Zmagovite elektroničarke

Prejšnji teden je našo pozornost pritegnil koncertni dogodek v Kinu Šiška z glavno gostjo Laurel Halo, pa ne le naše, predkoncertni odziv je bil velik, na prvi pogled celo večji, kot bi pričakovali. Vendar ne zato, ker bi bila ameriška glasbenica in skladateljica kakšna obskurna ustvarjalka – nasprotno, velike pohvale so ji izrekli tako v Guardianu in New York Timesu kot v specializiranih manjših medijih. Pri mesečniku The Wire, osrednji publikaciji za največje glasbene entuziaste, so njen prvenec Quarantine izbrali celo za najboljšo ploščo leta 2012. Presenečenje nad velikim zanimanjem za njen nastop je bilo torej bolj povezano s tem, da je njena glasba pač samosvoja, takšna glasba pa (pri nas) običajno nagovori razmeroma majhno občinstvo.

No, Laurel Halo je svoje samplerje in sinte na koncu vseeno zagnala v kar precej izpraznjeni mali dvorani Kina Šiška, saj je večina obiskovalcev tja pravzaprav prišla zaradi uvodnega nastopa domačega dua Warrego Valles. Ta je predstavil svoj povsem sveži dolgometražni prvenec Botox, ki ga je za to priložnost suvereno razstavil in znova sestavil v ritmično razgiban set, oprt predvsem na techno izkušnje obeh članic, producentk, didžejk in aktivistk Nine Hudej in Nine Kodrič. Ti sta, tudi s pomočjo analogne videoprojekcije VJ dvojca Izland, pričarali vročično klubsko razpoloženje, razplesali dobršen del obiskovalcev in si pridelali zaslužene ovacije.

Po tako energičnem, plesnem nastopu domače dvojice bi ameriška gostja obiskovalce mnogo lažje zangažirala v vlogi didžejke. Takrat namreč ne skriva tega, da je odraščala le 70 kilometrov od nekdanje techno prestolnice Detroita, da plošče objavlja pri eni najbolj avanturističnih elektronskih založb Hyperdub in da si je nov dom našla v Berlinu. Toda zelo blizu so ji tudi dub, jazz in pop (eno od svojih plošč je denimo posnela z virtualno megazvezdnico Hatsune Miku), ki jih izvirno in inovativno križa na svojih ploščah. Tudi na najnovejši Dust, ki jo je posnela skupaj s kopico drznih sodobnih glasbenikov (Julia Holter, Eli Keszler, Lafawndah, Diamond Terrifier ...) in z njo poskrbela za enega lanskih glasbenih vrhuncev.

Njen repertoar je bil pričakovano osredotočen prav na skladbe s plošče Dust, ki so z živo izvedbo dobile drugačno, še zahtevnejšo podobo. Atonalna sintovska brnenja, drzna harmoziranja z osupljivimi zvočnimi teksturami, kompleksno ritmiko in sprotne manipulacije z vokalom je mojstrsko sestavljala v obliko raziskujočih, izvirnih pesmi. Za skoraj religiozno izkušnjo pa je poskrbela že z izjemnim uvodnim ambientalnim križanjem ptičjega žvrgolenja in subtilne igre na nekaj, kar je močno spominjalo na tibetanske (zvočne) posode. Na prvi posluh morda klišejska kombinacija, ki pa je skozi njeno vedno poglobljeno, avanturistično interpretacijo dobila povsem svež karakter.

Ja, s svojim izjemnim nastopom je Laurel Halo pravzaprav ponudila definicijo tistega pravega, sodobnega koncerta, ki si ga je tudi na račun dua Warrego Valles bržkone ogledalo več obiskovalcev, kot bi si ga, če bi nastopila sama. Oba nastopa sta bila vsekakor lepa spodbuda, da bi se ustvarjanja tovrstne glasbe lotilo še več glasbenic.