Božje kraljestvo

Mardi gras je karneval, na katerem se ljudje v New Orleansu vsako pomlad za nekaj časa odklopijo. Sprostijo se in osvobodijo, veseljačijo in norijo, hedonistično opustijo vse zadržke in preprosto pustijo, da jih odnese, kar pomeni, da se za nekaj dni ločijo od vsakdanjih obveznosti. Od dela. Od zahtev po pridnosti, učinkovitosti, storilnosti in konkurenčnosti. Z eno besedo: ločijo se od kapitalizma. Vsaj tako mislijo. A se motijo. V resnici se od kapitalizma ne ločijo, temveč mu padejo v objem – in to na krut, perverzen način.

V dokumentarcu Mardi Gras: Made in China, posnetem leta 2005, se režiser David Redmon s kamero sprehaja po slovitem Bourbon Streetu, med karnevalskimi udeleženci mardi grasa, pri čemer naleti na prešerno razpoloženo mladenko in jo vpraša: »Ali veš, kdo je naredil te koralde?« Punca ima okrog vratu snope pisanih korald. Pač kot vsi udeleženci mardi grasa – v času mardi grasa jih namreč prodajo na tisoče in tisoče in tisoče in tisoče kilogramov. »To je čudovito vprašanje, a nimam pojma,« odvrne mladenka. Čez čas radovedno doda: »Kakšen je pravilen odgovor?«

Takoj zatem zagledamo pravilni odgovor – znojilnico v Kitajskem Fuzhouu, »posebni ekonomski coni«, v kateri vsako leto izdelajo »na milijone kilogramov barvitih plastičnih korald, ki so postale sinonim za veseljačenje ob mardi grasu in se uporabljajo kot nekakšna valuta za tamkajšnje trgovanje s seksom,« pravi Daniel M. Bell Jr. v knjigi Ekonomija želje (The Economy of Desire), ki je – v prevodu Tine Vrščaj – izšla tudi pri nas.

Direktor ameriškega podjetja, ki tu kupuje koralde in druge karnevalske pritikline, tovarno primerja s »koncentracijskim taboriščem«. Ne brez razloga. »Ima vhod z zapornico in varnostniki, katerih naloga ni toliko odvračanje zunanjih prišlekov kot to, da prebivalce tega ograjenega prostora zadržijo notri in jih nadzorujejo. Zasnovana je tako, da omogoča varnostnikom in nadzornikom pregled nad območjem štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden.« S tem skušajo urediti »vse vidike življenja mladih delavk«, ki prihajajo z revnih podeželskih območij, zato jih obdajo s strogimi pravili in predpisi. »Med pravili je tudi prepoved, da bi delavke to območje zapuščale, razen ob nedeljah, pa še to le tedaj, če jim ta dan ni treba delati in če so pridobile dovoljenje več nadzornikov in upraviteljev.« Vse jedo isto jed, vse v menzi za sabo pomijejo posodo, na delovnem mestu morajo biti »natanko osem minut pred svojo izmeno, sicer so kaznovane z eno izmed številnih glob«. Delajo po 14, 18 ali celo 20 ur na dan, zaslužijo deset centov na uro, delajo v popolni tišini – če jih zasačijo pri klepetu, izgubijo dnevni zaslužek. »Delavke, ki končajo svojo izmeno, se odpravijo v skupno umivalnico, preden gredo v spalnice. V vsaki spalnici, veliki pet krat osem metrov, biva deset delavk, ki si delijo pet postelj, tako mučno ureditev pa omogoča štiriindvajseturni tovarniški delavnik, ki zagotavlja, da je v kateremkoli trenutku prostih največ pet delavk, ki lahko uporabijo postelje.« Če v njihove spalnice vstopi moški, izgubi mesečno plačo.

Kapitalizem je religija. Kapitalizem nadomešča religijo. Kapitalizem počne to, kar je nekoč počela religija.

Roger Wong, lastnik tovarne, pravi, da stavke še ni bilo. »Če z delavci ravnaš kot s prijatelji, potem ne nehajo delati.« To je odgovor na vprašanje: kdo je naredil te koralde?

