Terry Eagleton, literarni teoretik in marksist

»Iz zgodovine vemo, da lahko fašizem porazi le organizirana levica«

Terry Eagleton, v mednarodnem prostoru eden izmed najbolj znanih literarnih in kulturnih teoretikov, se je rodil leta 1943 v angleškem mestu Salford staršem irskega rodu. Odraščal je v revni katoliški proletarski družini, maturiral na salfordski katoliški gimnaziji De La Salle, nato pa diplomiral iz angleškega jezika na prestižnem cambriškem Trinity Collegeu in pri komaj 22 letih postal – na predlog svojega mentorja Raymonda Williamsa, znanega marksističnega literarnega teoretika – najmlajši raziskovalec in doktorski študent na tej elitni univerzi v zadnjih dveh stoletjih. Wunderkind britanske literarne teorije in zgodovine je leta 1969 zapustil svojo almo mater in se zaposlil na Univerzi v Oxfordu, kjer je predaval do leta 2001.

Na obeh univerzah je bil Eagleton priljubljen profesor, saj je znal študentom zapletene literarne in filozofske diskurze, ki so bili včasih sami sebi namen, pojasniti preprosto in razumljivo, hkrati pa je (ob rojstvu privilegirane) študente vseskozi opozarjal na razredne delitve v britanski družbi, ki so jih izpričevala klasična literarna dela. Mladi marksistični profesor književnosti, ki je dobro poznal socialno dno britanske družbe in težko življenje angleških delavcev, se ni vedno počutil lagodno in zaželeno na elitnih britanskih univerzah. Morda je res, kot je zapisal eden izmed njegovih tedanjih študentov, »Oxford potreboval nekoga, kot je Eagleton, da je posrkal vso radikalno subverzivno energijo«, za Eagletona pa je bila že selitev iz Cambridgea v Oxford mučna. Kasneje jo je opisal kot »prehod iz ene utrdbe v drugo – v tem primeru v utrdbo srednjeveške desničarske muhavosti. Člani univerzitetnega osebja so se me včasih izogibali. Prečkali so cesto, da bi se mi izognili. Mislil sem, da tako ravnajo, ker sem bil komunist, danes pa upam, da jih je motilo, ker sem prišel s Cambridgea«.

Eagleton je leta 1983 napisal knjigo Literary Theory: An Introduction, s katero je čez noč postal eno izmed vodilnih imen v svetovni humanistiki. V njej je na temelju marksistične metode konsolidiral različne pristope v preučevanju literature (teorijo recepcije, hermenevtiko, poststrukturalizem in druge) in hkrati raziskovanje literature vpel v siceršnjo družbeno kritiko. Kritiko tedaj prevladujočih pristopov v proučevanju književnosti je v kasnejših delih, zlasti v knjigah The Illusions of Postmodernism (1996) in After Theory (2003), še stopnjeval, sočasno pa je pisal tudi knjige o kulturi, estetiki, o teoretičnih vidikih marksizma in teoloških vprašanjih.

Posebno mesto med njegovimi več kot 40 knjigami zavzema njegova avtobiografija, ki jo je naslovil The Gaterkeeper (Vratar). V knjigi, izšla je leta 2002, je opisoval tudi svoje starše, ki »so bili revni, a dovolj sofisticirani, da so se zavedali svoje podrejenosti«, in socialno okolje, v katerem je odraščal, saj je v njem privzgojilo čut za pravičnost in občutljivost za razredne razlike. Čeprav je postal del intelektualnega establišmenta, svojih korenin, socialnih, verskih in narodnih, ni nikoli zatajil, kaj šele, da bi se jim odrekel. Na Cambridgeu je sodeloval v kulturnem društvu irskih študentov in se včlanil v britansko trockistično Socialistično delavsko ligo. Tudi danes vztraja, da »ima prav« Marx in da se tudi verujoči ne motijo. V študentskih letih je kot irski katolik navdušeno pozdravil val liberalizacije znotraj RKC, ki ga je z 2. vatikanskim koncilom v letu 1962 sprožil papež Janez XXIII. Kot študent je sodeloval pri radikalni katoliški levičarski reviji Slant in v prispevkih zanjo razmišljal o (možnih) sinergijah med marksizmom in katolištvom. Konec sedemdesetih je Eagleton sicer zapustil institucionalizirano cerkev, kajti spoznal je, da »zakrknjenih struktur moči v njej ne bo mogoče strmoglaviti«. V zadnjih desetletjih se spet intenzivneje posveča proučevanju religioznosti, saj ne verjame, da »novi ateizem«, ki ga v delu Bog kot zabloda denimo zagovarja Richard Dawkins, lahko ponudi ustrezne odgovore na temeljna bivanjska vprašanja.

