Young Fathers: Cocoa Sugar

+ + + +

Skupino Young Fathers smo nedavno poslušali na ljubljanskem festivalu Ment, kjer so mu resda prisluhnili predvsem redni festivalski gostje. Pa vendar je trojec iz škotskega Edinburgha z izjemnim nastopom dal vedeti, zakaj je vse od prvenca Dead (2014), ki mu je prinesel nagrado mercury, eden najbolj čislanih bendov na (britanski) indie sceni. Lani ga je po zaslugi filmskega režiserja Dannyja Boyla, ki je šest njegovih skladb umestil na soundtrack za film T2 Trainspotting, spoznalo še mainstreamovsko občinstvo. Posledica tega je zdaj lepo vidna na novi, tretji plošči Cocoa Sugar, ki ponudi bolj spolirane skladbe in več pop senzibilnosti kakor prvi dve. A to ne pomeni, da je skupina pozabila na adute iz preteklosti; ti pravzaprav zaživijo v le še bolj dodelani in prepričljivejši podobi, zaradi česar utegne ta plošča obveljati za eno najboljših letos.

Vizija sodobne pop glasbe, ki jo goji trojec Young Fathers, ni ravno za ljubitelje najbolj potrošniškega popa. Za te bo izvirno križanje elementov hip hopa, art rocka, soula, gospela, trip hopa, popa in afriške plemenske ritmike najbrž preveč ekscentrična izkušnja in pretrd oreh. So pa takšni posebneži (predvsem) v Veliki Britaniji vedno deležni velike pozornosti. Spomnimo se le bristolskega Massive Attacka, ki je zasedbo Young Fathers po sodelovanju v skladbi Voodoo In My Blood povabil na svojo turnejo, in marsikdo je takrat menil, da je tam celo zasenčila starejše kultneže.

Vendar pa skupina Young Fathers kljub nenehnim triphopovskim referencam z zapuščino bristolskih downtempašev nima prav veliko skupnega. Morda sta si zasedbi še najbliže zaradi logike križanja na prvi pogled nezdružljivih žanrov, ki pa v kletnem studiu škotskega tria skozi neprisiljen, tako rekoč spontan ustvarjalni postopek oživi v samosvoji in dodelani viziji.

V slogovnem smislu je plošča Cocoa Sugar nekakšen destilat glasbenih atributov zasedbe Young Fathers. Vsaj na prvi posluh ponudi razmeroma linearno podobo. Je pa ta vtis zmoten oziroma je tak le, ko poslušamo ploščo v celoti. Če premišljene skladbe, v katerih se trio brez ovinkarjenja loti bistva, vzamemo iz albumskega konteksta, tako rekoč vsaka učinkuje kot izjemen singel. Najopaznejša novost pa je, da politična sporočila trojca niso več tako eksplicitna kot v preteklosti. Resda se v nekaterih skladbah, tudi s svetopisemskimi prispodobami, še vedno loti zelo otipljivih tem, denimo migrantske politike ali še intimnejše izkušnje z marginaliziranostjo in (zasluženim) uspehom. Toda še več je prepuščeno poslušalčevi interpretaciji. Zdi se celo, da se pod površjem pravzaprav skriva nekakšen odziv na aktualno pretirano (sami sebi namenjeno) politizacijo pop zvezdnikov.

Ja, skupina Young Fathers tudi z novo ploščo preprosto ostane zvesta sama sebi in svojim načelom, ki v okolje sodobnega (indie) popa prinašajo nekaj prepotrebne razumnosti.