Po francosko na velikem platnu

Ob mednarodnem dnevu frankofonije bo v Kinodvoru in Slovenski kinoteki potekal 7. Festival frankofonskega filma

20. marca povsod po svetu praznujejo mednarodni dan frankofonije: države, katerim je skupen francoski jezik, izkažejo svojo odločenost za skupno delovanje v službi miru, sodelovanja, solidarnosti, trajnostnega razvoja in medkulturnega dialoga. To so vrednote, ki jih zagovarja 84 držav oz. vlad članic Mednarodne organizacije za frankofonijo. V Kinodvoru in Slovenski kinoteki bodo od 20. do 27. marca v sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji pripravili že 7. Festival frankofonskega filma, ki bo letos ponudil 9 celovečernih filmov iz enajstih držav. 

Slovenija ima v organizaciji status opazovalke od leta 1999. Vsako leto praznuje dan frankofonije tako, da se pridruži državam članicam Mednarodne organizacije za frankofonijo, ki imajo predstavništva v Sloveniji in gosti Festival frankofonskega filma. Festival želi odražati raznolikost držav organizatork: predvajani filmi so v jezikih držav članic, a je v vseh čutiti namen, da obeležijo svojo pripadnost gibanju. Letos sodelujejo: Albanija, Avstrija, Belgija, Bolgarija, Egipt, Francija, Hrvaška, Kanada, Romunija, Slovenija in Švica. 

Odprtje festivala bo 20. marca ob 20.00 v Kinodvoru s projekcijo filma Hochelaga, dežela duš v režiji Françoisa Girarda. V večplastnem portretu bogate, 750-letne zgodovine Montreala se arheolog in staroselec Baptiste Asigny poda na sled svojih irokeških prednikov in ostankov vasi Hochelaga, kjer so se leta 1535 srečali s francoskim raziskovalcem Jacquesom Cartierom.

V9DUrkqMhGg

V okviru festivala bodo premierno prikazali tudi otvoritveni film lanskega festivala v Cannesu Ismaelovi duhovi v režiji Arnauda Desplechina, ki preplete različne pripovedne niti v hipnotično, impulzivno in večplastno zgodbo o režiserju Ismaelu Vuillardu, ki ga preganjajo duhovi iz preteklosti. Vuillard je ravno sredi filma o Ivanu, nenavadnem diplomatu, ki ga je navdihnil njegov brat. Skupaj s tastom in mentorjem Bloomom Ismael še vedno žaluje za ženo Carlotto, ki je pred dvajsetimi leti brez sledu izginila. Vseeno pa si je nedavno ustvaril novo življenje s Sylvio. A nekega dne se Carlotta vrne od mrtvih …

Po besedah režiserja je film portret Ivana, diplomata, ki potuje po svetu, ne da bi karkoli razumel. Portret Ismaela, filmskega režiserja, ki potuje skozi življenje, in tudi on prav nič ne razume. To je zgodba o ženski, ki se vrne od mrtvih. In tudi vohunski film … Pet filmov, stisnjenih v enega – kot Pollockovi ženski akti. Ismael postaja ves blazen – in z njim poblazni tudi scenarij. Pa vendar v svojem podstrešju Ismael skuša držati skupaj vse niti zgodbe.

Arnaud Desplechin je študiral na pariški filmski šoli IDHEC (danes Fémis), kjer je leta 1984 tudi diplomiral. Na začetku filmske poti se je uveljavljal kot direktor fotografije, pod močnim vplivom Alaina Resnaisa in belgijskega pisatelja Jeana Raya pa je posnel tudi tri kratke filme. Leta 1991 je režiral srednjemetražni prvenec La Vie des morts, leta 1992 pa je sledil njegov celovečerni prvenec Mrtva straža. S svojim naslednjim filmom Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (1996) je sodeloval v glavnem tekmovalnem programu v Cannesu.

Z Esther Kahn je leta 2000 posnel svoj prvi angleško govoreči film, ki se kaže tudi kot priklon Françoisu Truffautu, predvsem zaradi motiva odraščanja. Kralji in kraljice (2004), veličastna melodrama, je predstavila Desplechina na vrhuncu moči, zato je toliko bolj neverjetno, da je Božična zgodba (2008), ki tako po dinamičnem slogu kot motivu družinskih skrivnosti pokriva sorodno področje, avtorjev domet še podaljšala in izpilila. Nič manj epsko zastavljena nista bila filma, ki ju je posnel vmes: s svojo eksperimentalno naravo se Léo, en jouant ‘Dans la compagnie des hommes’ (2003) – pripoved se brezšivno sestavlja iz ‘dejanskih’ filmskih posnetkov in posnetih vaj z igralci – kaže kot zakulisje Desplechinovega mojstrskega dela z igralci, L’Aimée (2007), ljubeč dokumentarec o avtorjevi lastni družini, zlasti očetu, pa namiguje na korenine njegovega zanimanja za družino, tudi v širšem pomenu besede kot skupnost, ki je po sili razmer pahnjena v iskanje skupnega jezika.

V Kinodvoru so nazadnje predvajali film Jimmy P.: Psihoterapija prerijskega Indijanca (2013). Za dramo Trois souvenirs de ma jeunesse, ki razkriva predzgodbo njegovega prelomnega filma Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (2015), je Desplechin prejel cezarja za najboljšo režijo in nagrado SACD v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev.

IgHtE9OzrhU