Lažne obljube

Sliši se lepo, ko politiki pred volitvami obljubljajo nižje davke, so pa lahko takšni všečni ukrepi usodni za širšo skupnost. To smo v Sloveniji izkusili nedavno. Zaradi odprave davka na izplačane plače, zaradi zmanjšanja stopenj pri dohodnini in zaradi znižanja davka na dobiček podjetij so proračuni po letu 2006 izgubili približno milijardo evrov na leto. Številni ekonomisti, ki so pozneje analizirali razloge, zaradi katerih je Slovenija v finančno krizo vstopila nepripravljena, se strinjajo, da je bila davčna reforma prve vlade Janeza Janše eden izmed glavnih vzrokov za poznejšo naglo rast zadolževanja in globok gospodarski padec. Učinek davčnih odpustkov, podeljenih v imenu spodbujanja konkurenčnosti, je bil nazadnje ravno nasproten. Sledili so varčevalni ukrepi, drago zadolževanje, zmanjševanje porabe in množični stečaji.

Praviloma bi morala biti državna gospodarska in finančna politika proticiklična. Čas gospodarskega razcveta naj bi bil čas višjih davkov, recesija pa trenutek, ko je treba podjetjem ponuditi olajšave. Statistični urad je prejšnji teden objavil, da je rast slovenskega gospodarstva lani »dobila precejšen pospešek«, v zadnjem četrtletju leta 2017 naj bi bila najvišja v vsem desetletju, pri čemer je država lani presegla predkrizno raven BDP. Nekateri politiki pa – kot da se niso iz eksperimentov leta 2006 ničesar naučili – v predvolilnem času ponovno obljubljajo znižanje davkov. Pri tem spet vodi SDS, ki je Slovenijo polepila z jumbo plakati »Manj za davke, več za vas«, ali kot je prejšnji mesec v parlamentu apokaliptično dejal njen poslanec Marko Pogačnik ob novem predlogu znižanja dohodninskih stopenj: »Obremenitev dela z davki in prispevki v Sloveniji je ena najvišjih v državah Evropske unije in celo na svetu.«

SDS pri tem tesno sledi NSi, ki v predvolilnem programu obljublja znižanje obremenitev plač, zvišanje dohodninskih olajšav, odpravo 50-odstotne dohodninske stopnje in uvedbo razvojne kapice. Iz NSi so pojasnili, da si za odpravo 50-odstotne dohodninske stopnje prizadevajo, ker naj bi pri tem šlo za začasni, krizni davek: »Sicer pa si želimo znižati obremenitve dela. V zgornjem dohodninskem razredu imate ogromno mladih razvojnikov ali denimo informatikov, ki zaradi boljših delovnih razmer odhajajo v tujino. Te, ki so navadno v podjetjih največja dodana vrednost, v Sloveniji izgubljamo. Zato tudi zagovarjamo splošno davčno olajšavo, namenjeno srednjemu razredu. Glede dobičkov podjetij pa smo prepričani, da jih je treba pustiti v podjetjih. Če ta dobičke trošijo za luksuz namesto za investicije, pa je treba obdavčiti luksuz,« pojasnjujejo.

Če bi se v Sloveniji davek na dobiček približal povprečju držav OECD, bi ga leta 2016 pobrali 1,5 milijarde evrov ali skoraj milijardo več, kot smo ga.

A trditev, češ da je »obremenitev dela z davki in prispevki v Sloveniji ena najvišjih …«, ne drži. Če za primer vzamemo štiričlansko družino z dvema otrokoma, v kateri en partner zasluži povprečno plačo, drugi partner pa 67 odstotkov povprečne plače, je po podatkih OECD osebni dohodek te družine v Sloveniji obremenjen s 34,34 odstotka, v Avstriji z 39,63 odstotka, v Nemčiji pa z 42,36 odstotka. Slovenija je na tej lestvici na (pod)povprečnem 15. mestu med državami EU. Ker pa imamo očitno mednarodno gledano razmeroma visoke olajšave za otroke, se povprečna obremenitev osebnih dohodkov poveča za posameznike brez otrok; tak človek s povprečno plačo je v Sloveniji obremenjen z 42,67 odstotka, kar pa je še zmeraj manj kot v Avstriji, kjer je obremenitev 47-odstotna, ali Nemčiji, kjer je 49-odstotna. V tej primerjavi je Slovenija na desetem mestu med državami EU.

Trditev, da je obremenitev dela v Sloveniji visoka, velja le za tiste, ki prejemajo izredno visoke prejemke. V Sloveniji socialni prispevki niso omejeni navzgor s tako imenovano socialno kapico kot recimo v Avstriji, kjer plačila socialnih prispevkov ne naraščajo več pri dohodkih, višjih od 4400 evrov bruto. To pa pomeni, da so v Sloveniji le tisti, ki na mesec prejemajo neto več kot 2500 evrov – teh je od približno 1,6 milijona zavezancev kakih 17 tisoč –, v primerjavi z Avstrijci bolj obremenjeni. Ko torej slovenski politiki govorijo o plačah, zelo obremenjenih z davščinami, in obljubljajo odpravo 50-odstotne dohodninske stopnje – v mislih najpogosteje nimajo vas, ampak peščico najbogatejših oziroma zgornji odstotek.

Najpogostejši argument za razbremenitev najvišjih dohodkov je, da gre za dohodke najproduktivnejšega sloja. A pogled v podatke finančne uprave glede porazdelitve dohodkov in virov teh dohodkov hitro pokaže, da v najvišji, 50-odstotni dohodninski razred sodijo posamezniki, ki občuten delež prihodkov dobivajo iz pasivnih virov, recimo iz delnic in nepremičnin. Poleg menedžerjev v to kategorijo v Sloveniji sodi približno tri tisoč zavezancev, pri večini katerih pretežni del dohodkov ne izvira iz plače, ampak iz najrazličnejših rent. Več kot 50 odstotkov dohodkov prejemajo iz dividend ali z oddajanjem nepremičnin v najem. Na tem področju je Slovenija davčna oaza, zaradi česar se zadnja leta tudi hitro poglablja prepad med ozkim slojem najbogatejših in drugimi.

