Pada vlada

Bržkone je nočna mora slehernega voditelja ali voditeljice, pa tudi drugih ustvarjalcev informativnih oddaj, da bo premier odstopil sredi njegove ali njene oddaje. Ko se je prejšnjo sredo to zgodilo Rosviti Pesek v Odmevih, ji nismo prav nič zavidali, še toliko manj, ker je imela v studiu Vilija Kovačiča. In ker je bil ravno tam, je tam tudi ostal – za studijskim pultom se je prelevil v prvega analitika Cerarja in njegove vlade. Rosvita Pesek ga je spraševala, nam pa dvajset minut ni bilo jasno, kaj ta lik počne v studiu, če je vendar očitno, da ne zmore artikulirati niti enega samega stavka; in zakaj, za božjo voljo, ga nihče ne odslovi, če se več kot očitno strahotno napreza, da bi iztisnil kaj iz sebe – pa ne gre.

Prepričani smo, da je Rosvita Pesek oddajo izpeljala po najboljših močeh; ocenjevati njen nastop v tako skrajnih in stresnih razmerah bi bilo nepošteno. Se pa ob tem poraja vprašanje o uredniški politiki oddaje. Uredništvo je vnaprej vedelo, da se lahko zgodi Cerarjev odstop, pa vendar se ni dovolj pripravilo na to možnost; zagotoviti si vročo linijo z Janezom Janšo, najslavnejšim neplačnikom RTV-prispevka, ni ravno najbolj uredniško domišljena ideja. Cerarjev odstop so po telefonu za Odmeve komentirali tudi iz SD in NSi, nikogar pa očitno nista zanimali mnenji Desusa in Levice. Ali ni naloga nacionalne televizije z njeno zveličavno uravnoteženostjo na čelu, da v takem primeru odmeri pozornost vsaj vsem večjim parlamentarnim strankam – ali pa nobeni? Jim je na račun Janševega monologa zmanjkalo časa za druge stranke? Ali bi bili davkoplačevalci strahotno oškodovani, če bi nam privoščili pet minut Vilija Kovačiča manj? In tudi: zakaj uredništvo ni bilo bolje pripravljeno na morebitni odstop Mira Cerarja, zakaj niso imeli na telefonskih ali videozvezah analitičark in analitikov, zakaj tistega večera v studiu ni bilo izrečenega nič pametnega?

Žalostno je živeti v državi, v kateri Vili Kovačič lahko vpliva na karkoli; tudi na to, da se bo ponovil referendum, ki ga je vlada enkrat že dobila – in ga bo, kakor nam je vsem jasno, še enkrat. Nasprotniki referenduma niso dosegli niti kvoruma, za povrh pa so skozi celotno kampanjo delovali kakor ladja norcev. Zdaj se bo ta barkača – za dobre tri milijone evrov – še enkrat lahko zazibala pred nami, preden jo volivci na referendumu vnovič potopijo. Saj bi bilo morda še smešno, če ne bi bilo tako drago.

Sicer pa smo Cerarju hvaležni, da nas je z odstopom predčasno spustil v predvolilni spektakel. Eden od vrhuncev tega tedna je bil stajling Anžeta Logarja (SDS), ki si je za soočenje opozicije z Vido Petrovčič zlato verižico obesil kar čez srajco. Žal nam je le, da je niso dovolj približali, da bi videli, ali je na njej obešen križ. In ko že ravno ne skoparimo s pohvalami: Vida Petrovčič je dobro in odmerjeno vodila oddajo, pravi balzam po histeriji Tarče Erike Žnidaršič, ki še vedno najraje besedo jemlje najbolj prijaznim in najbolj kultiviranim.