Kemal in naša vest

Kemal, v javnosti zaradi varnosti ne želi nastopati s pravim imenom, se je rodil pozimi 1984 na vzhodu Turčije. Po rodu je Kurd iz revne družine. Dve leti kasneje so se preselili na zahod države v iskanju dela in zaslužka. V Carigrad je prišel na začetku tisočletja, ko se je vpisal na fakulteto za tehnično vzgojo.

Na začetku študija je spoznal gibanje Hizmet, kot se uradno imenuje gülenistično gibanje. »V privržencih gibanja sem takoj prepoznal dobroto, veliko so mi pomagali. Tudi drugim so želeli. Gülen je prepričan, da ljudem lahko pomagamo z izobrazbo.« Podprli so ga finančno in mu priskrbeli študentsko nastanitev. »Gre za eno izmed temeljnih vodil Hizmeta. Če imaš dovolj denarja, ga moraš nekaj dati drugim,« je povedal. Med študijem se je dejavneje pridružil gibanju in omogočal dodatno osnovnošolsko izobraževanje najrevnejših otrok. »Starši učencev so nam pisali, da ne vedo, kaj smo počeli z njihovimi otroki, saj so se čisto spremenili,« se s ponosom spominja študentskih dni. »Verjamem, da dobro delo rodi še več dobrega dela in dobrote. To moram verjeti.«

Fakultetno izobraževanje je končal z magisterijem iz kadrovskega menedžmenta. V Carigradu je spoznal dekle, se z njo poročil ter se zaposlil v upravi ene izmed znanih gülenističnih univerz – javnosti imena zaradi njene izpostavljenosti in strahu pred identifikacijo ne želi razkriti. Ustvaril si je varno in srečno življenje.

A leta 2013 se je vse postavilo na glavo. Takrat so se začeli očitni spori med predsednikom vlade in današnjim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom in njegovim bližjim sodelavcem Fethullahom Gülenom. »Erdoğan je Gülenu dejal, naj mu prepusti svoje šole in univerzi, da jih bo lahko uporabil za lastni PR,« pojasnjuje Kemal. Gülen se je zahtevi uprl, temu pa sta sledila spor in konec sodelovanja. To je pomenilo tudi začetek Erdoğanovega obračunavanja s pripadniki Hizmeta, od katerih so bili številni zaposleni na šolah, univerzah, v policiji in sodstvu. »Erdoğanovi mediji so začeli hujskati javnost proti nam, češ da želimo vzporedno državo, da smo izdajalci.«

Med prvimi tarčami Erdoğanovih čistk je bil Zaman, časopis s skoraj milijon bralci. »Odpuščali so novinarje in menjavali urednike. Sledili so drugi mediji,« se spominja Kemal, ki je po študiju med drugim pisal za Zaman. Prvi zametki političnih čistk so se pojavili tudi na fakultetah in univerzah. »Najprej so zamenjali vodstvo, novo je poskrbelo, da so Erdoğanovi nasprotniki izgubili službo.« Še pred spodletelim vojaškim udarom leta 2016 je bilo zaprtih 2000 političnih nasprotnikov, trdi.

»Erdoğan je večkrat rekel, da želi počistiti turško državo, da želi odstraniti Hizmet, a za to ni imel dobrega povoda,« je prepričan Kemal. Pripoveduje o učinkovitosti Erdoğanove medijske manipulacije: »Še pred udarom so me člani širše družine obtoževali izdajstva, sodelovanja z Izraelom in Mosadom. Ljudem so pripadnike Hizmeta 24 ur na dan prikazovali kot sovražnike.«

Udar

Poleti 2016 je prišel povod, ki ga je Erdoğan potreboval. Petnajstega julija je nekaj sto vojakov zakorakalo po ulicah Carigrada in Ankare. »Takrat smo vsi mislili, da gre za gledališko predstavo, vse skupaj je bilo videti zaigrano,« se spominja spodletelega vojaškega udara. »Tiste noči smo se bali. Vedeli smo, da je Erdoğan dobil povod.«

Po udaru si Kemal nekaj dni ni upal zapustiti stanovanja. Čistke so se že začele, množična odpuščanja in aretacije pripadnikov Hizmeta – med katere so šteli vse politične nasprotnike – so bili neizprosni. »Spomnim se, kako so nas prvi delovni dan po udaru stlačili v neko konferenčno dvorano. Takrat čisto novi rektor je dejal, da so gülenisti izdajalci, da nas morajo počistiti.« Erdoğan je teden po vojaškem udaru ukazal zapreti vse Gülenove univerze, med katerimi je bila tudi Kemalova, zato je ta takrat izgubil službo. »Spraševal sem se, kaj lahko storim. Izgubil sem službo, nisem si upal zapustiti stanovanja.«

