Nemčija je na poti v italijansko bedo

Tudi v Nemčiji se čas tradicionalnih strank in stabilnega političnega okolja končuje

Nemčija je dobila novo vlado, Italija je še dolgo ne bo. To sta najpomembnejši novici v Evropi v zadnjih dneh. Medtem ko oblikovanje nemške velike koalicije in imenovanje vlade doma v Nemčiji in v tujini pozdravljajo, italijanska beda s tremi bloki, ki se med seboj blokirajo, povzroča skrbi. Dejansko sta dobra novica iz Nemčije in slaba iz Italije tesneje povezani, kot je videti. Beda, ki jo Italija že doživlja, Nemčijo še čaka, v die Welt piše Dirk Schümer.

Sestavljanja vlade z dolgimi pogajanji, razpadi zavezništev, lažnimi obljubami in medlimi zanikanji, odločanji članstva, ki jih je prebivalstvo že sito, Nemci do zdaj niso poznali. To je bila značilnost Rima. Nemčija je dobila četrto vlado pod vodstvom Angele Merkel, ki jo lahko imenujemo velika koalicija le iz nostalgije, saj sta oba velika poraženca parlamentarnih volitev lani septembra pristala na oblasti z dobrimi 50 odstotki glasov in sta dosegla dogovor z zadnjimi močmi. Dejansko bi morali vsi sodelujoči zaradi izčrpanosti zdaj najprej na terapijo.

Toliko italijanskih značilnosti pri sestavljanju vlade v nekdaj dolgočasni Nemčiji še nikoli ni bilo. Nemci in njihovi evropski zavezniki v tej več mesecev trajajoči politični agoniji niso prav nič uživali. Poitaljenje nemške politike je pokazatelj, da je bilo sestavljanje sedanje vlade zadnji akt zgodovinske drame, saj se doba tradicionalnih strank in stabilnega političnega okolja končuje.

Sestavljanja vlade z dolgimi pogajanji, razpadi zavezništev, lažnimi obljubami in medlimi zanikanji, odločanji članstva, ki jih je prebivalstvo že sito, Nemci do zdaj niso poznali. To je bila značilnost Rima.

Socialnim demokratom (SPD) in krščanskim demokratom (CDU) je milijon volivcev ušlo k skrajni desnici Alrernativi za Nemčijo (AfD). Za mnoge nacionalno zavedne konservativce je CDU Angele Merkel v povezavi s SDP postala preveč levičarska. Enako kot v Franciji tudi v Nemčiji vse več »običajnih ljudi« zapušča socialne demokrate, ki jih obvladujejo intelektualci in funkcionarji, in volijo desnico, ker svojih skrbi ne najdejo več v programih levičarskih strank.

Angela Merkel kot predsednica največje tradicionalne stranke prvič vodi vlado, ki ni njena prva izbira, je zveza šibkosti, koalicija kompromisa in strahu. Osnova za stabilnost v Evropi ta vlada ni, prej naznanilo pozdrava iz prihodnosti: Berlin, dobrodošel v Italiji.

V New York Timesu Jack Ewing piše, da bi zdaj, ko je Angela Merkel dobila četrti mandat, nemško gospodarstvo bilo težko v boljšem položaju, kot je. Toda politični kompromisi, ki so ji omogočili obstanek na oblasti, utegnejo to končati. Nemčija se sooča z enako politično negotovostjo kot druge industrijske države. Ljudem bi morali imeti dobro življenje, pa ga nimajo. Plače se jim niso dvignile, njihove službe so manj gotove, ugotavljajo, da od ugodnih razmer nimajo nič.

Nemško nazadovanje bo omogočilo Franciji, da bo postala vodilna sila območja z evrom.

Stefan Sachs, vodja sindikata IG Metal v deželi Hessen, pravi, da so ljudje bolj negotovi, saj od danes do jutri lahko izgubijo službo. Ekonomist v nemški banki Berenberg Holger Schmieding, ki se mu očitno ni treba bati za službo in ima od gospodarske rasti in podjetništva koristi, pa razlaga, da bo sedanja vladna koalicija odpravila vse reforme, ki so Nemčiji omogočile, da se je spremenila iz bolnika v lokomotivo Evrope. Nemško nazadovanje bo po njegovih besedah omogočilo Franciji, da bo postala vodilna sila območja z evrom.

Francija je po Schmiedingovih besedah zdaj tam, kjer je bila Nemčija na začetku tisočletja, preden je socialdemokratski kancler Gerhard Schröder začel izvajati neoliberalne reforme. V Franciji je zdaj takšne reforme začel izvajati predsednik Emmanuel Macron. Kljub temu Nemčija ostaja največje gospodarstvo v območju evra in Macron bo za uresničitev svojih političnih načrtov v Evropi potreboval Merklovo.