Ne pozabite nase

»Pogoji:
A. Ti boš skrbela: 1. da bodo moja obleka, perilo in posteljnina čisti, 2. da bom v sobo redno dobival tri obroke, 3. da bosta spalnica in delovna soba čisti, sploh pa bom pisalno mizo uporabljal samo jaz.
B. Odpovedala se boš vsem osebnim odnosom z mano, če ne bodo neizogibni iz družabnih razlogov. Še posebej se boš odrekla: mojemu druženju s tabo doma in skupnim potovanjem.
C. V odnosih z mano boš upoštevala naslednja pravila: 1. od mene ne boš pričakovala intimnosti in mi ne boš na kakršenkoli način ugovarjala, 2. nagovoriš me lahko, le če bo meni do tega, 3. mojo spalnico ali delovno sobo boš zapustila takoj in brez ugovora, če bom to zahteval.
D. Pred najinima otrokoma me ne boš omalovaževala ne z besedami ne z obnašanjem.«

Te besede, s katerimi je Albert Einstein, genialni fizik in Nobelov nagrajenec, 18. julija 1914 v pismu določil svoji ženi Milevi pogoje za »skupno življenje«, je ugledna hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić vzela za izhodišče svojega romana z naslovom Mileva Einstein. Teorija žalosti. V njem je opisala notranje stiske Mileve, ki jih je ta kot Einsteinova prva žena preživljala med letoma 1914 in 1933. V tem času se je, že tako duševno strta zaradi nenadne smrti njune prvorojenke Lieserl leta 1903, morala spoprijeti še z ločitvijo od moža, revščino, boleznijo sina in na koncu svojo boleznijo.

Slavenka Drakulić je ob predstavitvi knjige na Reki dejala, da je Teorija žalosti zadnji roman v njeni trilogiji o ženskah, ki jo je začela leta 2007 z romanom o zvezi Fride Kahlo in Diega Rivere in jo nadaljevala leta 2015 z romanom o Pablu Picassu in Dori Maar. V pogovoru je še povedala, da jo v refleksiji o usodi žensk v 20. stoletju, ki se ji posveča že 30 let, ne zanimajo znane ženske per se, toda ravno njihovi primeri kažejo, da so tudi takšne ženske, četudi izobražene in uspešne, »žrtve patriarhata«.

Pisateljica v romanu s podrobnim opisom Milevnega čustvenega sveta raziskuje psiho žensk (v prvi polovici 20. stoletja), da bi doumela, zakaj je v dobršni meri emancipirana intelektualka, kot je bila Mileva, v igri moči med spoloma podlegla zahtevam sveta moških. Poskuša tudi opisati, zakaj je, navkljub neverjetno žaljivemu Albertovemu pismu, vztrajala v zvezi z njim, čeprav je vedela tudi, da jo vara z drugo žensko. Predvsem pa Slavenka Drakulić v svojem romanu razmišlja o usodi sodobnih žensk, ki so pripravljene v dobrobit svoje družine zanemariti svoje kariere. Njen roman – kot tudi sama Milevina usoda – je svarilo ženskam, naj ne pozabijo nase.

Srbkinja Mileva Marić, rojena leta 1875 v Vojvodini, namreč ni bila le prva Einsteinova žena, temveč tudi genialna matematičarka, čeprav dvakrat hendikepirana: močno je šepala in bila je – ženska. Že na gimnaziji je blestela zlasti v znanju fizike in matematike. Leta 1896 je bila ena izmed redkih žensk, ki so jih sprejeli na Državno politehnično šolo v Zürichu. Njen sošolec je bil Albert Einstein, s katerim se je, čeprav je bil štiri leta mlajši od nje, hitro spoprijateljila. Oba sta bila zelo uspešna študenta, ob koncu študija, tik pred diplomo, pa se je Milevin učni uspeh naglo poslabšal. Tudi v drugo ni opravila diplomskega izpita. Tedaj je pod srcem že nosila Lieserl, njuno prvorojenko.

Mileva se je po poroki z Albertom v letu 1903 popolnoma posvetila materinstvu in dokončno opustila misel na akademsko kariero. Že danes ni povsem jasno, koliko je Mileva v študentskih letih prispevala k razvoju Einsteinovih teorij, zlasti njegove posebne teorije relativnosti. Nekatera pisma Mileve Albertu govorijo v prid tej tezi. V pismu, ki ga je Mileva poslala Albertu, ko je prejel Nobelovo nagrado – Slavenka Drakulić ga objavlja v celoti – svojega nekdanjega moža spomni, da je sodelovala pri njegovih znanstvenih projektih in člankih, »tudi pri tistih, ki so bili, kakor se je pokazalo kasneje, ključni za tvojo kariero, objavljeni v Analih fizike 1905. Sam veš, da sva se skupaj odločila, da boš podpisan samo ti,« saj »si skušal dobiti profesorsko službo«.

Pomagala mu je, piše Mileva, da bi lahko »pridobil boljšo in bolje plačano službo, ki si jo želel, (saj) bi nama olajšala vrnitev najine deklice. Zame je usoda tega otroka tesno povezana s tvojo kariero. Vendar je Lieserl umrla, ko sva čakala na (rojstvo sina, op. a.) Hansa Alberta, in ta strašna izguba se je pokazala za ključno pri moji odpovedi karieri«.

Mileva se je vsa predala materinstvu, njen mož, Albert Einstein, genialni fizik, ki je skušal doumeti najgloblje skrivnosti kozmosa, pa je ostajal popolnoma gluh in slep za skrivnosti človeškega srca. Nikoli si ni oprostila, da je pustila Lieserl v Srbiji pri svojih starših, da bi možu pomagala pri karieri. Tudi zato Slavenka Drakulić roman konča s prizorom v sanatoriju, kjer je Mileva v besedah njunega hudo bolnega sina zaznala hčerko. »Zakaj me zapuščaš, mama?« jo je vprašal sin. »Zdelo se ji je, da iz njega govori Lieserl. Zadrhtela je.« 

Knjiga:
Slavenka Drakulić: Mileva Einstein. Teorija žalosti
Založba: Beletrina, 2018
Cena: 10 evrov