ameriko. Nemci umirajo za Nemčijo. Rusi za Rusijo. Zdaj je okoli petdeset ali šestdeset držav, ki se bojujejo v tej vojni. Seveda tako veliko držav ne more biti vrednih, da za njih umiramo.«

Vse, kar je povezano z vojsko, je lahko hudo resna reč, ki se dotika najbolj eksistencialnih vprašanj. Po drugi strani pa je vojaščina tako nesmiselna, da je tudi neskončni vir najbolj originalnih satiričnih del, kar jih je bila zmožna pridelati človeška kultura. Približno tako nesmiselno so se morali počutiti prejšnji teden tudi slovenski vojaki, ki so jih njihovi nadrejeni v Mariboru in na vadbišču Poček ocenjevali po tako imenovani Natovi metodi CREVAL. V severnoatlantski klasifikaciji znajo namreč dobrega vojaka razčleniti na 1600 različnih parametrov, ocenjenih po ekstremno natančnem t. i. CREVAL vprašalniku.

Verjetno res ni čudno, da v takšnih primerih vojaška morala pade. »Mah, saj nam je bilo vsem jasno, da testa ne bomo opravili,« nam je malce deprimirano dejal eden izmed ocenjenih vojakov, ki so mu ob novačenju za poklic na ministrstvu zatrjevali, da je pomembna predvsem ljubezen do domovine. Kot član elitnega bataljona Slovenske vojske bi moral biti do aprila, v skladu z Natovo klasifikacijo, combat ready. Tako pa je combat not ready oziroma nepripravljen za boj v krajih po svetu, do katerih tako ali tako ne goji posebnega odnosa. Kar pa še ni vse. Ker so naši najudarnejši vojaki postali combat not ready, so se nanje po spletnih forumih vsule ocene anonimnih piscev, da so to večinoma »debeluharji«, »mamine carte« in »taborniki«, ki se niti po bojišču ne znajo premikati.

Sindikat vojske, obrambe in zaščite je zato minuli teden stopil v stik s svojimi člani, vojaki, ki so jih poveljniki ocenjevali med 12. in 17. februarjem. Pridobili so še njihovo oceno ocenjevalcev ter sklenili, da naj bi se neodgovorno obnašali predvsem poveljniki. Nekatere njihovi opisi dogodkov na Počku spominjajo na pričevanja dobrega vojaka Švejka. Tako naj bi recimo »vojakom dva tedna pred preverjanjem znanja odvzeli komplet za premagovanje minskega polja, na samem ocenjevanju so zahtevali premagovanje minskega polja, čeprav se je poveljnik odločil za obhod minskega polja«. Eden je torej rekel, da ne. Drugi je rekel, da ja. Tretji poveljnik je vztrajal pri kompromisu. Nakar so sklenili, da se vojaki po bojišču ne znajo premikati.

Tisti, ki se jim je kljub iracionalnostim vendarle uspelo premikati po bojišču, pa naj bi naleteli na drug problem. In sicer da jih sploh nihče ne ocenjuje. »Ocenjevalcev sploh ni bilo na določenih točkah, na ta način se je rušila časovnica in so se morali pripadniki vračati na izhodiščne položaje in ponavljati vaje,« so opozorili v sindikatu. Zaradi poveljniške ocenjevalne zmede so morali vojaki neskončno dolgo čakati v hladnih patriah pri minus 10 stopinjah, zaradi česar so nekateri potrebovali zdravniško oskrbo, »mi smo se seveda pogovarjali z vojaki, ki so povedali, da so dobili občutek, kot da so morali neuspešno opraviti preskus«, razlaga tajnik sindikata Božo Novak.

Novak pravi, da zanj največji problem Slovenske vojske niso niti vojaki, ne denar ali tehnika, ampak zmeda, vprašanje smisla, ciljev, namena: »Odnosi so recimo slabi. Naši vojaki so profesorji biologije in zgodovine. Nakar pošiljamo mlade poveljnike na izobraževanja v ZDA, ki pridejo nazaj in pol leta zmešani razsajajo po vojašnicah.« Generalštab se je pohvalil, da so vojake novega bataljona urili 18 mesecev. A v sindikatu odgovarjajo, da se je bojna skupina začela usposabljati šele pred mesecem dni, da so šele januarja izvedeli, kakšna so Natova vprašanja, in da so jih v »vojno« poslali brez predhodnega preverjanja, z na hitro popolnjeno bojno skupino z enotami, ki se prej niso poznale. Večji problem naj bi bil generalštab kot pa »fantje«.