Terry Eagleton, irski katolik v protestantski Angliji in otrok delavskega razreda, ki je večji del svojega življenja preživel v elitnih ustanovah, je bil in ostaja »vratar« med različnimi svetovi, saj ni nikoli dovolil, da bi ga »popolnoma posrkali v svoje drobovje«, je zapisal v Gatekeeperju. »Bil je eden izmed fantov v pivnici, ki je lepo pel in pisal izvrstne pesmi. Spomnim se tiste, ki jo je napisal v bran stavkajočih gasilcev. Potem pa je postal še kultni literarni teoretik. Vedno je skušal združevati različne svetove,« je za britanski Guardian dejal njegov prijatelj, filozof Tariq Ali.

Eagleton danes z drugo ženo in njunim sinom živi v severnoirskem Ulstru. Pravi, da se v tem kraju ne počuti »zares doma, a mi je dovolj blizu, da lahko tam pišem. V tem kraju, večinsko sicer protestantskem, je prisotna moja katoliška republikanska in irska tradicija, vendar ni dominantna. Z Ulstrom imam torej nenavaden odnos … Sicer pa so bili mnogi umetniki in intelektualci zaradi svoje izkušnje t. i. notranje emigracije še bolj ustvarjalni,« nam je Eagleton dejal prejšnji teden v Ljubljani, kjer je kot gost letošnjega literarnega festivala Fabula predstavil svojo knjigo Upanje brez optimizma. Slovenski prevod knjige je izdala organizatorka festivala, Založba Beletrina.

Leta 2011, v času globoke finančne in gospodarske krize, je izšla vaša knjiga z nedvoumnim naslovom Zakaj je imel Marx prav. V njej ste poskušali afirmirati (izvorni) marksizem kot povezovalni člen vseh tistih evropskih levih gibanj in strank, ki so se tedaj upirali diktatu »trojke«. Toda vaš poziv k oblikovanju enotne evropske fronte v boju proti neoliberalizmu na podlagi marksističnih izhodišč so preslišali. Zakaj?

Povsem jasno je, da je evropska levica, slabo organizirana in malodušna, kot je, ob začetku finančne krize znova zamudila priložnost, da bi s svojimi rešitvami v družbenem razvoju odločno vstopila na politično prizorišče. Ni znala v svoj prid izkoristiti dejstva, da je kriza dodobra razgalila neoliberalni politični in gospodarski sistem, razkrila njegove ranljive točke in v ljudeh ozavestila misel, da sistem pač ni trden kot skala, temveč se spotika od ene krize do druge. Njeno nemoč v iskanju pravih odgovorov na krizo je treba pripisati starim težavam levice, ki so se z nastankom t. i. postmoderne levice, v kateri so se politične sile razpršile, namesto da bi se poenotile, še poglobile.

Samoumevno je, da se bodo ljudje uprli politiki, ki zagovarja le menedžiranje družbe, zanemarja pa vsa ključna vprašanja, ki skrbijo in tarejo ljudi.

Zdi pa se mi, da ste z deklarativnim naslovom knjige (implicitno) opozorili tudi, da je sedanja idejna brezizhodnost, ne samo levice, temveč Zahoda v celoti, tudi posledica ideologije postmodernizma, ki je z relativizacijo vseh ideologij onemogočila alternativne poti v razvoju in obenem v posameznikih izkoreninila trdne vrednote. So tudi zato evropske družbe ranljivejše v odnosu do ekscesnih ideologij?