Med najgrozljivejšimi vidiki političnih čistk je bilo izdajanje sosedov, ki bi lahko bili »izdajalci in teroristi«. Tega se je bal tudi Kemal. »Sosedi so vedeli, da sem podpornik Hizmeta.« Njegovi strahovi so se kaj hitro uresničili: »Ponoči so sosedi obkolili hišo. Vzklikali so, da smo izdajalci, da moramo umreti. Nismo vedeli, kaj naj storimo. Z ženo sva ugasnila luči in molila.« Niso si upali poklicati policije. »Takrat je bilo že jasno. Samo en klic je bil dovolj, samo en namig policiji, da si gülenist, in je bilo konec. Aretirali bi nas in nas mučili.«

Prav to se je zgodilo Kemalovemu najboljšemu prijatelju. »Nekdo je policiji namignil, da je moj najboljši prijatelj prostovoljec pri Hizmetu. Prišla je policija in ga odpeljala. Mučili so ga 13 dni! Umrl je ... Samo zaradi enega klica. Na 14. dan so njegovo truplo pokopali v grob izdajalcev,« je objokan povedal Kemal.

Po tem je začel spreminjati videz: »Začel sem si puščati brado, nosil sem pokrivalo. Bal sem se, da me bo kdo izdal na ulici ali da me bodo ustavili policisti, ki so redno preverjali osebne dokumente kar na cesti,« pravi. Nato doda: »Malo sem bil še optimističen, upal sem, da bo Evropska unija ali Združeni narodi prepoznali, kaj se dogaja v Turčiji, saj je Erdoğan začel mučiti in ubijati ljudi.«

Pobeg

Življenje v Carigradu je v dobrem mesecu postalo nevzdržno. Krog prijateljev, ki jim je Kemal lahko zaupal, se je ožil. »Nekateri so se nam odrekli iz strahu, drugi so bili bolj pristni. Nisem se mogel nikomur zaupati, nikjer ni bilo prijateljske rame, na katero bi se lahko naslonil.« Redka sporočila prijateljev so pričala o neizbežnosti pobega. Ženi je zatočišče uspelo najti pri starših, Kemal je ostal v Carigradu in razmišljal o naslednjih korakih.

K sreči mu je na pomoč priskočila sestra. Ta je družini ponudila hišo v vasi nekaj sto kilometrov iz Carigrada. »Takrat nas je rešila. Upali smo, da se bomo začasno umaknili in da se bodo stvari hitro umirile,« pravi Kemal. Z družino so se v odročno vasico preselili avgusta, dober mesec po spodletelem vojaškem udaru. Tam so ostali nekaj več kot mesec dni.

Za Kemala ni poti nazaj v Turčijo. A dublinska konvencija njegovi družini onemogoča, da bi zaprosila za azil v drugi državi Evropske unije. To je seveda nemogoča zanka.

Selitev je bila kratkoročna rešitev. Družina je živela od prihrankov. Kemala in ženo je skrbela bližajoča se zima, še posebej zaradi hčerk – mlajša je komaj dopolnila leto, starejša je vstopila v tretje. Bali so se bolezni, saj bi ta pomenila nujen obisk bolnišnice. »Slišali smo za aretacije v bolnišnicah.« Večkrat se je zgodilo, da so aretirali starše, otroke, tudi mlajše od enega leta, pa poslali z njimi v zapor. Družina si ni upala tvegati. »Takrat sem vedel, da moramo zapustiti državo,« se spominja Kemal.

Srečo so sprva poskusili na Madžarskem, saj je to državo obiskal pred devetimi leti. Mislil je, da bo zaradi tega laže dobil odobritev, a so prošnjo zavrnili. Ponovno je zaprosil, toda odgovora, ki bi moral priti v 15 dneh, ni prejel. Moral je najti nov cilj. »Razmišljali smo o drugih državah, Nemčiji, Nizozemski, tudi Franciji, saj znam nekaj francoščine,« pravi. V Nemčijo ni želel. Vedel je, da je tam močna turška manjšina, toda to je pomenilo tudi več možnosti, da so tam prisotni Erdoğanovi sledilci. Med kandidati se je znašla Slovenija, med drugim zaradi majhne turške skupnosti. »Z Googlom sem poiskal podatke o demokratičnosti, pravu in človekovih pravicah v Sloveniji.« Še isto noč je kupil dvosmerne vozovnice za Tirano s prestopom na Brniku. »Kupil sem vozovnice za Tirano, saj nisem želel biti sumljiv. Za dvosmerne sem se odločil, ker sem vedel, da so enosmerne za polete iz Turčije bolj sumljive.«

Odločitev za beg je bila težka. »Razmišljal sem, kaj drugega nam preostane. Če ostanemo v Turčiji, nas bodo našli. Morda jutri, morda čez mesec, morda čez pol leta. Odpeljali bi me, ženo tudi, ne vem, kaj bi se zgodilo s hčerkama. Malo verjetno je bilo, da nas ne bi našli,« se spominja in dodaja: »Samo bog bi nam lahko pomagal.« Že naslednje jutro so bili na poti na carigrajsko letališče. Poslovil se je od sestre, ki je bila zaradi brata in njegove družine pripravljena tvegati življenje.

