Paul Ickovic / V iskanju popolne fotografije

Zakaj si je newyorški fotograf, čigar dela krasijo stene številnih pomembnih svetovnih galerij in domove hollywoodskih zvezdnikov, novi dom našel v Ljubljani?

Tudi če bi želel, tega članka ne bi mogel začeti pisati na začetku, saj sem v zgodbo nepričakovano vstopil šele nekje proti koncu. Oziroma če želite, na začetku nekega novega poglavja. Ameriški fotograf Paul Ickovic je sredi lanskega leta, na jesen življenja (rodil se je 16. marca 1944, to pomeni, da na dan izida tokratne številke Mladine praznuje 74. rojstni dan!), postal moj sosed. Celo tisti najbližji, to pomeni, da njegova vhodna vrata zagledam takoj, ko odprem svoja. In prav zaradi vrat sva se tudi spoznala. Nekega dne sem s hodnika zaslišal vpitje: »Help!« Nekdo je v angleščini klical na pomoč in trkal po vratih.

Pritekel sem na hodnik in pred vrati sosednjega stanovanja, ki je bilo najmanj 15 let prazno, malo pred tem dogodkom pa je dobilo novega lastnika, zagledal žensko. V naglici mi je pojasnila, da se je nekdo zaklenil in ne more ven, saj na vratih ni kljuke. Zoprno, sem si mislil, pa tako mirno nadstropje je bilo. Poleg tega je bil ponedeljek zjutraj in zamujal sem v službo, a vseeno sem presodil, da lahko razmeroma hitro rešim zagato. Odhitel sem v stanovanje in iz predala vzel večji izvijač, nato pa neznanega gospoda na drugi strani vrat v angleščini nagovoril, naj se malo umakne in neha pritiskati in tolči po vratih. »To je šele moj prvi dan tu in že sem ujet v stanovanju,« je zamrmral. Zdelo se mi je, da zaplet vseeno jemlje s kančkom ironije, da se mu neljubi položaj, v katerem se je znašel, zdi malce smešen. Izvijač sem potisnil v luknjo, kjer naj bi bila kljuka, ga obrnil ... in vrata so se odprla.

»Krasnega soseda imam!« sem zaslišal izza njih in že hip zatem zagledal nasmejanega možaka. Segla sva si v roke. »Sem Paul in to je moje dekle Natalija, pridi pogledat stanovanje, za zdaj je še v razsulu in zelo slabem stanju, a to bomo vse preuredili,« je hitel pripovedovati, poln življenja in zagona, takoj mi je do potankosti razložil, kako si je zamislil celoten prostor, ki je pred nami kar oživel, čeprav smo pravzaprav gledali kupe prahu, zmajane radiatorje in razpokane stene.

Vizualec, sem si mislil. Imel sem prav. »Fotograf sem, prišel sem iz New Yorka, zaradi ženske, seveda, ljubezen je edina stvar, ki te lahko premakne iz udobja. Star sem 73 let in še vedno iščem tisto popolno fotografijo. Nisem je še posnel. Posnel sem nekaj dobrih, s katerimi sem zadovoljen, tudi nekaj res dobrih. A tiste odlične še nimam. Kaj pa ti? Kaj počneš? Povedati mi boš moral vse o sebi,« je dodal in radovedno spraševal, kot da bi bil upokojena različica Malega princa iz znane knjige Antoina de Saint-Exupéryja. V njem je nekaj peterpanovskega, sem si mislil. Sploh pa se nisem zavedal, da sem ravnokar odprl vrata nekomu, ki ima za sabo tako zavidanja vredno poklicno pot.

Paul Ickovic namreč ni »le« fotograf, je fotograf, čigar dela visijo v uglednih galerijah in muzejih, tudi v Muzeju sodobne umetnosti (MoMA) in Metropolitanskem muzeju v New Yorku. V zasebnih zbirkah jih imajo številni zvezdniki, med drugimi filmski režiser Martin Scorsese ter igralca Joe Pesci in Richard Gere. Cenijo ga tudi največja imena fotografije. Ob vsem tem ne preseneča, da so cene njegovih fotografij visoke, vrtijo se okrog deset tisoč evrov. Najdražjo Rabbit And Cat Having A Tea Party (Zajec in mačka imata čajanko) iz leta 1979 je prodal celo za več kot 20 tisoč evrov.

