Paradoks za 24 tisoč evrov

Določanje višine minimalne plače ni kaka posebna znanost. Že Marx je v 19. stoletju napisal, da mora delavec za osemurno delo poleg tistega, s čimer lahko preživi, prejeti še neki presežek, s katerim si lahko privošči tudi nenujne življenjske stroške. Anekdotično je omenil, da je v Franciji to strošek vina, v Angliji pa strošek piva.

Stranka Levica je zato lani predlagala takšno formulo: neto minimalna plača mora biti vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov, ki se izračunavajo na podlagi zakona o socialnovarstvenih prejemkih, oziroma vsaj 10 odstotkov višja od zneska, s katerim je določen prag tveganja revščine. Neto minimalna plača in prag revščine sta bila namreč lani tako rekoč izenačena pri 612 evrih.

»Ne gre za posebej visoko znanost, ampak za razumno politično zahtevo,« razlaga Marko Kržan iz Levice »postopek« izračuna. »Država mora s socialnimi prejemki vsem zagotoviti vsaj kritje minimalnih življenjskih stroškov, zagotovo vsaj prebivalcem, ki so trajno nezmožni za delo, torej invalidom, trajno brezposelnim, upokojencem. Kdor pa opravlja delo za polni delovni čas, mora zaslužiti več kot zgolj minimum. Ta zahteva ni le socialna, ampak tudi razvojna: delodajalce sili, da z izboljšanjem tehnologij in organizacije dela povečajo produktivnost in novo ustvarjeno vrednost, ne da si stroške znižujejo s plačnim dampingom.«

A na ministrstvu za delo so se odločili, da jih ne bo vodil zdravi razum, ampak bodo poskušali odkriti samodejni mehanizem. Ko je Levica predlagala zvišanje minimalne plače, so poslanci parlamentarnega odbora za delo lani poleti vladi predlagali, naj »v dialogu s socialnimi partnerji pripravi predlog formule za izračun minimalne plače, s katero bi zagotovili, da so pri določanju zneska minimalne plače upoštevani minimalni življenjski stroški …«.

Namesto da bi ministrstvo rešitev našlo v dialogu s socialnimi partnerji, se je odločilo stvari lotiti »strokovno«. Na podlagi javnega razpisa je izdelavo formule delegiralo nemškemu svetovalnemu podjetju Grant Thornton Advisory, d. o. o., to pa je v nadaljevanju nalogo delegiralo podjetju Incertus, d. o. o., v lasti ekonomista z ljubljanske Ekonomske fakultete Aleša Ahčana.

Ahčan je za ministrstvo pripravil pregled ekonomskih kazalnikov, opis ureditve in navedbo višine minimalne plače v nekaterih izbranih državah, nato pa je – logično – zaključil, da je »določanje višine minimalne plače na podlagi formule, ki vključuje ekonomske in socialne kazalnike, problematično z vidika ekonomske teorije,« saj je tudi iz zadnjih priporočil Mednarodne organizacije dela (ILO) razvidno, da spreminjanje višine minimalne plače na podlagi matematične formule ne sme biti nadomestek za socialni dialog.

Ahčan je sklenil, da je »posvetovanje in usklajevanje s socialnimi partnerji nujno pri usklajevanju višine minimalne plače«, in celo, da je »vključitev več ekonomskih in socialnih kazalnikov v enačbo sporna z vidika tako imenovane endogenosti …«. Z drugimi besedami, sprejel je naročilo za delo, katerega sklep je bil, da je takšno naročilo za delo nesmiselno.

Za takšen sklep je ministrstvo na podlagi javnega razpisa in z dvema posrednikoma potrebovalo pol leta in plačalo 23.300 evrov. Plod želje, da bi socialni dialog avtomatizirali, je bil sklep, da socialnega dialoga ni mogoče avtomatizirati.

Kot je znano, se je ministrica Anja Kopač Mrak nazadnje odločila za 4,7-odstotno zvišanje minimalne plače, očitno na podlagi popolnoma praktičnega merila. Zaradi administrativno določene najnižje osnove za plačilo prispevkov, ki leta 2018 znaša 54 odstotkov povprečne plače v predpreteklem oziroma preteklem letu, so na ministrstvu izračunali, da se bodo s 4,7 odstotka višjo minimalno plačo stroški delodajalcev zvišali le za tri odstotke. To pa je zvišanje minimalne plače, ki je bilo pričakovano zaradi povečanja inflacije.

Minimalna plača v Sloveniji zdaj znaša 638 evrov neto.