S tega vidika je jeza ministrice za obrambo Andreje Katič razumljiva. Celoten dogodek se ji je zdel nedoumljiv. Iracionalen. Ne samo zato, ker je od generalštaba, ki jo navadno obvešča o še tako nepomembnih zadevah, informacijo o neuspehu na vaji dobila dva dni za tem, ko je o dogodku poročala POP TV – češ, načelnik generalštaba Andrej Osterman je šel v ponedeljek in torek na dopust –, ampak tudi zato, ker »preudaren poveljnik pošilja v boj vojake zato, da zmagajo«, kot je dejala. Še ostrejši je bil predsednik vlade, ki je podprl zamenjavo Ostermana z njegovim namestnikom in dobrim kolegom Alanom Gederjem: »Tu je prišlo do javnega in namernega samoponižanja Slovenske vojske in vojakov,« je dejal in od ministrice zahteval, da preveri, »kdo je sprožil takšno dejanje in s kakšnimi motivi«.

Generalštab želi v naslednjih sedmih letih nakupiti toliko orožja, kot smo ga v zadnjih dvaindvajsetih letih po osamosvojitvi.

Motivi? Je šlo za politični obračun? Morda za upor generalštaba, ki želi več denarja, kljub temu da je vojska lani, v primerjavi z letom 2015, po izračunu ministrice za obrambo prejela 97,7 milijona evrov več za plače in opremo? Je šlo za belo stavko vojakov, nezadovoljnih s plačami in opremo? Špekulacij in teorij zarote bo še veliko, če ne prej, pa ta teden, ko bodo o stanju v Slovenski vojski na pobudo strank SDS in NSi razpravljali v parlamentu na izredni seji. A verjetno je najbolj verodostojno o razlogih za neuspeh bataljonske bojne skupine na Natovem preverjanju usposobljenosti odgovorila Slovenska vojska sama. V reviji Slovenska vojska.

Prejšnji teden, 19. februarja, je izšla februarska številka revije Slovenska vojska, v kateri je uredništvo objavilo intervju s poveljnikom 72. brigade, brigadirjem Francem Koračinom. Intervju je bil očitno pripravljen vnaprej, saj so v uvodu zapisali, kot da je bataljonska bojna skupina uspešno prestala preverjanje usposobljenosti po Natovi metodi, s čimer naj bi se pokazala »zmogljivost, ki je usposobljena in opremljena za bojno delovanje po najvišjih standardih, samostojno ali v zavezništvu«. Brigadir Koračin je v pogovoru obširno govoril o napornem, a uspešnem oblikovanju elitne skupine. Čeprav slovenska ustava v 124. členu piše, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, je bil Koračin še posebej ponosen na to, da je pri nosilni enoti Slovenske vojske »najbolj poudarjeno njeno ofenzivno delovanje«.

Še najbolj pa se je osramotil pri osnovnem sporočilu. Na dan, ko je intervju izšel, je namreč javnost izvedela, da bataljonska bojna skupina po metodi CREVAL testa v resnici ni prestala. Intervju z brigadirjem je tako razkril, da je en del poveljstva Slovenske vojske brez dvoma precenil usposobljenost vojakov. Pričakovali so pozitivno oceno. Kasnejšo izjavo tiskovnega predstavnika Simona Koreza, da vojske »rezultat ni v celoti presenetil«, pa gre verjetno pripisati drugemu delu poveljstva, ki je pričakoval porazen rezultat in vseeno poslal vojake v »vojno«. »Pripadniki SV so tudi moja širša družina že več kot 30 let, nikoli jih ne bom pustil na cedilu,« je ob svojem odhodu zatrdil načelnik Osterman. A dogodki tedna pred tem kažejo, da so pripadniki Slovenske vojske podobni skregani družini, sestavljeni iz različnih klanov, ki si med seboj nagajajo.