Zadnja ovira je bila državna meja na letališču, saj se je Kemal bal, da so mu preklicali potni list, kakor so do tedaj naredili skoraj 500 tisoč Turkom. Oblast je redno obnavljala sezname zavrnjenih potnih listov. Kemal je vedel, da je ta pregled lahko usoden. »Zadnji sem šel skozi kontrolo. Ko sem stopil k okencu, se je carinik začel z nekom razburjeno pogovarjati po telefonu. Niti pogledal me ni. Zdel se je jezen.« Nazadnje je vendarle udaril žig v potni list. »Tresel sem se in molil k bogu,« se zadnjih ur na turških tleh spominja Kemal. »Po tej izkušnji sem bil duševno čisto sesut, več dni nisem spal.«

Begunec sem

Vkrcali so se na letalo za Tirano s prestopom v Ljubljani. Na Letališču Jožeta Pučnika so pristali 4. oktobra 2016. Tam so se namesto za prestop na drugo letalo usmerili proti izhodu. Stopili so do letališke policije in zaprosili za azil.

Tega ni bilo lahko storiti. »Veste, ljudje si predstavljajo, da sem v Turčiji imel nizko življenjsko raven. To ni res. Živeli smo udobno. Zato mi je bilo tako težko zaprositi za azil.« Ob tem se spominja tudi prihoda sirskih beguncev v Turčijo leta 2011. »Takrat si nisem mislil, da bom kdaj begunec. Sedaj pravim slovenskim prijateljem: nikoli ne veste, kdaj boste tudi vi begunci. Nemara čez leto, morda čez pet. Morate razumeti begunce kot ljudi, morate razumeti, kako so živeli do takrat.«

Slovenska država kot podlago za zavrnitev navaja Wikipedijo, pri presojanju varnosti države pa se sklicuje na odločbo iz februarja 2016. Je Wikipedija res lahko vir podatkov za državo?

Spominja se, da je bila letališka policija sprva šokirana. »Morda smo bili prvi, ki smo tako vstopili v državo in zaprosili za azil. Nekateri policisti so bili videti živčni, medtem sta se hčerki smejali in igrali. Res je bilo nenavadno.« Po dveh urah je prišel tolmač, kasneje jih je policijski avto odpeljal v azilni dom na Viču. Tam so jih nastanili v približno 20 kvadratnih metrov veliko sobo, opremljeno z nadzorno kamero. Na oknih so bile rešetke. Z drugimi so si delili stranišče, kopalnico in kuhinjo. Takrat je Kemalova družina imela mešane občutke. »Seveda si vesel, da si na varnem. Hkrati nas je skrbelo, kako nas bodo sprejeli Slovenci, kaj bo naredila država.«

Za azil so zaprosili 5. oktobra 2016. Po 14 mesecih čakanja so od odločevalcev prejeli sporočilo o preložitvi odločitve. »Takrat sva jokala. Zdelo se nama je, da je to konec. Oba sva imela več psiholoških težav, zaradi stresa nisva spala.« Poiskala sta psihiatrično pomoč. Zdravnica jima je svetovala spremembo okolja, naj se poskušajo odseliti na svoje. Nato sta se obrnila na socialno delavko.

Ta jima je pomagala poiskati stanovanje in zaprositi za finančno pomoč, ki znaša 800 evrov za celotno družino. »Po plačilu najemnine in stroškov stanovanja nam ne ostane tako rekoč nič,« pravi Kemal. Do takrat so pošli tudi vsi prihranki (5000 evrov), s katerimi so vstopili v državo.

Med bivanjem v Ljubljani je navezal več stikov. »Verjamem, da lahko z dobrimi nameni hitro spoznaš veliko ljudi. A moraš misliti dobro, to je tudi eden izmed temeljev našega gibanja.« Prve stike s Slovenci je navezal prek Filantropije. Nato se je krog znancev hitro razširil. Prijateljem, ki jih je spoznal v Sloveniji, pravi »moji angeli«. Gre predvsem za novinarje, ki so prisluhnili njegovi zgodbi, in ljudi, ki jih je spoznal v Socialnem centru Rog, »resničnem drugem domu«. »Pomagali so mi z učenjem slovenščine, pri vseh pravnih zadevah in pri širjenju naše zgodbe,« pravi Kemal. Bistveno je prispeval k Projektu 668, gre za razstavo otroških risb iz turških zaporov. Razstavo je preselil iz Nizozemske. Številka 668 ponazarja število otrok, mlajših od šest let, ki so zaprti v Turčiji. Med njimi je vsaj 150 dojenčkov, ki še niso dočakali prvega rojstnega dneva. »Lahko rečem, da čutim prijaznost in gostoljubnost Slovencev, to mi res veliko pomeni.«