Res je, da smo zaradi vznika ideologije postmodernega relativizma v zadnjih desetletjih postali družba z zelo krhkimi prepričanji in vrednotami. Tudi zato se danes težko postavimo po robu fundamentalizmom, zlasti islamskemu, ki ima – ne glede na to, kako umazani so njegovi nameni – velikansko prednost pred našimi družbami, saj svojim privržencem ponuja jasne odgovore na vsa bistvena vprašanja. Zato me ne preseneča, da tudi zahodne družbe, vsaka na svoj način, ponovno obujajo, iščejo ali izumljajo svoje »velike zgodbe«, da bi si z njimi povrnile občutek gotovosti in varnosti. Eden izmed takšnih poskusov so tudi prizadevanja Richarda Dawkinsa, Stevena Pinkerja in drugih, da bi z »novim ateizmom« obudili razsvetljenske postulate, kot sta razum in napredek. Mislim, da so takšni in podobni poskusi afirmiranja »velikih zgodb« Zahoda tudi posledica njegove nemoči v soočanju s sovraštvom fundamentalistov.

Iz vaših knjig se zdi, da (za vas) marksizem in krščanstvo ostajata »veliki zgodbi« Zahoda, saj še vedno vztrajata na pogorišču postmodernizma. Bi lahko z naborom idej, ki jih vsebujeta, vrnili zahodne družbe v prave razvojne tirnice in v njih znova zanetili upanje o vzpostavitvi boljše in pravičnejše družbe?

Zgodovina socialistične ideje je bila že od svojega nastanka precej turbulentna. V preteklosti je doživljala vzpone in padce in bila v nekaterih obdobjih kot idejni sistem popolnoma impotentna in neučinkovita. Imate prav, ideja se je vendarle ohranila, saj je očitno tako genialno zasnovana, da venomer znova izplava na površje, čeprav je seveda odvisno od materialnih in zgodovinskih okoliščin, kdaj in v kakšni obliki se bo spet pojavila. Podobno trdoživo je tudi krščanstvo, kajti v ljudeh zapolnjuje potrebo po odgovorih na nekatera osnovna bivanjska vprašanja, ki pa jih – o tem sem pisal v knjigi, ki sem jo precej predrzno, a v šali naslovil Meaning of Life (Smisel življenja) – postmoderna kultura prezre ali pa nanje ne zna ponuditi ustreznega odgovora. Toda ljudje hlepijo po odgovorih nanje. Pogosteje si jih zastavljajo zlasti v času kriz, saj takrat premišljujejo o smislu bivanja in o svojih identitetah. Postmodernizem pa je ljudem odtegnil občutek trdnih temeljev, obenem pa je s takšnim ravnanjem sam sebe in zahodno misel ošibil v razmerju do močnih ideologij, ki ponujajo odgovore na vsa ključna vprašanja.

Misel na upor v ljudeh sproža strah pred še bolj negotovo prihodnostjo. Misel na upor lahko ljudi tudi omrtviči.

Zanimivo je, da danes tudi nekateri najbolj znani intelektualci leve politične provenience pišejo o »odrešenjski« moči evangelijskih naukov v razvoju družb, čeprav ne sprejemajo zares pojma svetega. Tako kot protokomunisti, ki so vedeli, da imata marksizem in krščanstvo v svojem iskanju pravične, etične in egalitarne družbe veliko skupnega, današnji marksisti izpostavljajo predvsem etično razsežnost v svetih tekstih. Zagovarjajo torej le nekakšno rousseaujevsko »civilno religijo«?

Premislek o različnem razumevanju svetega po mojem ni najboljši pristop v primerjavah marksizma in krščanstva. Krščanstvo in marksizem, če odgovorim na vaše vprašanje iz druge perspektive, imata veliko skupnega v zavedanju, da smo kot človeštvo v zagatnem položaju. Za kristjane je to posledica izvirnega greha, za marksiste pa obstoja razredne družbe. Oboji, kristjani in marksisti, so nekako turobni zaradi sedanje situacije, hkrati pa tudi polni upanja, saj verjamejo, da je razmere mogoče izboljšati. Skupna jima je tudi skrb za razlaščene. Zanje se zavzemajo marksisti, a tudi kristjani, saj je Bog, torej vrhovna instanca v njihovi veri, solidaren z razlaščenimi. Razlika med idejnima sklopoma pa je v tem, da je marksizem zelo specifičen zgodovinski projekt, ki denimo z razčlembo različnih načinov produkcije išče načine za preseganje razrednega boja, da bi se, po izpolnitvi te naloge, lahko »upokojil«, pri krščanstvu pa ne gre samo za razredni boj, saj temelji na precej globljem sistemu prepričanj in na globlji narativi osmišljanja sveta. Zato se krščanstvo ne bo kar »upokojilo«, ohranilo se bo tudi po tem, ko bo marksizem opravil svoje zgodovinsko poslanstvo.