O čem se torej prepirajo in kaj v generalštabu želijo? Bivši obrambni minister Janko Veber, ki je zapustil stranko SD in z željo, da bi »ljudstvu« vrnil oblast, ustanovil društvo Sloga, to opiše takole: »Vprašajte se, kaj smo na tem testiranju preverjali. Preverjali smo seveda usposobljenost in kompatibilnost Slovenske vojske, da deluje skupaj s silami Nata. Moje vprašanje pa je, ali s tem nismo spregledali osnovne funkcije Slovenske vojske, to je obramba države. Je ustanavljanje napadalnih sil še v skladu z ustavo? Je kupovanje dragih oklepnikov, namenjenih ofenzivnemu delovanju, še v skladu z ustavo?« se sprašuje Veber. Po njegovem je danes vojaški vodstveni kader neenoten in razcepljen glede prihodnosti ter s tem tudi dovzeten za politične obračune. Nova slovenska profesionalna vojska izgublja stik z ljudmi, o Natovih misijah se odloča nedemokratično, prav tako o strašansko dragih nakupih. In očitno se tega v generalštabu zavedajo.

Poveljstvo je neenotno, ker ni jasno, kako naprej. Slovenija je pri transformaciji vojske po osamosvojitvi, pravi obramboslovec dr. Klemen Grošelj, uporabila »nekritični copy & paste« pristop. Kar so se spomnili v Bruslju, trdi, smo prekopirali v Slovenijo. Po vstopu v Nato je v Sloveniji nastala lahka bataljonska skupina s patriami na čelu. »Do vstopa v Nato smo imeli koncept totalne obrambe z veliko rezervo in naborniki. Po vstopu v Nato pa smo nekritično prevzeli koncept ekspedicijskega vojskovanja, ki je recimo za kakšno Kanado in Veliko Britanijo povsem razumljiv. Ne pa za Slovenijo.« Mobilnost, premičnost in lahkost so bile ključne besede sveta pred finančno krizo, ko so se vojaki po misijah borili proti teroristom. Ključna značilnost sveta po finančni krizi pa naj bi bila, pravi Grošelj, multilateralizem. ZDA se izolirajo, vakuum zasedata Kitajska in Rusija, tradicionalna nacionalna obramba se ponovno vrača v modo, države iz skladišč na plan spet vozijo tanke, ki pa jih je Slovenija večinoma razrezala za staro železo ali nepovratno konzervirala.

Če je še celo najcenejša, nemalokrat tudi rabljena vojaška oprema za Slovenijo predraga, kakšen je sploh še smisel vseh teh nakupov in te vojske?

Se naj Slovenija še bolj vključi v Nato in razvija ekspedicijsko vojsko? Ali se naj osredotoči na obrambo domovine? Naj gre v svet ali naj ostane doma? Odgovor na to dilemo, ki razžira naš generalštab in buri duhove, očitno obstaja, a ima svojo ceno. Ta znaša 1,2 milijarde evrov. Kompromis, s katerim bi pomirili oba tabora v generalštabu, mlajšega, ki bi se rad boril za mir po misijah na Bližnjem vzhodu, in starejšega, ki bi se za mir boril med Mursko Soboto in Piranom, se danes imenuje osemkolesnik boxer. Boxer je kompromis med obema doktrinama, med patriami in klasičnim tankom, zaradi česar je tudi malce dražji. Pred desetimi leti je Slovenija želela kupiti 136 patrij za 278 milijonov evrov; en tak dvotonski osemkolesnik je stal okoli 2 milijona evrov. En štiritonski boxer pa naj bi predvidoma stal med 4 in 5 milijonov evrov. Prvih 58 vozil, ki jih izdelujejo predvsem v Nemčiji, nad proizvodnjo pa bdi medvladna organizacija OCCAR, katerih članice so Belgija, Francija, Nemčija, Italija in Velika Britanija, naj bi vojska naročila predvidoma jeseni, stali pa bi od 250 do 280 milijonov evrov.

