9. 3. 2018 | Mladina 10 | Družba | Intervju
Terry Eagleton, literarni teoretik in marksist
Terry Eagleton, v mednarodnem prostoru eden izmed najbolj znanih literarnih in kulturnih teoretikov, se je rodil leta 1943 v angleškem mestu Salford staršem irskega rodu. Odraščal je v revni katoliški proletarski družini, maturiral na salfordski katoliški gimnaziji De La Salle, nato pa diplomiral iz angleškega jezika na prestižnem cambriškem Trinity Collegeu in pri komaj 22 letih postal – na predlog svojega mentorja Raymonda Williamsa, znanega marksističnega literarnega teoretika – najmlajši raziskovalec in doktorski študent na tej elitni univerzi v zadnjih dveh stoletjih. Wunderkind britanske literarne teorije in zgodovine je leta 1969 zapustil svojo almo mater in se zaposlil na Univerzi v Oxfordu, kjer je predaval do leta 2001.
Na obeh univerzah je bil Eagleton priljubljen profesor, saj je znal študentom zapletene literarne in filozofske diskurze, ki so bili včasih sami sebi namen, pojasniti preprosto in razumljivo, hkrati pa je (ob rojstvu privilegirane) študente vseskozi opozarjal na razredne delitve v britanski družbi, ki so jih izpričevala klasična literarna dela. Mladi marksistični profesor književnosti, ki je dobro poznal socialno dno britanske družbe in težko življenje angleških delavcev, se ni vedno počutil lagodno in zaželeno na elitnih britanskih univerzah. Morda je res, kot je zapisal eden izmed njegovih tedanjih študentov, »Oxford potreboval nekoga, kot je Eagleton, da je posrkal vso radikalno subverzivno energijo«, za Eagletona pa je bila že selitev iz Cambridgea v Oxford mučna. Kasneje jo je opisal kot »prehod iz ene utrdbe v drugo – v tem primeru v utrdbo srednjeveške desničarske muhavosti. Člani univerzitetnega osebja so se me včasih izogibali. Prečkali so cesto, da bi se mi izognili. Mislil sem, da tako ravnajo, ker sem bil komunist, danes pa upam, da jih je motilo, ker sem prišel s Cambridgea«.
Eagleton je leta 1983 napisal knjigo Literary Theory: An Introduction, s katero je čez noč postal eno izmed vodilnih imen v svetovni humanistiki. V njej je na temelju marksistične metode konsolidiral različne pristope v preučevanju literature (teorijo recepcije, hermenevtiko, poststrukturalizem in druge) in hkrati raziskovanje literature vpel v siceršnjo družbeno kritiko. Kritiko tedaj prevladujočih pristopov v proučevanju književnosti je v kasnejših delih, zlasti v knjigah The Illusions of Postmodernism (1996) in After Theory (2003), še stopnjeval, sočasno pa je pisal tudi knjige o kulturi, estetiki, o teoretičnih vidikih marksizma in teoloških vprašanjih.
Posebno mesto med njegovimi več kot 40 knjigami zavzema njegova avtobiografija, ki jo je naslovil The Gaterkeeper (Vratar). V knjigi, izšla je leta 2002, je opisoval tudi svoje starše, ki »so bili revni, a dovolj sofisticirani, da so se zavedali svoje podrejenosti«, in socialno okolje, v katerem je odraščal, saj je v njem privzgojilo čut za pravičnost in občutljivost za razredne razlike. Čeprav je postal del intelektualnega establišmenta, svojih korenin, socialnih, verskih in narodnih, ni nikoli zatajil, kaj šele, da bi se jim odrekel. Na Cambridgeu je sodeloval v kulturnem društvu irskih študentov in se včlanil v britansko trockistično Socialistično delavsko ligo. Tudi danes vztraja, da »ima prav« Marx in da se tudi verujoči ne motijo. V študentskih letih je kot irski katolik navdušeno pozdravil val liberalizacije znotraj RKC, ki ga je z 2. vatikanskim koncilom v letu 1962 sprožil papež Janez XXIII. Kot študent je sodeloval pri radikalni katoliški levičarski reviji Slant in v prispevkih zanjo razmišljal o (možnih) sinergijah med marksizmom in katolištvom. Konec sedemdesetih je Eagleton sicer zapustil institucionalizirano cerkev, kajti spoznal je, da »zakrknjenih struktur moči v njej ne bo mogoče strmoglaviti«. V zadnjih desetletjih se spet intenzivneje posveča proučevanju religioznosti, saj ne verjame, da »novi ateizem«, ki ga v delu Bog kot zabloda denimo zagovarja Richard Dawkins, lahko ponudi ustrezne odgovore na temeljna bivanjska vprašanja.
Terry Eagleton, irski katolik v protestantski Angliji in otrok delavskega razreda, ki je večji del svojega življenja preživel v elitnih ustanovah, je bil in ostaja »vratar« med različnimi svetovi, saj ni nikoli dovolil, da bi ga »popolnoma posrkali v svoje drobovje«, je zapisal v Gatekeeperju. »Bil je eden izmed fantov v pivnici, ki je lepo pel in pisal izvrstne pesmi. Spomnim se tiste, ki jo je napisal v bran stavkajočih gasilcev. Potem pa je postal še kultni literarni teoretik. Vedno je skušal združevati različne svetove,« je za britanski Guardian dejal njegov prijatelj, filozof Tariq Ali.
Eagleton danes z drugo ženo in njunim sinom živi v severnoirskem Ulstru. Pravi, da se v tem kraju ne počuti »zares doma, a mi je dovolj blizu, da lahko tam pišem. V tem kraju, večinsko sicer protestantskem, je prisotna moja katoliška republikanska in irska tradicija, vendar ni dominantna. Z Ulstrom imam torej nenavaden odnos … Sicer pa so bili mnogi umetniki in intelektualci zaradi svoje izkušnje t. i. notranje emigracije še bolj ustvarjalni,« nam je Eagleton dejal prejšnji teden v Ljubljani, kjer je kot gost letošnjega literarnega festivala Fabula predstavil svojo knjigo Upanje brez optimizma. Slovenski prevod knjige je izdala organizatorka festivala, Založba Beletrina.
Leta 2011, v času globoke finančne in gospodarske krize, je izšla vaša knjiga z nedvoumnim naslovom Zakaj je imel Marx prav. V njej ste poskušali afirmirati (izvorni) marksizem kot povezovalni člen vseh tistih evropskih levih gibanj in strank, ki so se tedaj upirali diktatu »trojke«. Toda vaš poziv k oblikovanju enotne evropske fronte v boju proti neoliberalizmu na podlagi marksističnih izhodišč so preslišali. Zakaj?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.