Toda vsi krščansko verujoči ne izpostavljajo Jezusovih naukov o nujnosti vzpostavitve pravične in egalitarne družbe. Nekateri trdijo, da je pravično tisto, kar naj bi bilo »naravno«, med zakone stvarstva pa naj bi sodile tudi družbene hierarhije. Ravnajo po vašem mnenju v nasprotju z nauki evangelijev?

Celotna postmoderna kultura, ki je v sami zasnovi pravzaprav kulturalizem, je skeptična do ideje narave, saj temelji na prepričanju, da je naravno nekaj, česar ni mogoče spremeniti. V resnici pa ljudje nenehno spreminjamo naravo. Postmodernisti torej naravi nasprotujejo iz napačnih razlogov. A po drugi strani je tudi ta novi val – lahko bi rekli naravoistične ali biologistične – konservativne misli v svojih zamislih o preoblikovanju družbe zelo staromoden in pomeni krepak korak v preteklost, čeprav je odsev, o tem sva govorila prej, potrebe ljudi po trdnejših temeljih. Tudi Dawkins in drugi danes govorijo o nekakšnem razsvetljenem razumu, napredku znanosti in naravni konstituciji človeškega bitja. Ne nasprotujem a priori njihovim tezam, čeprav se mi zdi govorjenje o tem, da so hierarhije nekako naravne, smešno. Res pa je, da je tudi kulturna, zlasti postmoderna levica, v resnici pozabila, da smo primarno bitja iz mesa in krvi. Tudi zato v svojih knjigah opozarjam, da je treba avtentično politiko zasnovati na omejitvah in krhkosti človeškega bitja. Torej povsem drugače od agresivne neoliberalne ideologije, značilne za trumpizem, ki si je za omejitev določila nebo. Ideja, da se lahko kot posamezniki in kot družbe razvijamo v nedogled, je namreč zelo nevarna. Starim Grkom bi se verjetno zdela tudi komična.

Osredotočanje na razvoj in tehnološki napredek je postalo mantra sodobnega sveta. Ta mantra se zajeda tudi v akademski svet, v obliki neomenedžerske ideologije tudi v družboslovje in humanistiko. Zdi se, da svet izgublja še zadnje trdnjave svobodnega in kritičnega sveta. Kaj lahko v takšnih razmerah storijo akademiki in javni intelektualci?

Upravičeno smo lahko zaskrbljeni, saj so ideje menedžiranja družbe že tako prežele humanistiko, da si moramo prvič v zgodovini resno postaviti vprašanje, ali bo ta preživela. Zlahka si namreč predstavljam situacijo, v kateri bi podlegla pritiskom zagovornikov neomenedžerske ideologije utilitarnosti, če bi ti »ocenili«, da se humanistika stroškovno pač ne izplača. Živimo v prelomnem trenutku, ko je na tnalu večstoletna tradicija univerzitetne humanistike. V vsaj tako prelomnem trenutku, ko je bila odločitev za vojno v Iraku, ki je na novo določila prihodnja geopolitična razmerja v svetu. Mislim pa, da se humanistika ne bo vdala brez boja. Eden izmed načinov, kako lahko udari nazaj, bi lahko bil v tem, da na vprašanje neomenedžerske birokracije, kakšen je vaš smisel, odgovori, da njeno početje nima smisla. S takšnim odgovorom bi dala vsem vedeti, da mora biti na svetu prostor tudi za tisto, kar ima dušo in ni samo blago.

Ena izmed tragedij 20. stoletja je v tem, da je socializem vzniknil tam, kjer je bil najbolj nujen, a hkrati najmanj možen.

Kot mlad profesor književnosti ste študente opozarjali, naj bodo ob branju literarnih del in v analizi njihovih junakov pozorni tudi na razredne delitve, ki jih izpričujejo literarna dela. Danes pa je govorjenje o družbenih razredih postalo nekako staromodno. Tudi levica je v glavnem opustila takšno retoriko. Zakaj?