Temu naj bi sledilo novo naročilo osemkolesnikov in vse ostale mehanizacije, topov, primerne logistične in podporne opreme, s katerimi naj bi Slovenija do leta 2025, kot ciljne zmogljivosti Nata za Slovenijo, oblikovala dve bataljonski bojni skupini, katerih predvideni stroški naj bi znašali 1,2 milijarde evrov. To so seveda zgolj dodatni stroški za vzpostavitev obeh bojnih skupin, poleg ostalih, »rednih« nakupov orožja in opreme. Ko je ta teden novi načelnik generalštaba Geder govoril o tem, da si bo prizadeval za »vrnitev ugleda vojaškemu poklicu in poštenega nagrajevanja …«, je omenil, da »to pomeni dodaten denar, za kar si bom tudi sam prizadeval. Brez tega in brez izdatne politične podpore ne bo šlo.« Generalštab torej sporoča: Če želite imeti zadovoljno vojsko, nam dajte teh 1,2 milijarde evrov v naslednjih sedmih letih. Drugi tir, na primer, naj bi predvidoma do leta 2025 stal 961 milijonov evrov. Vojska pa do leta 2025 želi 1,2 milijarde evrov samo za dva bataljona.

A značilnost zadovoljevanja strateških apetitov generalštaba – zdaj enega tabora s svojim pogledom na taktiko, zdaj drugega tabora z drugačnim pogledom na taktiko – se je doslej kazala v neverjetni iracionalnosti trošenja, nepovezanega z dejanskimi potrebami prebivalstva. Še ne tako davno, leta 2001, smo kupili raketni sistem Roland II, ki so ga deset let za tem nehali uporabljati. Pred tem smo se odločili za drago prenovo tankov T-55 in T-84, ki so jih kmalu za tem – zaradi taktičnih premislekov – vzeli iz uporabe. Spet drugačni taktični premisleki so botrovali nakupu prevelike vojaške ladje Triglav, vojaške bolnišnice Role II, ki je stala šestkrat več, kot je bilo predvideno – in ki je ne moremo uporabljati. Država je morala prodati kuro, ki je nosila zlata jajca, letališče Brnik, hkrati pa zaradi Nata vložiti 30 milijonov evrov v za civiliste neuporabno letališče Cerklje. Da ne omenjamo napačno oboroženih patrij s pokvarljivimi vrati in kupljenim strelivom, ki mu zelo hitro poteče rok uporabe.

Slovenija za članstvo v Natu, všteti so tudi stroški misij in plače Slovencev v Natu, na leto nameni skoraj 50 milijonov evrov ali enajstkrat več, kot je bilo obljubljeno ob včlanitvi.

Toda obstaja še tretja pot med graditvijo ekspedicijskih korpusov in tradicionalno vojsko: reforma slovenskih varnostnih sil v celoti, morda po vzoru Islandije in drugih držav, ki so ugotovile, da je za njih tradicionalna vojska neracionalna. To idejo v Sloveniji podpira predvsem dr. Iztok Podbregar, generalpodpolkovnik Slovenske vojske, bivši načelnik generalštaba Slovenske vojske, svetovalec predsednika Slovenije za nacionalno varnost, direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in bivši član slovenske delegacije, pristojne za začetek približevanja Slovenije Natu. Podbregar je že pred leti predlagal združitev vojske s policijo. Vprašal se je recimo, ali Slovenija res potrebuje 50 operativnih centrov za obveščanje in skupaj okoli 21 tisoč zaposlenih v sistemu nacionalne varnosti?

Kljub nenehnemu ponavljanju generalštaba o kadrovskem primanjkljaju ima namreč Slovenija še vedno razmeroma veliko vojakov. Februarja smo jih imeli v stalni sestavi 6772, kar znaša 3,4 vojaka na 1000 prebivalcev. Švedska, Francija in Danska imajo tri vojake na 1000 prebivalcev, Italija 2,8, Madžarska 2,7, nevtralna Švica in Belgija 2,6, Španija in nevtralna Avstrija 2,5, Nemčija pa 2,2 ali 40 odstotkov manj v relativnem smislu kot Slovenija. A za najnovejši načrt generalštaba, ustanovitev dveh velikih bataljonov, tako da bi bilo več kot 50 odstotkov vojske »usposobljene za morebitno delovanje tudi izven nacionalnega teritorija«, je očitno še to število premalo. Bo imela Slovenija v prihodnosti sploh dovolj usposobljenih ekip za uporabo mehanizacije, ki jo želi kupiti vojska?