Kapitalizem kot religija

Zdaj pa mardi gras prevedite v krščanske praznike, bodisi božič, Marijino vnebovzetje ali veliko noč. Tudi tedaj, v času teh dela in kapitalizma prostih dni, se proda ogromno okrasja, ogromno pritiklin, ogromno »korald«. In tudi tedaj se nihče ne vpraša: kdo je naredil vse te okraske? Pri tem pa se vsiljuje precej usodnejše vprašanje: kako to, da kristjani tako čudovito sprejemajo kapitalizem? Kako to, da krščanstvo tako krasno shaja s kapitalizmom? Spomnite se le, kako je Nova Slovenija pred nekaj leti svoj neoliberalni gospodarski program razglašala za »krščanskosocialnega« (in se pri tem sklicevala na Ludwiga von Misesa in Friedricha Augusta von Hayeka, duhovna očeta neoliberalnega evangelija). Ali pa se spomnite, kako je mariborska nadškofija zaradi zavoženih investicij – čistega produkta neoliberalne pravice do pohlepa, napuha in požrešnosti – pred leti tako rekoč bankrotirala.

Če je bil Jezus luč, zakaj potem krščanstvo brca v temo, kot je kapitalizem? In če je kapitalizem tema, zakaj ga imajo kristjani za rožni venec? Kakšen je pravilen odgovor? Če odprete knjigo Usoda in značaj, v kateri so zbrani eseji in drugo spisje Walterja Benjamina, prvi odgovor najdete v tristranskem Fragmentu 74. To ni ne esej ne spis, temveč – ja! – le fragment, kar pa morate vzeti dobesedno: nekaj odstavkov je končanih, vse drugo je nedokončano in le nametano, bolj ali manj kot nekak opomnik. Benjamin je leta 1921 naredil skico eseja, ki naj bi ga napisal nekoč kasneje, pa ga ni. Nikoli. A ni imel pojma, da bo prav ta nekajstranski fragment postal eno izmed njegovih najslavnejših besedil. Naslovljen je Kapitalizem kot religija (Kapitalismus als Religion), začne pa se takole: »V kapitalizmu velja ugledati religijo, tj. kapitalizem esencialno služi pomiritvi istih skrbi, muk, nemirov, na katere so nekoč dajale odgovor tako imenovane religije,« pravi – v prevodu Tadeja Trohe – Benjamin.

Kapitalizem je religija. Kapitalizem nadomešča religijo. Kapitalizem počne to, kar je nekoč počela religija. Še več: kapitalizem ima »religiozno strukturo«. Prepoznamo jo po treh glavnih potezah. Prvič, »kapitalizem je čista religija kulta, morda najbolj ekstremna, kar jih je kdaj bilo«. Drugič, kapitalizem, to »religiozno gibanje«, permanentno slavi ta kult – brez oddiha, brez predaha, brez dopusta, nonstop. »Tu ni nobenega ‘delavnika’, nobenega dne, ki ne bi bil praznik v strašljivem smislu razmaha vsega sakralnega pompa in skrajne napetosti častilcev.« In tretjič, ta kult proizvaja krivdo. »Kapitalizem je verjetno prvi kult, ki ne služi pokori, temveč proizvajanju krivde.«

Prav res: pomislite le na dolgove, kredite. Kapitalizem ljudi neprestano zadolžuje. To je jasno. To vsi občutijo. Bolj in dlje ko so zadolženi, večji je občutek krivde. Kapitalizem deluje kot krščanstvo – krivdo univerzalizira. Tako kot so ljudje krivi pred Bogom, so krivi tudi pred kapitalizmom. Ko jim poteče kredit, ko ga torej odplačajo, imajo občutek, da jim je dal kapitalizem odvezo.

Nič čudnega, da je kristjanom kapitalizem tako blizu. Kapitalizem je pač Bog, ki je odprt 24 ur na dan, sedem dni na teden, 365 dni na leto. Ali kot pravi Benjamin: »Kapitalizem se je na Zahodu parazitsko razvil na krščanstvu, dokler ni nazadnje zgodovina krščanstva postala zgodovina njegovega parazita, kapitalizma.«

Ni razloga, da kristjani v kapitalizmu ne bi še naprej videli glasnika dobrih novic. In ni razloga, da v tem vmesnem času ne bi še naprej krasno shajali z njim.