Kemalovi hčerki sta pred kratkim začeli obiskovati vrtec v Jaršah. Do sedaj je bila težava s plačilom, saj bi morali starši plačati 250 evrov na mesec za enega otroka. »Pomagal nam je župan Janković. Z vrtcem se je dogovoril, da lahko prihajata zastonj. Pridno se učita slovensko,« je ponosen Kemal. Letos je začel tudi študirati, saj želi magistrirati še iz družboslovne informatike na Fakulteti za družbene vede. »V prvem semestru mi ni uspelo hoditi na predavanja, saj je bilo življenje preveč stresno. Upam, da mi bo pomlad bolj naklonjena.«

Zavrnitev

Drugega februarja letos je ministrstvo za notranje zadeve sporočilo, da Kemalovi družini v celoti zavrača prošnjo za mednarodno zaščito. Obrazložitev kot vir informacij večkrat navaja Wikipedijo, pri presojanju varnosti države pa se sklicuje na državno odločbo iz februarja 2016. Odločba, ki je bila sprejeta pol leta pred vojaškim udarom, ugotavlja, da je Turčija varna izvorna država. Zavrnili so ga tudi zato, ker naj mu ne bi uspelo dokazati, da je uradno član gülenističnega gibanja, kar pomeni, da ni v nevarnosti. Dokument med drugim pravi, da ima Kemal sina in hčerko. »To ni res, imam dve majhni hčerki. Nobenega sina. Kako so se lahko zmotili pri tem?« je začuden in nadaljuje: »Zavrnitev nas je zelo pretresla, še posebej ženo. Ne počuti se dobro.« Sedaj jim grozi izgon v Turčijo, pred tem lahko stavijo le še na tožbo na upravnem sodišču.

Kakšni so obeti za Kemala, njegovo ženo in hčerki? »Ne vem, kaj mi je storiti. Če se vrnemo v Turčijo, nas bodo aretirali, zaprli, morda celo ubili, kakor so storili z mojim najboljšim prijateljem.« Zaradi zavrnitve prošnje je vidno obupan. »Ne predstavljam si, kako lahko tisti, ki je zavrnil našo prošnjo, mirno spi s svojo družino.« Pozna nešteto zgodb o aretacijah in mučenju ljudi brez utemeljenega razloga. »Lahko si zgolj politična opozicija, pa boš zaprt.«

Zavrnili so ga, ker naj mu ne bi uspelo dokazati, da je uradno član gülenističnega gibanja, zatorej naj ne bi bil v nevarnosti. Kot bi v Slovenijo informacije o dogajanju v Turčiji ne prihajale.

Najbolj bode v oči občutek slovenske izjemnosti – smo ena redkih držav, ki potrebujejo tudi 15 mesecev za obravnavo prošnje, in ena redkih, ki tolikokrat zavrnejo prosilce za mednarodno zaščito. »Prijatelji na Nizozemskem in v Kanadi ne morejo verjeti. Njihove prošnje so bile odobrene v mesecu dni! Pravijo mi, da je to noro, da je to katastrofa.« Tuji primeri dobre prakse so tudi razlog, zakaj so se zavrnitvam uprli nekateri slovenski evroposlanci – Tanja Fajon, Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Franc Bogovič.

Kemal pravi, da je bilo zadnjih 17 mesecev, navkljub varnosti, uničujočih. Čakanje in negotovost ubijata. »Dejstvo, da smo morali čakati 17 mesecev, je oblika trpljenja. Zavrnitev prošnje je to mučenje še povečala.« Niso edini, katerih prošnja je bila zavrnjena, to se je zgodilo še trem turškim družinam. V Sloveniji je 38 turških prosilcev za azil. Drugim družinam kot dokaz ogroženosti ni pomagalo niti to, da so na uradnih seznamih ljudi za aretacijo – tega je nekaterim namreč uspelo prinesti iz Turčije. »Niso jim verjeli, da gre za verodostojen dokument. Dejali so jim, naj se vrnejo v Turčijo na sodišče in prinesejo izviren dokument,« pripoveduje, a komaj verjame svojim besedam.

Dublinska konvencija Kemalovi družini onemogoča, da bi za azil zaprosila v drugi državi Evropske unije. »Ostali bomo tukaj in se borili za človekove pravice. Verjamem, da jih Slovenci spoštujete, prav tako pravo in demokracijo. Sedaj potrebujemo kakršnokoli pomoč. Če ne mislite, da sva jo vredna žena in jaz, pomislite vsaj na najini hčerki.«