Nedvomno je tema razredov, v primerjavi s sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko je bila eden izmed ključnih konceptov v družbeni kritiki, izgubila svoj naboj, kar je tudi posledica neoliberalnega sistema, ki so ga v osemdesetih zahodnim družbam vsilili njegovi temni jezdeci, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva. Ob teh spremembah radikalna politika seveda ni izpuhtela, temveč je le preusmerila svoje energije v druga področja proučevanja in političnega aktivizma. V veliki meri je tematiko razredov zamenjala politika identitet. Ta premik je bil sicer v določeni meri koristen, saj je bila tradicionalna levica prej precej nerodna pri obravnavanju problemov z etničnimi ali spolnimi identitetami, toda problematično je, da je sčasoma politika identitet povsem potopila izvorno levo temo razrednega boja. Kot rečeno, v tej zamenjavi fokusa proučevanja sicer so prednosti, toda dejstvo je, da tisto, kar vlada svetu, nista spol ali etničnost, temveč kapital. Če zanemarite ta temeljni vzvod v delovanju sveta, izgubite izpred oči njegovo širšo podobo, ne vidite, kakšen je v resnici, obenem pa ga razpršite v cel niz identitetnih skupin. Pa ne gre samo za razredni boj. Eden izmed temeljnih konceptov avtentične levice, ki je izginil sočasno z razredi, je solidarnost. Padca apartheida v Južnoafriški republiki ali konca neostalinizma v državah vzhodnega bloka niso povzročile politike identitet, temveč solidarnost med ljudmi, ki so hoteli vzpostaviti drugačne medčloveške odnose. Danes je za pojem solidarnosti v postmoderni levici le malo prostora. Zamenjujejo ga s poenotenostjo, kar ni isto.

Razumniki z desnega političnega pola svarijo pred uvedbo socializma, kajti po njihovem je z zločini stalinistične Sovjetske zveze in maoistične Kitajske in njunih satelitov ta ideja doživela krah. V zadnjih letih je njihova glavna tarča (kulturni) marksizem, katerega bistvo in namene skušajo očrniti s polresnicami, lažmi in manipulacijami. Toda vi trdite, da je »Marx imel prav«?

Ne zdi se mi tako pomembno, kdo zagovarja doktrine marksizma in kdo jih ne. Pomembneje se mi zdi, da so ljudje socialisti in antikapitalisti, ne pa nujno tudi marksisti, čeprav je marksizem ena izmed prevladujočih smeri v premislekih o vzpostavitvi nove, pravične in egalitarne družbe. Sicer pa marksizem – o tem pišem v knjigi o Marxu – sam najbolje pojasni, zakaj je izvorna Marxova ideja v ZSSR in na Kitajskem postala njena pošastna karikatura. Marx je namreč svaril, da se bo socialistična ideja, če bi jo skušali udejanjiti v obupno nazadnjaških razmerah, izrodila v neki obliki avtoritarnega stalinizma. Ena izmed tragedij 20. stoletja je ta, da je socializem vzniknil tam, kjer je bil najbolj nujen, a hkrati najmanj možen.

Sodobni zahodni levičarji se v glavnem ne opredeljujejo za marksiste, temveč za demokratične socialiste. Enako ravna tudi vodja britanskih laburistov Jeremy Corbyn, ki Marxa navaja kot le enega izmed socialnih ekonomistov, ki jih je bral v mladosti. Corbyn, novi up evropske levice, sicer napoveduje radikalnejše ukrepe v preobrazbi britanske družbe, kot so jih izvajali njegovi predhodniki, ki so ravnali v skladu z razvpito Giddensovo »tretjo potjo«. Kaj menite vi?

Fenomen Corbyna je osupljiv. Bliskovito se je povzpel v vrh britanske politike, hkrati pa mu je na tej poti uspelo ostati eno izmed tistih redkih bitij, ki jih imenujemo načelni politiki. Ker je načelen, ga podpirajo celo tisti ljudje, ki se sicer ne strinjajo z njegovo politiko. Ljudi pritegne še zato, ker se istoveti z običajnimi ljudmi. Mislim, da za zdaj – vsaj ne pri pomembnih temah – ni kompromitiral svojih prepričanj. Izvedel je sicer nekaj manjših političnih manevrov, toda ni se prodal. Česa takšnega človek, kot je Corbyn, po mojem ne bi storil. Po mojem bo med Britanci še naprej užival visoko podporo, ki se utegne do naslednjih parlamentarnih volitev, če se bodo konservativci še bolj, kot se že zdaj, zapletali z brexitom, še povečati.