Paul je torej priznan fotograf. Po slabem letu dni, kolikor ga poznam, pa lahko potrdim, da je tudi fotograf, ki podira stereotipe o fotografih. Niti enkrat ga še nisem videl s fotoaparatom v roki. Venomer išče zgodbe, a na sprožilec pritisne šele, ko v njih ugleda slike. To pa lahko traja. Pri tem ga navdihuje Federico Fellini, slavni italijanski režiser, ki je redefiniral filmsko estetiko in sodobno vizualno pripoved. Ickovica je naučil čutiti, veliki fotograf Cartier-Bresson pa ga je naučil gledati. »Fotografov ne maram in z njimi se praviloma tudi ne družim. Edina fotografa, ki sta zame genija in sem pred njima ponižen, sta Josef Koudelka in Henri-Cartier Bresson. Imel sem čast oba spoznati, prijateljevati z njima, pa tudi sodelovati in ustvarjati,« je jasen Ickovic.

Njegova dela imajo v zasebnih zbirkah filmski režiser Martin Scorsese ter igralca Joe Pesci in Richard Gere. Najdražjo fotografijo je prodal za več kot 20 tisoč evrov.

Na Ljubljano se ta hip šele privaja, prav tako na njene prebivalce. A slovanstvo, kar ste najbrž ugotovili že po priimku, ima v krvi, saj je, čeprav je več kot 40 let živel v New Yorku in je ameriški državljan, češkega porekla. Njegov prvi dom ostaja Praga, njegova zgodba pa je zelo mednarodno pisana, saj ima kar tri potne liste – češkega, ameriškega in britanskega.

Usodni Kairo

»Boš res napisal članek o meni?« me je vprašal nekega dne. »Če ga boš, ne piši o tem, kakšen fotoaparat uporabljam in o tehnikah fotografiranja. To je dolgočasno, to nikogar ne zanima, še najmanj pa mene. Fotoaparat uporabljam zgolj kot sredstvo, da ob pravem trenutku pritisnem na sprožilec in ujamem, za kar upam, da bo odlična fotografija.« O fotografski tehniki niti nisem imel namena pisati, sem mu odvrnil, rad bi portretiral človeka, umetnika in posebneža, to me zanima. »Ampak bodi iskren in realen. Prosim, ne piši mi hvalospevov, toliko idealiziranega sranja sem že prebral o sebi v člankih. Že vem, pokliči Natalijo, ona ti bo povedala tudi slabe stvari o meni, in kar napiši tudi to, kako znam biti zatežen. Ne imej zadržkov, napiši resnico, saj jo bom prenesel,« me je prepričeval.

In ko končno pišem o njem, imam odprto okno, skozi katero prihajajo zvoki starega ameriškega jazza, ki odmeva iz njegovega stanovanja. Prav jazz je bil njegova prva ljubezen.

»Koliko kitar imaš! Lahko preizkusim eno?« me je vprašal, ko me je prvič obiskal. Mislil sem, da bo malo zabrenkal, pokazal, da zna tudi on prijeti kakšen akord, nato pa kitaro spet odložil. Pa sem se pošteno uštel. Sedel je na kavč in začel igrati nekaj, kar je spominjalo na Djanga Reindtharta, francoskega jazzovskega kitarista romskih korenin. Prav ta je bil Ickovicev vzornik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je – ne boste verjeli – še igral jazz kitaro po newyorških klubih. Ne kar tako, temveč poklicno, igral je tudi s priznanimi imeni s takratne scene. »Želel sem biti Django Reindthart. Ko sem ugotovil, da preprosto nikoli ne bom tako dober, sem odnehal in odložil kitaro. A glasbo še vedno nosim s sabo vsak dan. Slišim jo tudi v fotografijah.« Takoj sem mu moral posoditi eno od kitar; do zdaj mi je sicer še ni vrnil – a ob melodijah iz njegovega stanovanja vsaj vem, da nanjo igra.

Njegova ljubezenska zgodba s Slovenijo se je začela že pred 30 leti in povezana je tudi s tem, zakaj se je lani preselil sem. Natalija Polenec, danes direktorica Tehniškega muzeja, je maja 1987, takrat 21-letna študentka tretjega letnika Fakultete za arhitekturo, obiskala Egipt. Potovala je sama. Na dve desetletji starejšega fotografa Paula Ickovica je naletela že prvi dan. Danes se sicer ne spomni, kako sta začela pogovor, a glede na njegov značaj domneva, da jo je ogovoril, ona pa se je odzvala. »Zdel se mi je zanimiv in naslednji dan sva preživela skupaj. Razkazal mi je revne dele Kaira. Spomnim se skodranih las, živega pogleda, raskavega glasu, oblečen je bil v srajco in safari brezrokavnik s številnimi žepi, fotoaparat Leica pa je imel obešen prek ramen,« pripoveduje Natalija. Po nekajdnevnem druženju sta si izmenjala naslova in odšla vsak svojo pot.

Njegova ljubezenska zgodba s Slovenijo se je začela pred 30 leti. Natalija Polenec je maja 1987, takrat 21-letna študentka, obiskala Egipt. Na dve desetletji starejšega fotografa je naletela že prvi dan.