Pred osmimi leti smo na Mladini sestavili peticijo za odpravo vojske, v kateri smo predlagali razmislek o redefiniciji Slovenske vojske, o odprodaji pretežnega dela oborožitve in preoblikovanju večine vojašnic v družbeno koristne objekte. Deloma je vojska sama šla po tej poti, saj je v času krize ni bilo več mogoče politično verodostojno vzdrževati v takšnem obsegu. Zdaj ko se vrača gospodarska rast, pa domišljija v generalštabu ponovno raste. Do leta 2000 smo za nakup orožja potrošili okoli 360 milijonov evrov, med letoma 2000 in 2008, predvsem po vstopu v Nato, 936 milijonov evrov – ob tem da mora Slovenija za članstvo v Natu, všteti so tudi stroški misij in plače Slovencev, zaposlenih v strukturah Nata, na leto nameniti skoraj 50 milijonov evrov ali enajstkrat več, kot je bilo obljubljeno pri včlanitvi. Med letoma 2008 in 2013, ko so se sredstva za vojsko začela krčiti, pa še dodatnih 74,5 milijona evrov. Skupaj torej 1,45 milijarde evrov.

V prihodnjih sedmih letih naj bi torej Slovenija kupila toliko orožja, kot smo ga kupili v prvih dvaindvajsetih letih po osamosvojitvi. Omenjenih 1,2 milijarde bo namreč namenjenih le zgraditvi obeh bataljonskih skupin. Obstajajo pa še preostali, redni stroški. Vojska v srednjeročnem obrambnem programu načrtuje porabo 25 milijonov samo za pehotno in ročno strelno orožje, 30 milijonov evrov za elektronsko in komunikacijsko opremo, 8 milijonov naj bi znašale investicije v zrakoplove in tako naprej. Glede na pretekle izkušnje je mogoče napovedati, kaj bo temu sledilo. V vojsko nameravamo spet investirati ogromno – a zaradi majhnosti države še vedno premalo. Zato ostaja vprašanje: Če je navsezadnje še celo najcenejša, nemalokrat tudi rabljena vojaška oprema za Slovenijo predraga, kakšen je sploh še smisel vseh teh nakupov in te vojske?

Bo imela Slovenija v prihodnosti sploh dovolj usposobljenih ekip za uporabo mehanizacije, ki jo želi kupiti vojska?

V Levici tokrat predlagajo posvetovalni referendum o načrtovani porabi 1,2 milijarde evrov za Nato, ki bi ga izvedli vzporedno s parlamentarnimi volitvami, predvidoma torej 3. junija letos. Lahko si predstavljamo ugovore: Vojsko je treba imeti! Včlanili smo se v Nato in moramo spoštovati njihove obveze. Varnost potrebujemo! Vse to je res in za to tudi gre. Tak referendum, še posebej če bo uspel, je dobra podlaga za resnejši razmislek, kako naprej z našo vojsko in kako racionalneje uporabiti omejene vire. Ravno o tem se moramo odločati demokratično, saj mora prav vojska, če želi opravljati svojo temeljno nalogo, uživati najvišjo mogočo podporo v javnosti.

Premalo članov častne čete

Med svečanim govorom ministrice je gardist odkorakal v avto

V soboto, 24. februarja, se je ministrica za obrambo Andreja Katič v Ravnah udeležila slovesnosti v spomin na boje XIV. divizije na Štajerskem. Na dogodku, ki ga je organiziralo Združenje borcev, tam pa sta bila tudi šoštanjski župan Darko Menih in velenjski Bojan Kontič, je bila ministrica slavnostna govornica. Na mestu, kjer je govorila, so namreč partizani prebili obroč nemške vojske in se umaknili v smeri proti zahodu. Nemci so mislili, da je XIV. divizija dokončno uničena, zato so z večjimi vojaškimi napadi nanje prenehali. A občasno streljanje se je nadaljevalo, kakšnega pol dneva po preboju je na bližnji Žlebnikovi domačiji padel pesnik Karl Destovnik - Kajuh.

