Tekma se je začela

(Ne)pričakovani odstop predsednika vlade

Dejan Židan in Karl Erjavec sta v sredo zvečer novinarjem, ki so čakali konec na hitro sklicane vladne seje, že nakazala, da utegne predsednik vlade Miro Cerar čez nekaj trenutkov povedati nekaj, »nad čim bomo vsi presenečeni«, kot se je izrazil Židan. Zato je marsikdo pričakoval eksplozijo, nihče pa cunamija. Nihče ni pričakoval, da bo Cerar, ponosen, da je v Slovenijo vrnil politično normalnost, tako dramatično napovedal svoj odstop. »Oblast vračam v vaše roke,« je sporočil v nagovoru državljanom, »državnemu zboru bom podal odstopno izjavo. To odločitev sem sprejel, ker je treba vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Gre za odgovornost in odločitev, ki bi jo moral sprejeti vsak zaupanja vreden politik,« je dejal predsednik, ki zdaj že opravlja samo še tekoče posle.

Ob napovedi je ost uperil v odločitev vrhovnega sodišča, ki je na isti dan razveljavilo referendum o drugem tiru, in v proteste sindikatov javnega sektorja, češ: »Požiral sem žalitve in neresnice predstavnikov sindikatov, zdaj bodo čakali na naslednjo priložnost.« Z odločitvijo vrhovnega sodišča pa, da je bila prelita še zadnja »kaplja čez rob, namerno se ustvarja vtis, da je vse narobe, celo protipravno«. A ost kritike je zabodel tudi v koalicijske partnerje, češ, »različne skupine vidijo samo svojo resnico in svoj prav. Vsak zahteva samo zase. Žal tudi moji partnerji v koaliciji. To mi je tuje. Vidim dolžnost do drugih ljudi pred pravico.« S tem je Cerar mislil predvsem na zdravstveno reformo, glede katere naj bi se v SD in DeSUS-u sprenevedali. »Namesto da bi koalicijska partnerja pri tem pomagala, sta nas pri tem ovirala, kar je tudi dokazljivo,« je bil oster.

Cerar se je v začetku tega leta znašel pod pritiskom, a veliko manjšim kot njegovi predhodniki, ki so kljub vsemu, iz različnih razlogov, vztrajali.

Drži, Cerar se je v začetku tega leta znašel pod pritiskom, a veliko manjšim kot njegovi predhodniki, ki so kljub vsemu, iz različnih razlogov, vztrajali. Odstop Alenke Bratušek, kakšen mesec dni pred volitvami, ni bil posebno presenečenje. Pred njo Janez Janša leta 2013 ni in ni hotel odstopiti v imenu stabilnosti, odnesla ga je šele konstruktivna nezaupnica po tem, ko je na hitro povlekel še nekaj zadnjih, spornih potez – kot je bila ustanovitev slabe banke. Borut Pahor pa je tudi po treh ali štirih neuspešnih referendumih še računal, da bo lahko vladal naprej – če mu ne bi hrbta obrnili koalicijski partnerji. Cerar je tokrat prehitel vse. Še celo Karla Erjavca, ki je vedno znal izkoristiti zadnje mesece pred volitvami.

Na koncu je tako vendarle treba priznati, da ta Cerarjeva poteza kaže na njegovo politično zrelost, saj lahko v volilni kampanji, ki se je ta teden začela, igra zgolj na vse ali nič. Na volilnem kongresu SMC, kjer so Cerarju pred nekaj dnevni z aklamacijo, brez glasu proti, podelili še en mandat, je vizionarsko dejal »vsi za enega, eden za vse«. SMC seveda ni stranka s stabilno volilno bazo, kot jo imajo v SDS, DeSUS-u in SD. Je stranka, ki je uspela s »šokom« in ki ji lahko v drugo ponovno uspe na podoben način.

Na element presenečenja je sicer doslej igral Marjan Šarec, ki se mu – sodeč po javnomnenjskih anketah – nasmiha zmaga na prihajajočih parlamentarnih volitvah. A je Cerar tokrat Šarca, ki se še vedno trudi z iskanjem kandidatov, prehitel v lepi politični maniri. Očitno pa tudi Janeza Janšo, ki mu z Orbanovim denarjem še ni uspelo do konca zagnati svojih brezplačnikov. Tekma se je začela. Volitve utegnejo biti na sporedu še pred poletjem.