Po vrnitvi domov je prejela dve njegovi pismi. »Pisem sem se zbala. Kaj naj bi naredila v tistem položaju? Želela sem končati študij, misel na razmerje s starejšim Američanom me je plašila. Nisem si znala predstavljati resne zveze. Kljub njegovi prijaznosti si mu nisem upala poslati že napisanih pisem. Potem je zgodba počasi izzvenela. Nisem ga pozabila, a življenje gre dalje,« pravi Natalija Polenec, ki jo je pred desetimi leti vseeno premagala radovednost, poiskala je njegovo spletno stran in ugotovila, da ostaja zvest fotografiji. Decembra 2016 pa je po razhodu s partnerjem hčerko peljala na Dunaj, kjer sta obiskali Hundertwaserjevo hišo, v kateri je bila razstava znanega avstrijskega fotografa. Fotografije so jo spomnile na Paula in ponovno je poiskala spletno stran z njegovimi deli in mu tik pred novim letom poslala kratko sporočilo, misleč, da ga bo verjetno prebral kak pomočnik in zavrgel. A Paul je sporočilo prebral in še isti dan ji je odgovoril. Komunikacija je postajala vse intenzivnejša in januarja lani sta se po treh desetletjih prvič slišala, marca lani pa sta se v Parizu tudi sešla. Plamen je očitno še gorel, saj je Ickovic že maja prišel na obisk, julija pa se je v Ljubljano tudi preselil.

»Zakaj prav on? Ker je eden najbolj romantičnih moških. Ker je zanj estetika nekaj dokončnega in absolutnega, ker je nesebičen, ker je vedno pozoren, ker zna opazovati odtenke in te spregleda, prebere, brez besed. Ker je znal v meni poiskati otroka in veselja, hobije, ki sem jih že pozabila, pokopala. Ker je razgledan, ker ni le fotograf, ampak ima tudi druge talente, je glasbenik, slikar. In ker dan z njim ni nikoli dolgočasen,« pravi Natalija, ki pa brez težav prizna tudi, da še zdaleč ni popoln. Je vzkipljiv, neprestano išče pozornost, je trmast, spi le nekaj ur na dan in se želi nato pogovarjati sredi noči, medtem ko ona spi. Pa tista večna umetniška hiba, da ne zna z denarjem. Čeprav so njegove fotografije naprodaj po visokih cenah, je neprestano brez denarja. Spomnim se, kako je nekoč zavil v antikvariat in od tam odšel s pregrešno drago mizo, ki je sploh ni potreboval, a mu je bila všeč. Naslednji dan me je prosil za cigareto ali dve.

Pravljičar z zvezdniško karizmo

Ickovic pravi, da je najboljša fotografija, kar jih je do zdaj posnel, njegova prva. Pred seboj je videl osebo, ki jo je želel ujeti v brezčasni trenutek, in brez pomisleka je pritisnil na sprožilec. Tajming je vse, trdi. Tu gre za sekunde, za stotinke. Postprodukcija je zanj drugotnega pomena, čeprav je tudi to pomemben del sestavljanke, ki vodi do popolne fotografije. Njegovo prvo fotografijo si lahko v vsej njeni veličini (dobesedno, saj meri približno dva metra v dolžino, pa tudi cena je temu primerna) ogledate v ljubljanski Galeriji Fotografija (na slovenskem trgu ga namreč zastopa Barbara Čeferin). Ko jo je videl naš fotograf Uroš Abram, mi je sporočil, da je »res dobra«. Pravzaprav je že na meji poetičnega, saj bolj kot delo fotografa deluje kot delo slikarja.

»Pridejo dnevi, ko dvomim o svoji nadarjenosti – ko se zdim sam sebi povprečen, to me zelo frustrira. Upam, da imam v sebi še vedno tisto eno fotografijo, ki jo bom posnel in ki ji bom lahko rekel, da je moje življenjsko delo. Takšno, ki bo zasenčila moj celotni opus,« včasih potoži Ickovic. Dvom in ustvarjalna kriza sta del umetniškega (po)klica. A moj sosed ni zgolj razmišljujoči boem, temveč ima tudi divjo, zabavno, celo nagajivo plat. Ulice in lokali so njegov svet, ki ga, letom navkljub, naivno raziskuje, pa ne zaradi betonskih zgradb ali granitnih kock, temveč zaradi ljudi, ti ga še vedno navdihujejo. Išče zgodbe, igra psihologa, predvsem pa je zaljubljen v ženske, v njihove podobe, v njihove oči, v njihov žar, v koketiranje z njimi, pa čeprav popolnoma nedolžno.

Upam, da imam v sebi še vedno tisto eno fotografijo, ki jo bom posnel in ki ji bom lahko rekel, da je moje življenjsko delo. Takšno, ki bo zasenčila moj celotni opus.