Razprave o brexitu se ta čas osredotočajo na irski otok, saj se pojavljajo pobude, da bi Severna Irska, torej del Velike Britanije, ostala del carinske unije EU. Kako vi kot Irec gledate na to dogajanje?

Po mojem je celotna zgodba z brexitom – kot pravimo Britanci – le »nevihta v kozarcu vode«. Poglejmo namreč svet iz širše perspektive: v času, ko pred očmi svetovne javnosti poteka genocid v Burmi, ko ni videti konca državljanskim vojnam v različnih delih sveta, ko velik del svetovnega prebivalstva trpi hudo pomanjkanje hrane, vode in zdravstvene oskrbe, se vsi evropski politiki ukvarjajo z vprašanjem, ali naj Britanija ostane znotraj EU ali zunaj nje, naj bo malo v EU ali malo zunaj nje. Postavimo brexit v pravo perspektivo! Izstop VB iz EU pač ne pomeni konca sveta … Res je, da je trenutno spet aktualno vprašanje meje med Severno Irsko in Republiko Irsko. To je zame – Irca, ki verjame, da smo vsi otočani Irci v božjih očeh – občutljiva tema, saj se še spomnim, da sem moral ob prečkanju te meje mimo obmejnih »trdnjav«, obsijanih z reflektorskimi lučmi in zastraženimi z oboroženimi vojaki. Danes nihče na irskem otoku noče, da bi se vrnili ti časi. Če bi kdo drezal v to vprašanje, bo imel Westminster hude težave.

Zaradi vznika ideologije postmodernističnega relativizma smo postali družba z zelo krhkimi prepričanji in vrednotami. Tudi zato se danes težko postavimo po robu fundamentalizmom, zlasti islamskemu.

Brexit je bil le eden izmed izrazov sodobnega evropskega populizma, ki zagovarja čisti narod, čisto raso, eno religijo. Kako nevarni so ti procesi?

Razmere so grde in nevarne. Lahko bi jih poimenovali s predfašističnimi, čeprav so nekateri izmed teh ljudi, ki zagovarjajo »čisto« Evropo, izpričani fašisti. Niso pa še vsi prišli iz svojih omar. Iz zgodovine vemo, da lahko fašizem porazi le organizirana levica. Res pa je, da podpora populističnim nacionalistom razgalja tudi množično razočaranje ljudi nad etablirano buržoazno politiko. Samoumevno je, da se bodo ljudje uprli politiki, ki zagovarja le menedžiranje družbe, zanemarja pa vsa ključna vprašanja, ki skrbijo in tarejo ljudi. Izvor problema je v napačni opredelitvi smotra politike. Zdi se mi, da so levi politiki doumeli, da ni dovolj samo upravljati družbo, temveč mora odgovorna politika spoštovati in upoštevati temeljne interese ljudi.

In če bo levica spet zamudila priložnost in ji ne bo uspelo pravočasno strniti vrst, da bi se postavila po robu uničevalnim silam, ki so v Evropi na pohodu?

Levica bi se morala naučiti »upogniti« populizem v svoji smeri. Da je tega zmožna, kaže laburist Corbyn. Spodbudni so tudi projekti za demokratizacijo Evrope, kakršnih se loteva moj prijatelj Janis Varufakis. Levica se bo zagotovo uprla, vendar mora ostati realistična, saj imajo – kot vedno opozarjam – nasprotniki več tankov, ko jih imamo mi. Ne smemo jih podcenjevati. Toda skoraj vsak režim, tudi fašistični, je odvisen od sodelovanja z državljani. Režim v Južnoafriški republiki je padel šele takrat, ko so ljudje zavrnili sodelovanje z njim. Če ljudje verjamejo, da je lahko karkoli boljše od tistega, kar že imajo, kar živijo, se bodo uprli, saj nimajo česa izgubiti. Če pa razmišljajo o tem, da jim režim za zdaj ponuja vsaj tisto malo, kar potrebujejo, da bi nekako nadaljevali svoje življenje, se verjetno ne bodo uprli. Misel na upor namreč sproža strah pred še bolj negotovo prihodnostjo. Misel na upor lahko ljudi tudi omrtviči.