Boleča tema evropske zgodovine

Drama o pokolu poljskih Judov v mestu Jedwabne leta 1941 bo 24. marca premierno uprizorjena na odru Prešernovega gledališča v Kranju

V Prešernovem gledališču Kranj bo 24. marca ob 19.30 premiera drame Naš razred slovitega poljskega dramatika Tadeusza Słobodzianeka v režiji Nine Rajić Kranjac, ki je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom Ljubljana. Drama o pokolu poljskih Judov v mestu Jedwabne leta 1941, ki ga niso izvršili Nemci, kot je veljalo vse do leta 2001, temveč Poljaki sami, bo poskušala odgovoriti na vprašanje: Kaj je v naši naravi, da se človek iz prijatelja spremeni v sovražnika?

Naš razred je trenutno eno izmed najbolj uprizarjanih in odmevnih besedil sodobne poljske dramatike, ki jo je Evropska gledališka konvencija uvrstila med deset najboljših sodobnih evropskih dram napisanih med letoma 2009 in 2010. Zgodba temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Poljskem med 2. svetovno vojno, ko so v majhnem poljskem mestu Jedwabne na krut način ubili, po nekaterih navedbah 300, po drugih pa 1.600 Judov. Dolgo prikrivana resnica o tem dogodku - da so pomor dejansko izvršili njihovi poljski someščani in ne nacisti – je prišla na dan šele pred nekaj leti, saj so po vojni ta grozljivi pomor seveda zamolčali, preživeli pa so – tako rablji kot žrtve – morali sobivati še naprej, z vsemi osebnimi ranami, krivdo in maščevanji.

Avtor drame skorajda dokumentarno sledi usodam desetih učencev nekega povsem običajnega šolskega razreda, da bi skozi zapleten preplet usod prikazal grozovite posledice tako stalinistične kot nacistične ideološke indoktrinacije, ki sta med ljudmi povzročili popoln razkol in sovraštvo, in jih obremenili s kolektivno krivdo ter njenimi posledicami, ki ljudi določajo in zaznamujejo še danes. 

Zgodba temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Poljskem med 2. svetovno vojno, ko so v majhnem poljskem mestu Jedwabne na krut način ubili, po nekaterih navedbah 300, po drugih pa 1.600 Judov. 

Naš razred je pripoved o zapletenih poljsko-judovskih odnosih v 20. stoletju, o kolektivni krivdi, o resnici, ki je očitno nihče ne potrebuje, in o zgodovini, ki je ne moremo soditi, spremeniti ali celo pojasniti. Nastala je po resničnih dogodkih in skoraj 60 let spremlja skupino sošolcev – pet Poljakov in pet Judov. Ko odrastejo, se njihova prijateljska zabava in mladostne ljubezni končajo.

"Njihove usode so na nenavaden in krut način prepletene kot je nenavadno in kruto lahko življenje vsakega izmed nas. Mislim, da je čas za razkritje, kako diktature vplivajo na ravnanja ljudi, in kako v njih sprožijo tisto, kar bi sicer ostalo skrito. Pride namreč do brutalnih obračunavanj, do eskalacije dolgo zatajevanih čustev in osebnih zamer, kar se v okoliščinah neke normalne demokracije, kakršne morda sploh ne poznamo več, ne bi nikoli zgodilo. Izbruhne vojna in v mesto vkorakajo okupatorske sile, najprej sovjetske, nato nacistične," pravi dramaturginja Marinka Poštrak.

Gre za odmevno družbeno aktualno predstavo, ki je tako na Poljskem kot v tujini vzbudila veliko iskrenega zanimanja ter spodbudila aktivno razpravljanje o krhkosti miru med ljudmi na kar nikoli ni odveč opozarjati, pa čeprav s takšnimi primeri iz preteklosti. Predstava nosi sporočilo miru in pomeni vnovičen klic k razumevanju med narodi, strpnosti in prijateljstvu. V multikulturnem evropskem prostoru, ki je že stoletja na prepihu različnih jezikov in civilizacij, to nikoli ne zastara.

Dolgo prikrivana resnica o tem dogodku je prišla na dan šele pred nekaj leti, saj so po vojni ta grozljivi pomor zamolčali, preživeli pa so – tako rablji kot žrtve – morali sobivati še naprej, z vsemi osebnimi ranami, krivdo in maščevanji.

Drama je nastala na podlagi knjige poljsko-ameriškega zgodovinarja Jana Tomasza Grossa z naslovom Sosedje, uničenje Judovske skupnosti v Jedwabnem, ki je izšla leta 2001. Tej knjigi sta leta 2004 sledili še knjigi novinarke Anne Bikont Zločin in tišina in Mi iz Jedwabnega. Delo Tadeusza Słobodzianeka je prva poljska drama, ki je prejela prestižno državno nagrado nike. Evropska gledališka konvencija jo je uvrstila med najboljše sodobne evropske igre, napisane v letih 2009 in 2010.

Predstava razkriva eno najbolj bolečih in zamolčanih tem poljske zgodovine, ki so ga na začetku nemške okupacije leta 1941 izvršili Poljaki sami in ne Nemci, kot je bilo skoraj šestdeset let uradno predstavljano, kar je pisalo tudi na kamnitem spomeniku, ki so ga domačini po vojni postavili v bližini skednja (ki je bil last tamkajšnjega kmeta Bronisława Słeszynskega), kjer so 10. julija 1941 Poljaki zažgali Jude.

Razkritje je v poljskih medijih sprožilo srdite razprave. Gross je v svoji knjigi dregnil v zamolčano temo in z njo sprožil plaz tako odobravanj kot tudi obtožb, češ da potvarja zgodovino in kaže Poljake v negativni luči kot morilce Judov. Zato so nekateri knjigo nemudoma interpretirali kot potvarjanje zgodovine in blatenje poljskega naroda ter kot del judovskega prizadevanja za priznanje odškodnine. 

V predstavi nastopajo: Nejc Cijan Garlatti k. g., Vesna Jevnikar, Benjamin Krnetić k. g., Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Darja Reichman, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko, Judita Polak k. g. in Ciril Roblek k. g. Prevajalka: Darja Dominkuš, dramaturginja: Marinka Poštrak, scenografka:Urša Vidic, kostumograf: Andrej Vrhovnik, skladatelj in korepetitor: Branko Rožman, koreografka: Tanja Zgonc, lektorici: Barbara Rogelj in Irena Androjna Mencinger, oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel, oblikovalec maske: Matej Pajntar.