Francoska revolucija in Dantonova smrt

Drama o francoski revoluciji in obračunu med Dantonom in Robespierrom ter o večnih in nikoli do konca razrešenih vprašanjih - o življenju, morali, smislu in etiki

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bodo 8. marca ob 20.00 premierno uprizorili dramo Dantonova smrt, nemškega dramatika Georga Büchnerja v režiji Aleksandra Popovskega. Po avtorjevih besedah ne gre le za dramo o francoski revoluciji in obračunu med Dantonom in Robespierrom, temveč predvsem dramo o večnih in nikoli do konca razrešenih vprašanjih - o življenju, morali, smislu in etiki. Dantonova smrt, ki vsebuje izseke iz zgodovinskih političnih govorov in jo zato štejemo med zgodnje predstavnice dokumentarne dramatike, je bila ob prvi izdaji močno cenzurirana. Premierno je bila uprizorjena šele leta 1902, skoraj 70 let po Büchnerjevi smrti.

Dantonova smrt (1835) je prvo dramsko delo nemškega dramatika Georga Büchnerja. Pet let po začetku francoske revolucije, v času Robespierrove jakobinske vlade, se eden od voditeljev zgodnje revolucije Georges Danton izmučen od krvi odmika od politike med prijatelje, karte in ženske. Njegov politični somišljenik in prijatelj Camille Desmoulins ga nagovarja, naj izkoristi svoj vpliv in se Robespierru ter njegovi vladavini terorja postavil po robu. Robespierre Dantona zapre in ga privede pred Nacionalni konvent; v imenu domovine in revolucije, ki naj bi po zgodovinskem pravilu žrla svoje lastne otroke in v vsakem primeru zahtevala številne žrtve, ker je taka pač njena narava in predpogoj za svobodo, poslance prepriča v Dantonovo krivdo. Na revolucijskem sodišču Danton pozove ljudstvo proti Robespierru in njegovi diktaturi, ki bi republiko zadušila v krvi. Ljudstvo ga najprej podpira, potem pa se tehtnica nenadoma prevesi.

"Drama tematizira zadnje dneve (ali tedne?) Dantonovega življenja v letu 1794, ko se s političnimi somišljeniki iz vrst jakobincev vse bolj zoperstavlja Robespierru. Prevladujoče branje drame izpostavlja Dantonov notranji boj, ki ga vse bolj razjeda in celo napeljuje k samomoru. Njegovo prepričanje v ideal revolucije, ki krvavo zatira nasprotnike, je močno omajan. Za ta svoj dvom je na koncu tudi usmrčen," je v gledališkem listu zapisal Blaž Gselman.

Po besedah Nike Švab je Büchner Dantona upodobil na način, ki ni v skladu s časom, v katerem je drama nastala. Tako kot Danton je tudi Büchner revolucionar na svojem področju. Čeprav je drama nastala v obdobju romantike, ima veliko realističnih prvin. Svet prikazuje takšnega, kakršen je, ne pa takšnega, kakršen naj bi bil. Pri zasnovi lika je posnemal Shakespearja: Danton je namreč v svojem nihilizmu in ničvrednosti jaza zelo podoben Hamletu, saj dvomi o upravičenosti obstoja sveta in je pesimistično pasiven. Danton, ki ima z Büchnerjem nekaj avtobiografskih lastnosti, v odnosu do Robespierra kritizira tudi moralo. Lahko bi rekli, da je Danton največji zagovornik demokracije, saj se mu zdi glas ljudstva ključnega pomena za vpeljevanje sprememb, obenem pa se z ljudstvom marsikdaj ne strinja in bo svoja osebna prepričanja raje pozabil, kakor da bi jih aktivno zagovarjal in skušal koga prepričati v svoj prav. Danton ne ločuje med pasivnimi in aktivnimi državljani, kar pogosto počnemo danes. Vsi se mu zdijo enakovredni in upoštevanja vredni, čeprav velik del ljudstva zagovarja javne usmrtitve. Vprašanje je, ali so tovrstna Dantonova prepričanja korektna v odnosu do institucije vlade in voditeljev ter ali gre pri tem za izmikanje odgovornosti oziroma za nepripravljenost prevzeti le-to nase.

Dantonova smrt je dramski prvenec mladega doktorja medicinskih znanosti Georga Büchnerja, takrat še študenta, ki se do nastanka drame nikoli ni ukvarjal z gledališčem, je pa dobro poznal zgodovino francoske revolucije in aktualni družbeni položaj svojega časa. Bil je goreč nasprotnik samozaverovanih elit, ki so izgubile stik s svetom in bil zaradi tega tudi preganjan. Büchner je ob Heinrichu Heineju in Goetheju eden vidnejših predstavnikov nemške predmarčne dobe, v literaturi zavezane emancipaciji posameznika in liberalnim političnim načelom. 

Igrajo: Matej Puc, Jure Henigman, Tina Potočnik Vrhovnik/Nina Rakovec, Tjaša Železnik, Filip Samobor, Gregor Gruden, Mirjam Korbar in Milan Štefe. Prevajalec: Bruno Hartman, dramaturginja: Eva Mahkovic, scenografka: Nastja Miheljak, kostumografka: Jelena Proković, avtor glasbe: Laren Polič Zdravič, lektorica: Barbara Rogelj, oblikovalec: luči Boštjan Kos