Za javnost blišč, za zaposlene pekel

Zakaj vse več organizacij poudarja, da spoštujejo vrednote, hkrati pa grdo ravnajo z zaposlenimi

Pristojni v verigi restavracij Wagamama so se bili pred božičem prisiljeni opravičiti zaradi zahteve zaposlenim, naj nikar ne vzamejo bolniškega dopusta. »Kdor bo v prihodnjih dveh tednih vzel bolniško, ga čakajo disciplinski ukrepi,« so grozili zaposlenim. Ti bi lahko v teoriji zahtevali zaščito v skladu z zakonom vključno z uveljavljanjem pravice, da jim ni potrebno priti v službo, če se ne počutijo dobro. V praksi tega niso mogli narediti, poroča Independent.

In nadaljuje, da je bil v teoriji Gary Smith iz Pimlico Plumbers samozaposleni. Tako je pisalo v njegovi pogodbi. V praksi ga je podjetje odpustilo, ko je po srčnem napadu skušal zmanjšati število ur dela, kar pomeni, da dejansko ni bil samozaposlen. Oblika in vsebina sta bili torej zelo različni. Vsi primeri niso tako očitni. Mnogi zaposleni imajo nadrejene, ki jim zatrjujejo »moja vrata so vedno odprta«, dejansko pa seveda niso.

Organizaciji Oxfam in Save the Children sta za javnost skupnosti posameznikov, ki si prizadevata izboljšati svet, nedavna razkritja pa so osvetlila drugo temno plat z nadlegovanji, trpinčenjem, celo spolnimi zlorabami žrtev naravnih nesreč. Javna TV BBC je dolgo pridigala o enakosti spolov med zaposlenimi. Po razkritju velikih razlik med plačami žensk in moških v tej organizaciji, mnogi zaposleni to pridiganje označujejo kot prevaro. Seznam razlik med bleščečo javno podobo in grdimi notranjimi odnosi je še veliko daljši.

Toda ali ni že od nekdaj tako, da organizacije navzven kažejo lepo podobo, znotraj pa se vedejo grdo? Do določene mere je tako, a razlika med skrbno izdelano javno podobo in realnostjo nikoli ni bila tako velika, kot je zdaj, piše urednik gospodarskega uredništva na Independentu Ben Chu. Sodobna gospodarstva vse bolj temeljijo na storitvah in so osredotočena na potrošnika. Mnoga podjetja ugotavljajo, da morajo paziti na svojo javno podobo, sicer predvsem prek socialnih medijev hitro lahko dobijo usoden udarec.

Sodobna gospodarstva vse bolj temeljijo na storitvah in so osredotočena na potrošnika. Mnoga podjetja ugotavljajo, da morajo paziti na svojo javno podobo, sicer predvsem prek socialnih medijev hitro lahko dobijo usoden udarec.

Besedna zveza »družbena odgovornost podjetja«, ki je bila pred tremi desetletji še neznana, je danes del vsakdanjika. Vsaka organizacija trdi, da pri zaposlovanju omogoča enake možnosti za vse. Vse organizacije se zavezujejo, da skrbijo za zaposlene. Mnoge celo javno objavljajo, da so zanje zaposleni »najpomembnejša dobrina«.

Odnosi med vodstvom in zaposlenimi v organizacijah in podjetjih niso sledili temu razvoju. Članstvo v sindikatih se zmanjšuje od 70. let prejšnjega stoletja, ko je doseglo vrh. Ronald Coase, eden od velikih ekonomistov 20. stoletja, je vprašal, zakaj imamo podjetja, zakaj nismo vsi samozaposleni in opravljamo storitve in dela za javna in zasebna podjetja na podlagi pogodb, s čimer bi si podjetja zagotovila največjo mogočo prožnost. Coase je prišel do ugotovitve, da imajo podjetja zaposlene zaradi transakcijskih stroškov. Sklepanje kratkoročnih pogodb za vsako delo bi bilo prezahtevno in drago. Organiziranje v skupnosti delodajalcev in zaposlenih je v mnogih primerih bolj učinkovito in donosno.

Članstvo v sindikatih se zmanjšuje od 70. let prejšnjega stoletja, ko je doseglo vrh.

Kako določiti odnose med delodajalci in zaposlenimi v okviru podjetja oziroma organizacije? Očiten odgovor je dolgoročna pogodba. Toda ni mogoče vsake prihodnje možnosti predvideti v pogodbi. To »nedokončnost« je preučeval ekonomist Oliver Hart.

Če pogodba o zaposlitvi ni popolna, kdo odloči, kaj se zgodi? Kdo odloča o dobičkih, dvigu plač za zaposlene, napredovanjih, spremembi pogojev dela, usposabljanjih? Kdo ima zadnjo besedo pri reševanju sporov? To so menedžerji. V odnosu med delodajalci in zaposlenimi gre za vprašanje moči. Manj kot so zaposleni povezani, če niso organizirani v sindikat, če nimajo predstavnikov v upravi (delavski direktor) in svojega člana nadzornega sveta, manj moči imajo, večja je premoč menedžerjev in s tem lastnikov podjetja in posledično manj pravic, ki jim jih zagotavlja zakonodaja, lahko zaposleni uveljavijo v praksi.