8. 3. 2018 | Družba
Slovenski #JazTudi
Danes ob Dnevu žensk in jutri v novi Mladini. Konec samoumevnosti kulture nasilja nad ženskami.
Marca 2013 je slovensko vlado prevzela Alenka Bratušek, vodila jo je dobro leto dni. To je bila deveta slovenska vlada, pred Alenko Bratušek ji je poveljevalo šest moških, po njenem padcu pa je prišel še eden, torej sedmi moški premier.
Alenko Bratušek so s položaja odnesli splet političnih okoliščin, njene naivne bruseljske ambicije, gospodarska kriza, pa tudi to, da je bila ženska. »V tistem času se z vsem tem nisem ukvarjala,« pravi danes. »Tudi ne s seksizmom, četudi so mi takoj na začetku iz SDS navrgli, da bo moj mandat krajši, kot so moja krila. Teh izpadov je bilo še več, tudi s strani medijev, ki so se bolj ukvarjali z videzom, s tem, kakšne čevlje in obleke nosim, vsebina politike jih je manj zanimala, kot jih tudi ni zanimalo, kakšne kravate nosijo moji politični kolegi.« Alenka Bratušek ni bila edina ženska v politiki, ki ji je škodilo to, da je bila ženska. Tako je bilo tudi s Katarino Kresal, »nedolžno, mlado, lepo«, kot jo je poimenoval poslanec LDS Rudolf Moge, bila je prelepa za lastno dobro. Tudi Hillary Clinton je bila okarakterizirana kot, kar je opozorila angleška literarna zgodovinarka Mary Beard, »antična Meduza, ženska s kačasto glavo, ki jo je najbolje odrobiti«.
Nekaj je seksizem, mačizem, žaljivo gostilniško hahljanje, verbalno nasilje, nekaj drugega pa je spolna zloraba, vdor v intimni prostor, poniževanje, zahteve spolnih uslug, otipavanje. Oboje je nedopustno.
Več jutri v novi Mladini, kjer v okviru kampanje #JazTudi objavljamo tudi osebne zgodbe o spolnem nasilju v Sloveniji.
Oblikovanje: Dorotea Škrabo – Škrabzi. Fotografija: Marina Abramović in Ulay med performansom Rest Energy v Amsterdamu leta 1980
© Profimedia
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.