Brutalni šus

Festival Tresk v organizaciji Radia Študent je postal tako rekoč porok za to, da na odrih lahko preverimo, kaj novega in drugačnega ponuja domača glasbena scena. Ne le skozi prizmo butičnejših ustvarjalcev, ki sestavljajo jedro vsakoletnega programa. Organizatorji so drzni tudi pri izbiri glavnih nosilcev festivala, skoraj praviloma takih, ki s seboj sicer prinesejo pozornost, ne pa tudi resnejših koncertnih izkušenj. Najodmevnejši primer je bil seveda trojec Matter, ki je leta 2015 na pobudo Treska tam oddelal svoj prvi koncert, a že kmalu zatem postal ena najbolj priljubljenih domačih zasedb. Lani je bila to raperska druščina Smrt boga in otrok. Na letošnjem, devetem festivalu pa se je v vlogi osrednje atrakcije znašel spletni fenomen, bratski dvojec Buraza. Po spletu že kakšno leto odmevata njuna hita Olga in Pujsek Marko, zdaj pa je duet dočakal še koncertno premiero in ni presenetljivo, da je z njo še bolj polariziral občinstvo kot Matter pred tremi leti.

Njegov nastop je namreč razdelil celo mnenja tistih, ki se ob humornih videih Burazov na družabnih omrežjih sicer zabavajo. Razlog? Glavni verjetno ta, da brutalnega šusa, s katerim sta nas producent Žiga Aljaž in vokalist Grega Jakhel Kolarević treščila po glavah, ni pričakoval nihče.

Ja, od njune podobe iz videov in z lani objavljenega prvenca Hitovi je na odru ostalo bore malo. Ko je Niko Zagode, ki je nazadnje šarmiral v nadaljevanki V dvoje, uvodoma odrecitiral krajši »burazerski« manifest, je bilo najprej videti, da bo nastop zastavljen konceptualno, večmedijsko. Pa ni bil. Najprej, Aljaž in Kolarević tokrat nista bila »v dvoje«. Zato, da je njuna glasba dobila težo, sta namreč angažirala (zamaskiranega) basista in (ponorelega) bobnarja, ki sta s svojim ritmičnim lomastenjem v spomin priklicala slabo leto star koncert kalifornijskih hardkorašev/raperjev Death Grips na istem odru. Vsaj dokler se Burazoma ni pridružil še klaviaturist in v – že tako – kaotično dogajanje natresel še nekaj klasične narodnjaške melodike.

No, na frontmana Death Grips je že s svojo bodybuildersko konstitucijo spominjal tudi v črno prebarvani Kolarević. Je bila to kulturna apropriacija, provociranje političnih korektnežev ali kritika (ameriških) belskih glasbenikov z dreadlocksi in zlatimi verigami? Odvisno, koga vprašate. Bolj enoten odgovor bi verjetno dobili o njegovih vokalnih sposobnostih, impresivnih v rjovečih registrih in nerodnih ob gostilniško popevkarski interpretaciji, ki na posnetkih sicer izpade povsem simpatično in zabavno. Na koncertu pa ta humor preprosto ni prišel do občinstva. Morda tudi zaradi treme prvega koncerta.

Buraza sta preprosto stopila na neznan teren in dobila pomembno izkušnjo. Svoj nastop sta do neke mere celo sproti prilagajala odzivu občinstva, kar nedvomno govori v prid njunega potenciala. Se je pa hkrati odprlo vprašanje, ali lahko s tako drznim koncertnim pristopom nagovorita tolikšno občinstvo, kot ga na spletu nagovarjata s svojimi videoposnetki. Kot (zabavna) kurioziteta morda ja, s tako glasbo pa verjetno težje. Je pa hkrati res, da imata tako odprt pristop, da ju bomo morda že na njunem drugem nastopu slišali v povsem drugačni podobi.