Pater Karel Gržan – pripadnik reda kapucinov, fen Frančiška Asiškega in ustanovitelj Don Pierinove komune za odvisnike in odvisnice (na Razborju pod Lisco), znan po knjigi Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? – v epsko naslovljeni knjižici 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma našteva razloge, zakaj bi morali kapitalizem – še posebej tega ekstremnega, neoliberalnega, hrematističnega – odločno zavrniti: ker je zločinski in zločest, ker je izprijen in pogolten, ker »stanje sveta preveša v hudobo«, ker se ne meni za skupno dobro, ker temelji na bogatenju posameznikov, tako da »peščica ljudi poseduje toliko kot revnejša polovica človeštva«, ker si je povsem podredil politiko in ekonomijo (ki nam potem tvezita o »edinih možnih ekonomskih rešitvah«), ker ljudi z negotovimi oblikami zaposlovanja in minimalnimi dohodki navdaja z negotovostjo in strahom, ker jih sili v pridnost, poslušnost in pohlevnost, obenem pa tudi v »tekmovalno razdiralnost in razslojevanje«, ker jih zadolžuje (»Njegova težnja je vse zadolžiti, vse zasužnjiti«), ker jih deli (na »naše« in »nenaše«), ker jih navaja k »medsebojnemu poboju«, ker se hinavsko preoblači v svoja nasprotja (svobodo, demokracijo, pravno državo ipd.), ker iz družbe perfidno in democidno »odstranjuje odvečne« (nestorilnostne, neučinkovite, nekonkurenčne, preutrujene), ker je »globalna prevara«, »največji terorizem globalnih razsežnosti« in »najbolj nor manipulativni sistem, ki je kadar koli obvladoval naš svet«.

Vsekakor: takšne obsodbe neoliberalizma s katoliške strani ne pomnimo. Vsaj ne zadnje čase. Gržan zavrnitev neoliberalnega kapitalizma poda v obliki tez – pač po analogiji z Martinom Lutrom. »Petsto let po protestu Martina Lutra je v skrajnost dozorel čas za nov protest. To je protest proti sistemu, ki si je prevzel celo religiozne oblike, saj goji dogmatizem ‘edinih možnih resnic’, s katerimi obvladuje družbena razmerja.«

Ironično: Gržanov poziv kristjanom, naj zavrnejo kapitalizem, je obenem že odgovor na vprašanje, zakaj kristjani kapitalizma ne morejo zavrniti – ker je prevzel religiozne oblike. To pa je ponudba, ki je kristjan ne more zavrniti. Ko kapitalizem prevzame religiozne oblike in religiozne pristope, postane mamljiv in zapeljiv, a tudi učinkovit in prepričljiv. Kristjan se mu vda – tako kot se vda religiji, krščanstvu, Bogu. Še več: kapitalizem je »od religioznih ustanov, ki so vladale pred njim, prevzel preverjeno učinkovite in nedopustne modele vodenja, obvladovanja in manipuliranja. Ker religiozna zavest sega subtilno najgloblje, so tudi manipulacije religioznih ustanov prodrle izjemno globoko in so še vedno simbolno močno zakoreninjene tudi pri nereligioznih ljudeh.«

Kapitalizem tako »dobro« deluje prav zato, ker je religiozno podkovan. Kar seveda pomeni, da Gržan svoje teze pribija na ista vrata kot Martin Luter. Kot je poudaril že Walter Benjamin: »Krščanstvo za časa reformacije ni olajšalo nastanka kapitalizma, temveč se je preobrazilo v kapitalizem.« Navsezadnje, razkol Cerkve ob reformaciji je povzročil razcvet protestantskih denominacij – s tem pa so kristjani dobili trg religij in možnost izbire.

Zgodi se Tvoja volja

Da je država povsem podrejena kapitalizmu, da je fascinirana nad njegovimi velikanskimi, osupljivimi produktivnimi zmožnostmi, da je stopila v njegovo službo, da mu brezmejno in zvesto služi, namesto da bi ga regulirala in krotila, da izgleda le še kot personifikacija in izpolnitev vseh kapitalističnih aksiomov, vidimo, kakor tudi vidimo, da našo, vašo, človeško željo organizira tako, da je na voljo kapitalu in kapitalizmu, da zanju opravlja pastoralno vlogo (čuva in pase ovce!), da je njena naloga le še zajezitev in zadušitev vseh uporov, ki bi lahko preprečili ali kakorkoli ovirali napredovanje kapitalizma (zato posameznike neprestano statistično opazuje, meri, popisuje in nadzoruje), ter spodbujanje posesivnega, grabežljivega individualizma, ki kakopak onemogoča, da bi se prebivalstvo sploh še zedinilo pod državo – zedini se lahko le še pod kapitalizmom.