Ko je ministrica stopila pred spomenik, sta na njeni levi in desni, tako kot veleva protokol, strumno stala dva gardista. Sledil pa je nenavaden dogodek. Med njenim govorom je eden od njiju položaj zapustil. Odkorakal je proti avtomobilu, kjer se je usedel na zadnji sedež. Je šlo pri tem neobičajnem odhodu polovice častne straže za kak tihi protest ali upor proti ministrici? Gardistu, tako so pojasnili pri vojski, naj bi med govorom ministrice postalo slabo, »zato je diskretno odšel v avtomobil in popil nekaj vode. Čez čas, ko se je počutje izboljšalo, se je vrnil in ostal do konca slovesnosti. Ministrica je po prireditvi odšla do njega in se pozanimala o počutju, ki se je med tem izboljšalo.«

Kot nam je še uspelo izvedeti, naj vojska ne bi imela dovolj članov častne čete, »profesionalnih« gardistov torej, zaradi česar so v svečano uniformo oblekli vojaka iz neke druge enote, ki pa ni bil vajen razmeroma dolge, mirne straže. Še dobro, dodajmo, da na ta način v vojski ne zapolnjujejo manjkajočih posadk v patriah.

Referendum o prihodnosti vojske

V Levici predlagajo posvetovalni referendum o porabi 1,2 milijarde evrov za Nato

Obrambni ministri Nata so junija lani sprejeli tajni dokument »Cilji zmogljivosti Nata za Republiko Slovenijo«, po katerem bi morala Slovenija do leta 2025 oblikovati bataljonski skupini z več kot 800 vojaki. Strošek oblikovanja obeh skupin, katerega največji delež pomeni nakup novih osemkolesnikov, naj bi po navedbah ministrstva za obrambo znašal kar 1,2 milijarde evrov v naslednjih sedmih letih.

V Levici menijo, da Slovenija po eni strani ni vojaško ogrožena, zaradi česar bi bila potrebna takšna investicija na račun razvoja, poleg tega pa bataljonski bojni skupini ne bi bistveno povečali obrambne sposobnosti Slovenije, ampak predvsem uporabnost Slovenske vojske za Natove operacije v tujini, zato predlagajo posvetovalni referendum z vprašanjem »Ali ste za to, da Republika Slovenija porabi 1,2 milijarde evrov za oborožitvene zahteve Nata?«, ki bi ga izvedli vzporedno s parlamentarnimi volitvami, predvidoma 3. junija.

Poleg tega da smo nedavno imeli široko javno razpravo o gradnji v tej primerjavi cenejšega drugega tira Koper–Divača, v Levici opozarjajo, da v Sloveniji ni finančno podhranjena vojska, ampak raziskovanje, šolstvo, zdravstvo in socialne službe. Slovenija daje v relativnem smislu že danes glede na BDP za vojsko skoraj dvakrat toliko kot nevtralne države in nekatere članice Nata, kot je Češka, hkrati pa recimo te države namenjajo več za raziskave in razvoj ali za zdravstveni sistem. V prihodnjem letu bo Slovenija za investicije v bolnišnice recimo namenila 25,5 milijona, hkrati pa 150 milijonov dodatnega denarja za nakup nove oborožitve v skladu z novo doktrino.

V Levici menijo, da je oblikovanje dveh srednjih bataljonskih skupin v interesu Nata predvsem zato, ker bi se lahko Slovenska vojska udeleževala vojaških operacij »visoke intenzivnosti«, drugič pa zato, ker bi Slovenija vsaj del oborožitve nabavila pri članicah Nata, ni pa jasno, čemu bi takšna oborožitev služila doma. Prioritete Slovenske vojske bi morale biti povsem drugje. Omenjajo denimo, da v prvi polovici lanskega leta kar 55 odstotkov pilotov helikopterjev ni imelo pooblastila za letenje, tako da v času največjih potreb po gašenju, reševanju in prevozih bolnikov niso smeli opravljati operativnih nalog.

»Aktualna vlada zelo rada govori o zlatem fiskalnem pravilu, ko gre za socialne pravice, plače v šolstvu in zdravstvu ipd., se pravi za stvari, ki na zelo stvaren način izboljšujejo kakovost življenja ljudi. Takrat je treba paziti na vsak evro. Ko pa so v igri milijardni nakupi starega pleha, so proračunski pomisleki takoj na stranskem tiru,« pravi Miha Kordiš iz Levice. Interesi mednarodnih orožarskih lobijev nimajo s potrebami državljank in državljanov Slovenije nikakršne zveze, še dodaja.