Warrego Valles, producentski dvojec

V začetku marca izdana plošča Botox je točno to, kar bi od njenih avtoric lahko pričakovali. Je logično, dobro premišljeno in dodelano križanje vprašanj in glasbenih izrazov, s katerimi se dve Nini, Nina Hudej in Nina Kodrič, ki sta se združili pod imenom Warrego Valles, kot aktivistki, organizatorki dogodkov in didžejki ukvarjata vsak dan. Na aktualne družbene, politične, ekonomske in okoljske trende ne moreta gledati drugače kot s pesimizmom in kritičnostjo, zato je tesnobna, preteča, distopična podoba njune minimalistične elektronske glasbe pravzaprav samoumevna. Je pa to tiste vrste črnogledost, ki lahko ljudi spravi na noge. Kot se je izkazalo ob njunem nedavnem nastopu, ko sta v zrak spravili obiskovalce napolnjene male dvorane ljubljanskega Kina Šiška, tudi dobesedno.

Plesno razpoloženje ju je presenetilo. Ritmične permutacije, kakršnih se lotevata, pač ne sodijo v tisto najbolj tipično kategorijo muzik, ki dvigujejo pritisk na klubskih plesiščih. Je pa hkrati res, da sta sekvence s plošče s sprotno, suvereno živo manipulacijo sestavili v set, ki pod površjem ni skrival njunih izkušenj s technom.

Ja, techno je morda njun najoprijemljivejši skupni navdih. Nina Hudej, ki se je z osnovami elektronskega ustvarjanja glasbe spoznala med multimedijskim študijem v Londonu, se je v začetkih svoje producentske in didžejevske kariere sicer raje spogledovala z (deep) housom. Je pa zasuk k technu že pred dobrima dvema letoma napovedala s solistično ploščo Disclaimer Null. Obrnjeno izkušnjo ima za sabo Nina Kodrič. Po dokončanem študiju flavte, ki ga je krajši čas nadaljevala tudi v Rotterdamu in Celovcu, jo je v didžejanje, kjer jo poznamo pod imenom NinaBelle, zapeljal prav techno. No, odkar pripravlja glasbene opreme v ljubljanskem klubu Pritličje in na Radiu Ars, radovedno brska tudi po manj plesnih sodobnih žanrih, in ti so zdaj nedvomno vplivali tudi na izraz Warrego Valles. Ja, včasih morata pri skupnem ustvarjanju iskati kompromise. A na koncu so tudi kompromisi tisto, kar njuni glasbi daje svoj pečat.

No, ker skupaj skrbita za glasbena programa Pritličja in tudi kluba Monokel, navdih pogosto najdeta pri tam gostujočih ustvarjalcih. Z vidika Warrego Valles to še posebej velja za zanimive glasbene posebneže, ki jih v koncertnih kontekstih redno srečujemo v Pritličju, kjer letos denimo ponovno pripravljajo izvedbo festivala Grounded. Samo Pritličje pa je s svojimi družbeno angažiranimi dogodki pomembno navdihnilo aktivistično zasnovo plošče Botox. Ta angažma na površje pronica skozi naslove, naslovnico Stefana Fählerja (sodeloval je tudi z Death Grips, Mykki Blanco, Mogwaijem), njuna besedila (prirejena tudi iz poezije Nine Kodrič) in (za zdaj) tri videospote. Prvega, za skladbo Passing, sta posneli sami in v njem razmišljata o strahu pred minljivostjo, ki je postal nekakšen nastavek za celotno ploščo. Drugi, za skladbo Botox (v režiji Stelle Višek oziroma 5237), se ukvarja z obsedenostjo z umetnim podaljševanjem mladosti. Najnovejši, za skladbo Human Body Game, ki ga je posnela Anja Romih alias Smech, pa je kritika na račun ideala človeškega telesa, kot ga zapoveduje sodobna družba.

Podobnih razmislekov, enkrat bolj, drugič manj jasno artikuliranih, se lotevata tudi v preostalih skladbah. Najsi gre za problematiko svobode govora, aktualno (medijsko) kulturo spreobračanja dejstev, vprašanje spolnih identitet/vlog, nenehnega oboroževanja, grozečo dehumanizacijo ali pa ne nazadnje za nerazumen vzpon psihopatskih politikov. Resda gre torej večinoma za tiste »klasične« aktivistične teme, toda živimo pač v svetu in času, ko so tovrstna vprašanja – če že ne nujna – pa najmanj umestna.

Zdi se skoraj logično, da sta Botox objavili pri domači založbi Kamizdat pod vodstvom Luke Prinčiča, ki je k plošči pripisal tudi angažiran esej. Na račun dodelane glasbe, ki sledi aktualnim elektronskim trendom, bi založnika lahko našli tudi v tujini. A menita, da bi bilo to lahko neracionalno početje. Preden bi jima tam ploščo objavili, bi verjetno posneli že novo, obenem pa se jima zdi izpostavljenost in vpetost v domače okolje tudi bolj smotrna. Morda še toliko bolj ob zadnjih finančnih rezih ministrstva za kulturo, ki so prikrajšali prav založbo Kamizdat, dolgoletno aktivno promotorko zanimivih domačih ustvarjalcev, pa tudi festival Sonica, ki je Nino Hudej letos izbral za eno od dveh slovenskih predstavnikov za platformo Shape. Ta povezuje 16 festivalov, specializiranih za inovativno (evropsko) glasbeno in avdiovizualno umetnost, izbranim ustvarjalcem pa s promocijo in nastopi ponuja izvrstno priložnost za uveljavitev v širšem evropskem prostoru.

No, ker je Warrego Valles med tem postal glavni (glasbeni) projekt Nine Hudej, jo boste na izbranih evropskih festivalih lahko slišali v navezi z Nino Kodrič. Gotovo pa ju boste z Botoxom še prej lahko ujeli tudi na kakšnem od domačih odrov.