Daniel M. Bell Jr. – teolog iz Južne Karoline, pripadnik metodistične veje protestantizma (kot mali Bush, če hočete) – se v Ekonomiji želje, podnaslovljeni Krščanstvo in kapitalizem v postmodernem svetu, nad vsem tem zgraža. Kapitalizem – nihilistična »manifestacija greha« – se mu zdi zgrešen, ker »popači človeško željo« (v tekmovanje za vire, tržni delež, plačo ipd.), ker jo »spridi« in »izkrivi«, ker šteje le vojne, ker se »predaja moči greha in smrti«, ker se okorišča z nesrečo, ker »varčuje z ljubeznijo«, ker človeka reducira na stvar, na monetarni ekvivalent (na »človeški kapital«), ker telesa spreminja v surovino, ker trga družinske vezi, ker uničuje medčloveške odnose, ker ne pozna nobene socialne pravičnosti, ker hoče prodreti v vse razsežnosti življenja, ker teži k totalitarnosti in tako dalje. Kapitalizmu lahko dobro služiš, pa boš še vedno križan – brez upanja na vstajenje.

Korporacije so božje sostvarnice, saj ustvarjajo tisto, česar Bog ob stvarjenju sveta ni ustvaril. Korporacije nadomeščajo Boga. Pomagajo mu. Delajo zanj.

A v resnici je še huje: kapitalizem je napačen, ker »onemogoča naše prijateljstvo z Bogom«, ker ne »pospešuje Božje volje za obnovitev človeškega občestva z Bogom«, ker »nasprotuje Božji volji«, ker onemogoča »večno slavljenje Boga in uživanje v Bogu«, ker ljudem preprečuje, da bi »resnično častili Boga«.

Ergo: četudi bi kapitalizem vse ljudi tega sveta spremenil v magnate, bi bil še vedno zgrešen in napačen.

Če je tako očitno zgrešen in napačen, zakaj se mu potem kristjani ne uprejo? Zakaj z njim tako lepo shajajo? Zakaj mu služijo? Ker se bojijo, da ga bo zamenjal komunizem? Ne. Pač pa zato, ker v kapitalizmu vidijo nekakšno »teološko revolucijo«, kot pravi Bell. Ali bolje rečeno: kristjani imajo kapitalizem za »teološko ureditev«.

Za začetek, kristjani ljubijo čudeže. To vemo. In kapitalizem jim daje natanko to – čudeže. Veliko čudežev. Same čudeže. Ja, daje jim »koralde«. In ja, nikoli ne pove, kako in v kakšnih razmerah so nastale te »koralde«. Nikoli ne vidimo delovnega terorja, v katerem so nastale. Ker kapitalistična delitev dela spretno prikriva brutalne, nečloveške in nemoralne okoliščine svoje proizvodnje (npr. otroško delo), se zdi, da »koralde« kar padejo z neba – kot čudež. Če so poceni ali celo napol zastonj, je čudež le še večji.

Dalje, kristjani ljubijo Boga. In trg – prosti trg – jih spominja na Boga. »Menda trg deluje s pomočjo nevidne roke, ki funkcionira kot nadomestek Božje previdnosti.« Že Adam Smith, avtor Bogastva narodov (1776), je nevidno roko trga neposredno povezal z božjo previdnostjo. »Kapitalistični trg po Božji previdnosti deluje tako, da posamezniki delujejo za svoje lastne interese, to pa služi skupnemu dobremu. Lahko bi rekli, da nevidna roka trga deluje zakramentalno, saj zasebne pregrehe preobraža v javne koristi.« Bolj ko delamo zase, za lastni dobiček, bolje za druge.

Najboljši altruizem je torej egoizem. »Bolje je, da ravnamo samozainteresirano, skrb za druge pa prepustimo nevidni roki Božje previdnosti.« Ali kot je rekel Adam Smith: »Kadar se človek trudi zase, pogosto podpira družbeno korist veliko učinkoviteje kakor takrat, ko si resnično prizadeva zanjo.« Oh, ali pa kot je rekel Hayek: »Pravzaprav na splošno naredimo največ dobrega tako, da si prizadevamo za dobiček.«

Trg – s svojo nevidno roko, s svojo božansko previdnostjo, s svojo božanskostjo – magično poskrbi (»zgodi se Tvoja volja«), da zanemarjanje skupnega dobrega koristi skupnemu dobremu in da, kot bi rekel Hayek, »slabi ljudje naredijo najmanj škode«. Kar pomeni, da je prosti trg kot Bog – »upravlja greh«. Kapitalizem se drugače od socializma, ki je živel v iluziji, da so ljudje angeli, zaveda, da so ljudje sebični in pohlepni, pokvarjeni in grešni. In če malce bolje pomislite, se tega zaveda tudi krščanstvo. Krščanstvo je neločljivo od kapitalizma.

