Urška Furlan, umetnostna zgodovinarka

Letos aprila spet odhaja v delto reke Nil, nedaleč od Aleksandrije, kjer se bo že tretjič zapored udeležila arheoloških izkopavanj pod vodstvom Univerze v Padovi. Raziskovali bodo arheološki najdišči, ki ležita 50 km južno od ustja reke. Najprej Kom Vasit, starejše naselje iz poznodinastičnega in zgodnjeptolomejskega obdobja. »Najverjetneje so pod plastmi, ki smo jih že raziskali, sledi zgodnejših naselij, a doslej še nismo prišli do njih,« pravi. V Kom Vasitu je bilo živahno življenje vse do prve polovice 1. stoletja pred našim štetjem. A ker se je struga reke Nil spremenila, so se prebivalci preselili dva kilometra stran v Kom Al Ahmer, ki se je razcvetel v rimskem obdobju in živel do prvih islamskih priseljencev. »Kom Al Ahmer, z drugimi največjimi rimskimi termami v Egiptu, je bilo glavno mesto te regije,« pripoveduje mlada umetnostna zgodovinarka, ki na izkopavanjih opravlja naloge fotografinje in proučuje najdbe. Letos pa sodeluje tudi pri izdaji monografije Kom al-Ahmer and Kom Wasit I, ki bo izšla pri založbi Archeopress v angleškem Oxfordu. Napisala je kar tri poglavja.

Ja, Urška Furlan (letnik 1991) se razvija v zanimivo znanstvenico. K temu so pripomogli njen pogum, razsodnost, mirnost, njena delavnost in gotovo tudi to, da dobro obvlada italijanščino in angleščino. Vse to pa je botrovalo tudi temu, da je bila sprejeta v arheološki tim Univerze v Padovi in se z njim leta 2016 prvič odpravila v delto reke Nil.

A ne pozabimo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala umetnostno zgodovino in biti egiptolog v Sloveniji je praktično misija nemogoče. Prav zaradi tega je bila pomembna praksa v tujini. Veliko zaslug ima njen egipčanski mentor dr. Mohamed Kenavi; danes predava na oxfordski univerzi in na univerzi v italijanski Catanii, pred tem pa je bil direktor Centra za helenistične študije v okviru Aleksandrijske knjižnice. S Kenavijem se je spoznala v Ljubljani, kamor ga je povabil arheolog dr. Marko Frelih, kustos v Slovenskem etnografskem muzeju, njen neformalni, a ključni mentor in sodelavec, poleg uradnega mentorja dr. Stanka Kokoleta na oddelku za umetnostno zgodovino, ki se je zavedal, da nadobudna raziskovalka potrebuje tudi mentorja iz Egipta.

Še isto leto jo je Kenavi povabil na izkopavanja v Egipt. Kmalu za tem je dobila priložnost za delo v arhivu londonske Družbe za raziskave v Egiptu in čez nekaj mesecev še v Aleksandrijski knjižnici. Ja, v znameniti knjižnici z edinstveno arhitekturo norveškega arhitekturnega studia Snøhetta in hkrati dedinji še znamenitejše antične (ptolomejske) aleksandrijske knjižnice, ki je v 1. stoletju pred našim štetjem pogorela in je veljala za eno najbogatejših knjižnic antičnega sveta. V Aleksandriji je tudi predavala na Peti konferenci o raziskavah v delti reke Nil in predstavila najdbe iz Kom Vasita.

Korenine raziskovalnega duha pogosto izhajajo iz otroštva in pobud, ki ga starši dajejo svojim otrokom. Sama je svojo radovednost v otroštvu najpogosteje pasla pod morjem, ko se je potapljala skupaj z mamo Mojco in očetom Borutom Furlanom, potapljačem in mednarodno priznanim podvodnim fotografom. Seveda je kmalu tudi sama vzela v roke fotoaparat in postala spretna fotografinja, tako službeno kot na popotovanjih po Afriki, Bližnjem in Daljnem vzhodu, Mehiki in Italiji.

Pravi, da jo je umetnost starega Egipta očarala že kot najstnico, ko je z očetom obiskala Egipt. Pa vendar se je odločila za študij umetnostne zgodovine. A prav na Univerzi v Firencah, kjer je v tretjem letniku opravila študijsko izmenjavo, v mestu, ki je bilo za študentko umetnostne zgodovine in italijanščine naravnost idealno, se ji je v misli vrnil Egipt. Tako je za diplomsko nalogo izbrala stenske slike v grobni izbi kraljice Nefertari. Gre za osupljive freske, ki žarijo v svoji lepoti, pripovednosti in so hkrati zagonetne. Nefertari (ime pomeni lepa družica) je bila ena najpomembnejših egipčanskih kraljic, žena faraona Ramzesa II., ki je zavladal Egiptu pred 3297 leti.

S tem se je tudi sama zapisala Egiptu in nato za magistrsko nalogo izbrala ne najbolje raziskano temo. Namreč v osi njenega raziskovanja je bilo staroegipčansko božanstvo Bes, ki sodi med dobre bogove. Bil je zaščitnik otrok, doma in žensk med nosečnostjo in porodom, ko so imele ob sebi amulete Besa in so vzklikale uroke, da so lažje rojevale. Bes ima nenavadno podobo, naj bi bil strašljiv in naj bi skupaj z glasbo odganjal zle duhove. Častili so ga na Cipru in Kreti, tudi Feničani, pa vse tja do Mezopotamije. Urška Furlan je preučila amulete božanstva Besa v slovenskih muzejskih zbirkah in letos februarja z desetko opravila magisterij.

Čeprav je osredotočena na Egipt, pa si delovne prakse ne nabira le na izkopavanjih v Egiptu, ampak tudi doma. Dela pa tudi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, saj mora opraviti strokovni izpit za kustosa.