Siniša Gačić, novinar in režiser

Temi njegovih dozdajšnjih dolgometražnih dokumentarcev sta povsem različni – v Odraščanju (2018), ki ga je ustvaril z Dominikom Mencejem, prikazuje vsakdan lezbičnega para pri vzgoji otroka, v Boju za (2015) skupnost protestnikov in aktivistov pred Ljubljansko borzo v »vstajniškem« letu 2011. Pa vendar sta iz obeh filmov zaznavna njegovo hotenje po avtentičnem prikazu družbenega konflikta in premislek o tem, kako se ta »prevaja« v intimno sfero vpletenih.

V filmu Boj za očesa kamere ni usmeril le v skupščine, s katerimi so protestniki po vzoru globalnega gibanja Zavzemimo skušali predstaviti alternativne načine organiziranja in odločanja v družbi, temveč je precej pozornosti namenil tudi pričevanjem udeležencev. Zanimalo ga je, kaj jih motivira v njihovem »boju za«. Danes meni, da bi bil dokumentarec, ki je bil leta 2014 nagrajen z vesno za najboljši slovenski film, nemara še boljši, »če bi vstopil v intimno okolje udeležencev, v njihove dnevne sobe in kuhinje«. Kajti prave politične spremembe se začnejo v zasebni in ne v javni sferi.

Morda je zato pri ustvarjanju Odraščanja oko kamere najprej uperil v intimno sfero. V času razgretih razprav (in glav) o družinskem zakoniku, ki je leta 2015 izenačil istospolne družine s raznospolnimi, a so mu nasprotniki pot prekrižali z referendumom, je hotel skozi oči otroka pokazati, da sta nega in vzgoja otroka lahko enako skrbna, zavzeta in ljubeča v vseh družinah. Najprej je želel film posneti s kamero v višini otrokovih oči, a je prvotno namero opustil, ko sta mu Jedrt in Daja ponudili uvid v njuno življenje z nekajmesečnim sinom Tiborjem.

Nastal je intimni dokumentarni zapis, ki pa se z vključitvijo obeh mam v referendumsko kampanjo za hip prelevi v politični diskurz o pravicah istospolno usmerjenih parov in vrhunec doseže s prikazom zakulisja tistega bizarnega soočenja na TV Slovenija, ki je razgalilo pravi obraz antiliberalnega, nazadnjaškega in paranoičnega dela slovenskega življa. Toda zatem se avtor spet posveti vsakodnevnemu življenju Jedrt, Daje in njunega sina, pokaže nam njegove prve korake in druge stopnje v odraščanju, kar mu je bilo tedaj še posebej blizu, saj je bil njegov otrok enake starosti kot Tibor.

Prepletanje javnega in zasebnega je pogost pristop v družbenokritičnih dokumentarcih. Toda zdi se, da so v Odraščanju tudi sledi avtorjevega poprejšnjega novinarskega dela, denimo takrat, ko s fokusiranjem na mimiko obraza in držo govorcev razgalja nakane politikov. Novinarsko delo, bil je novinar Mladine, od leta 1999 pa je sodeloval s TV Slovenija, zlasti v oddaji Studio City, je pred nekaj leti sicer opustil. »Uprl se mi je obred stiskanja roke politiku, kajti vedel sem, da bom moral poslušati njegova izmikanja, laži in polresnice, ne bom pa mu mogel zabrusiti, da je lažnivec ali kreten,« pravi. Danes, po diplomi iz montaže na AGRFT (2013) in nato še iz televizijske režije (2016), ga politika zanima le še z »estetskega vidika«. Na TV Slovenija režira politične pogovorne oddaje, tudi Tarčo, Globus in Točko preloma, novinarske izkušnje pa mu pomagajo, saj »lahko politične konflikte prikažem tudi s pogledi in reakcijami sodelujočih«.

Še nedavno je v sklopu oddaje Studio City pripravljal mini nadaljevanko Recepcija z igralko Marušo Majer v vlogi jezične, z ničimer zadovoljne Štajerke. Recepcije ta čas ni na sporedu, vendar se morda kmalu vrne, le da se bo, če bodo avtorji pridobili sredstva EU, varnostnik Urban (Luka Cimprič) namesto z nacionalke oglašal z recepcije predstavništva evropske komisije v Ljubljani.

Siniša Gačić, roj. leta 1980 v Ljubljani, je novinar, voditelj (že kot mulc je vodil mladinsko TV-oddajo Na liniji, kasneje Tranzistor), snemalec, diplomirani montažer, televizijski režiser, umetnik, producent. Vse to, a sam pravi, da nič od tega. »Sem le nekdo, ki se hoče izražati, najti prave zgodbe in jih povedati na pravi način.« Razumljivo je, da je že od mladosti na strani odrinjenih, marginaliziranih, ponižanih in razžaljenih, saj kot sin Srba in Hrvatice, rojen v Sloveniji, eni izmed manjšin – tisti s priimkom na -ić – pripada tudi sam. »Že od mladosti ti večinska skupnost sporoča, da ji ne pripadaš povsem. Vse to se nabira v mladem človeku. Zaznamuje te. Postaneš čustveno ranljiv, hočeš se izražati,« pravi.

Sprva so ga zanimale zlasti aktivistične teme, zdaj pa išče »lokalne in hkrati globalno zanimive zgodbe«, takšne, z »nepredvidljivim razpletom«. Od leta 2014 s scenaristko Anko Pirš pripravljata dokumentarec o Cristini Pinto, nekdanji desni roki vodje zloglasnega neapeljskega klana Perelli. Odsedela je 24 let zaradi dveh poskusov umora in več drugih zločinov, danes, na prostosti, pa je edina ribička v patriarhalni neapeljski družbi in si želi ustvariti družino. »Zanima me, kako se bo človek s takšno preteklostjo znašel na svobodi. Bo Cristina znala biti žena in mama? Mafijske zgodbe imajo redko srečne konce,« pravi.