A če je trg kot Bog in če Bog greh upravlja prek mehanizma trga (»A spomni se Gospoda, svojega Boga, kajti on je tisti, ki ti daje moč, da si lahko pridobivaš bogastvo,« pravi Sveto pismo), ni jasno, zakaj potem namerno prizadevanje za javno dobro kaznuje in zakaj iskanje skupnih koristi razume kot greh. Bog je očitno res apologet kapitalizma.

Alternativa kapitalizmu je kapitalizem

In končno, kristjani ne ljubijo le čudežev in Boga, temveč tudi posrednike med Bogom in sabo. Krščanski apologeti kapitalizma namreč rezonirajo takole: prvič, Bog je ustvaril nepopoln, pomanjkljiv, nezadosten svet, drugič, ker je stvarstvo udaril s pomanjkanjem, se je začel kapitalizem, in tretjič, s kapitalizmom so se pojavile korporacije, ki jih je treba slaviti in častiti, saj imajo odrešenjsko, mesijansko vlogo – vlogo božjih posrednic.

Še več: korporacije so božje sostvarnice, saj ustvarjajo tisto, česar Bog ob stvarjenju sveta ni ustvaril. Korporacije nadomeščajo Boga. Pomagajo mu. Delajo zanj. Krščanski apologeti kapitalizma, ki jih navaja Bell, pravijo, da bi morali korporacije razumeti kot posvetne cerkve, kot »močno zaničevano utelešenje Božje navzočnosti v današnjem svetu«, in da bi »jih morali ljubiti, tako kot ljubimo svoje Cerkve, saj izvršujejo misijonsko delo kapitalizacije in iskanja dobička.« Ta, ki misli, da Boga v dajanju ni mogoče prekositi, ni videl korporacij. Le kdo jih ne bi ljubil? Noblesse oblige!

A odrešenjsko, mesijansko vlogo imajo tudi elite, bogataši – to, kar se zdi kot potratnost ali zapravljanje ali razkošno, bogataško življenje, je dejansko le »plačilo za eksperimentiranje z življenjskim slogom, ki bo prej ali slej dostopen mnogim«. Bogataše je treba ljubiti in spoštovati, ker so poskusni zajci – preizkušajo razkošje in izobilje ( jahte, vile, avtomobile, letala ipd.), ki ju bodo nekoč deležni vsi. Ta, ki misli, da Boga v dajanju ni mogoče prekositi, ni videl finančnih elit. Le kdo jih ne bi ljubil? Noblesse oblige!

Gržanov poziv kristjanom, naj zavrnejo kapitalizem, je obenem že odgovor na vprašanje, zakaj kristjani kapitalizma ne morejo zavrniti – ker je prevzel religiozne oblike.

Vidite, od kapitalizma nikoli ne pričakuješ preveč.

Kaj je alternativa kapitalizmu? Če vprašate Bella, potem je »s stališča krščanstva odgovor precej preprost. Alternativa kapitalizmu je Božje kraljestvo.« Božje kraljestvo je vse bližje. In z Jezusom so se mu kristjani menda zelo približali – s kapitalizmom še bolj, bi rekel. Ker pa božje kraljestvo trenutno, žal, ni mogoče, krščanski apologeti kapitalizma pravijo, »da je znotraj danih alternativ kapitalizem najboljše, kar zmoremo«, kar seveda pomeni, da je kapitalizem najboljša alternativa kapitalizmu. In to bo veljalo toliko časa, dokler se Bog, pač nekoč v prihodnosti, ne odloči drugače.

Ker pa je vprašanje o tem, ali je mogoč boljši svet, itak teološko, in ker vprašanje očitno ni, kaj lahko naredimo mi, temveč kaj lahko naredi Bog, je »kapitalizem morda najboljše, kar lahko imamo v tem vmesnem času«, pravi Daniel M. Bell Jr.

Ergo: ni razloga, da kristjani v kapitalizmu ne bi še naprej videli glasnika dobrih novic. In ni razloga, da v tem vmesnem času ne bi še naprej krasno shajali z njim. Še celo beraški meniški redovi, recimo frančiškani, originalni antikapitalisti, ki so nekoč zavračali fizični stik z denarjem (niti dotakniti se ga niso hoteli), lahko zdaj, v času digitalnega plačevanja, mirno poslujejo z denarjem. Če nočejo, se jim ga ni treba več fizično dotakniti. Kapitalizem dela pač vse, da se z njim ne bi bilo več mogoče umazati. Kot s koraldami ne.