»To bo moja zadnja poroka,« mi je povedal pred nekaj tedni, saj se namerava kmalu poročiti že četrtič. »Veliko priložnosti sem v življenju izpustil, ker so bile povezane z ženskami, ki sem jih ljubil, ali pa so one ljubile mene. Od profesure na Harvardu do nekaj deset milijonov. A ničesar ne obžalujem,« je odločen, obenem pa prizna, da nikdar ni bil kaj prida oče, da mu starševstvo ne gre preveč dobro od rok. Njegov najmlajši sin še nima deset let, najstarejši pa ima že družino, je uspešen odvetnik in živi v Hamptonsu, le streljaj od New Yorka.

Paulu Ickovicu je že večkrat kdo rekel, da je podoben Keithu Richardsu, osivelemu in zdelanemu kitaristu Rolling Stonesov. Nekoč je na ta račun dobil celo najboljšo mizo v dragi newyorški restavraciji. Bil sem priča tudi dogodku v ljubljanski restavraciji, ko sta se nemška turista povsem resno spraševala, ali je Ickovic morda poljski režiser Roman Polanski. V resnici je mešanica več znanih ljudi – ker ima takšno zvezdniško karizmo, dobiš občutek, da ga poznaš že od prej, pa četudi s plakata, velikega platna, malega zaslona, koncertnega odra. Pravzaprav pa je pravljičar, in kjerkoli se pojavi, pripoveduje zgodbe in ustvarja atmosfero.

Da prijateljuje tudi s slavnimi osebnostmi, vam bo povedal zgolj, če vas bo to resnično zanimalo oziroma če bo vedel, da bo to na vas naredilo vtis. Njegov dobri prijatelj je denimo hollywoodski režiser Miloš Forman, po rodu prav tako Čeh, njegov sošolec na fakulteti Queens College je bil dramatik in pisatelj David Mamet, s katerim sta zakrivila tudi nekaj skupnih projektov. Za stroko impresivnejši je kakopak seznam razstav – ta se razteza od skupne razstave z velikanoma fotografije Robertom Cappo in Henrijem Cartier-Bressonom leta 1985 na Manhattnu (v International Centre of Photography), kamor se je šest let kasneje vrnil s samostojno razstavo, do razstave na Harvardovi univerzi. Zbirke njegovih del pa ne najdete le v MoMI in Metropolitanskem muzeju, ampak še denimo v Newyorški knjižnici, Muzeju likovne umetnosti v Bostonu, washingtonskem Smithsonianu pa v praškem narodnem muzeju in pariški Biblioteque Nationale.

Včasih se podpisuje Pablo – po slikarju Pablu Picassu. A tako so ga klicali tudi, potem ko je njegova družina po 2. svetovni vojni zapustila Evropo in se preselila v Argentino. Šele kasneje se je ustalila v ZDA

Paul Ickovic se včasih podpisuje kot Pablo, kar je nekakšen hommage še enemu velikemu umetniku, katerega obožuje – slikarju Pablu Picassu. Tudi sam slika, kar na stene stanovanja. Tehniko si je, kot pravi, izposodil pri Picassu, tema pa je vedno ženska. Njegove slike so presenetljivo minimalistične in po navadi uporablja zgolj dve ali tri barve. Vendar Pablo ni le zato. Tako so ga klicali, potem ko se je njegova družina, ki je po 2. svetovni vojni zapustila Prago in nato še Evropo, preselila v Argentino. Šele kasneje se je ustalila v ZDA. A o odraščanju in otroštvu Ickovic ne govori veliko, čeprav je na starše ponosen – mama je bila iz vplivnejše družine, oče pa je bil tako imenovani »self-made man«, človek, ki je začel z ničle in uspel. V rodno Prago se rad vrača, Amerike pa, pravi, ne bo pogrešal: »To so drugi časi, to je era Donalda Trumpa, ki misli, da želijo vsi migrirati v ZDA. No, jaz mu sporočam, da jih z veseljem zapuščam.«

Za konec se moramo vseeno vrniti k fotografiji. Ickovicev ključni nasvet je: »Ne razmišljaj in pritisni na sprožilec takoj, ko meniš, da si priča trenutku, ki ga želiš ovekovečiti. Druga fotografija je že obupan poizkus, da popraviš prvo, vendar ni nikoli boljša od prve.« Sam še vedno prisega na črno-belo fotografijo in je še vedno privrženec analogne fotografije, čeprav ga marsikdo nagovarja, naj da digitalni vsaj priložnost. Fotografira torej na film, in dokler ga v temnici ne razvije, nikoli ne ve, ali mu je zgodbo uspelo ujeti ali ne. »Morda pa bo naslednja tista monumentalna,« razmišlja in še vedno čaka na fotografijo, ki jo bo tudi sam občudoval. Preostale bomo do takrat občudovali mi.