Podatki za Slovenijo s tega področja so pravzaprav že kar v nebo vpijoči. Recimo, po podatkih OECD največ nepremičninskega davka poberejo v Veliki Britaniji – leta 2016 so ga recimo za 4,2 odstotka BDP. Na drugem mestu v Evropi je Francija, tej sledijo Belgija, Italija, Grčija in tako naprej. Države EU v povprečju zberejo za približno dva odstotka BDP nepremičninskih davkov, Slovenija pa je leta 2016 z zemljiškim nadomestilom pobrala zgolj 0,6 odstotka BDP, približno 280 milijonov evrov. Pri tem je pomemben še neki drug podatek. Evropska centralna banka recimo ugotavlja, da je Slovenija prva v EU, kjer prebivalstvo »varčuje« predvsem v nepremičninah in ne v drugih oblikah premoženja. Po zadnjih podatkih geodetske uprave (GURS) je imelo najbogatejših 20 odstotkov ljudi v Sloveniji v lasti že 51 odstotkov vrednosti nepremičnin. Vse to so utemeljitve za uvedbo nepremičninskega davka, a ga ni uspelo uvesti še nobeni vladi doslej.

Podobno je s kapitalskimi dobički. Do leta 2007 so bili dobički gospodarskih družb v Sloveniji obdavčeni s 25 odstotki, nato so v prvi in drugi vladi Janeza Janše obdavčitev zmanjšali na 17 odstotkov leta 2012. Argument je spet bil, da bo s tem slovensko gospodarstvo bolj konkurenčno, da bo to vplivalo na zaposlenost in plačevanje višjih drugih davkov. A to se ni zgodilo. Ker pa so pri tem davku še pomembnejše olajšave, ki jih lahko izkoristi gospodarstvo pri izračunu davka, predvsem olajšave za naložbe in razvoj, so dejanske, t. i. efektivne stopnje precej nižje. Leta 2016 je gospodarstvo v povprečju plačalo zgolj 11 odstotkov davka na dobiček, največja podjetja celo 9,6 odstotka, s čimer se je Slovenija uvrstila na zadnje mesto med članicami OECD. Vlada Mira Cerarja je sicer ta davek na začetku leta 2017 zvišala na 19 odstotkov, vendar to mednarodnih razmerij ni korenito spremenilo.

Slovenija na teh dveh področjih – pri kapitalskih dobičkih in nepremičninah – vsako leto izgublja na stotine milijonov evrov. Od leta 2013 do 2016 so se dobički podjetij povečali za kar 19-krat, s 169 milijonov evrov leta 2013 na kar 3,2 milijarde leta 2016. Glede na leto 2015 so leta 2016 dobički zrasli za več kot 94 odstotkov. Finančna uprava je leta 2016 pobrala približno 600 milijonov evrov davka na dobiček pravnih oseb. Če bi se Slovenija pri tem davku približala povprečju držav OECD, bi leta 2016 pobrala 1,5 milijarde evrov. Če pa bi uvedla nepremičninski davek v višini, kot ga ima recimo Italija – ta na leto pobere 2,7 odstotka BDP –, bi se v državni proračun leta 2016 namesto 280 milijonov evrov steklo 1,1 milijarde evrov.

Če je davčna obremenitev nizka, si morajo zaposleni vse socialne ugodnosti in prispevke plačevati sami. Tak nesolidarni sistem pa je seveda najugodnejši za peščico najbogatejših.

Te zamisli med parlamentarnimi strankami za zdaj podpirata predvsem Levica in SD. Na zadnji kavi z vršilcem dolžnosti predsednika NSi Matejem Toninom je Židan predstavil mnenje stranke, po katerem bi bilo v Sloveniji treba davke »prestrukturirati« z višjo obremenitvijo premoženja in dobičkov. »Tako bi lahko hitro izboljšali življenjsko raven vseh ljudi, ne le najrevnejših, tudi drugih, srednjega sloja, ki je pomemben za razvoj, inovativnost, nove projekte v Sloveniji,« je dejal. V Levici poleg višje obremenitve dobičkov zagovarjajo še uvedbo takšnega nepremičninskega davka, s katerim bodo bolj obdavčene nepremičnine velike vrednosti. Po njihovih izračunih naj bi v Sloveniji 20 odstotkov najbogatejših, ki imajo v lasti večino, 62 odstotkov premoženja, dejansko živelo v »davčni oazi«, pravi denimo Marko Kržan.

Zagovarjanje višjih davkov seveda ni priljubljeno, a je treba vedeti, da nobeno kosilo ni zastonj. V številnih državah so – strogo statistično gledano – obremenitve plač veliko nižje kot v Sloveniji. To zlasti velja za ZDA ali recimo za Singapur, ki po tem vodi. Na prvi pogled je življenje v takšnih državah veliko znosnejše, a je resnica seveda precej bolj kruta. Ker je davčna obremenitev plač nizka, si morajo zaposleni vse socialne ugodnosti in prispevke plačevati sami. Tak nesolidarni sistem je seveda najugodnejši za peščico najbogatejših, slehernik pa si veliko težje privošči dopust, porodniški dopust, zdravstveno oskrbo, študij in podobno. Žal je to tudi tendenca in hkrati posledica na prvi pogled všečnih obljub. Nizki davki se kompenzirajo z varčevalnimi ukrepi.