Nova fronta

V ponedeljek, 11. marca 2013, se je Janez Janša, ki je takrat na položaju predsednika vlade opravljal tekoče posle, odpeljal na grad Mokrice in s tedanjim hrvaškim premierom Zoranom Milanovićem podpisal memorandum o Ljubljanski banki. V njem v angleščini piše: »Vlada Republike Hrvaške na podlagi tega memoranduma o soglasju do končne rešitve tega vprašanja … zagotovi ustavitev vseh sodnih postopkov, ki sta jih začeli dve hrvaški banki (ZaBa in PBZ) v zvezi s prenesenimi deviznimi vlogami.« Dva dni pozneje, 13. marca, je slovenska vlada memorandum ratificirala, istega dne se je z njim seznanila tudi hrvaška vlada. Na koncu dokumenta piše: »Ta memorandum začne veljati z dnem prejetja zadnjega od uradnih obvestil, s katerima se pogodbenici po diplomatski poti obvestita o dokončanju notranjepravnih postopkov.« Konec tistega tedna, so sporočili s slovenskega zunanjega ministrstva, je Hrvaška Slovenijo z noto obvestila o dokončanju notranjih postopkov. Tako je z vidika Ljubljane odpadla še zadnja ovira za slovensko ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe k EU.

Po občih pravilih mednarodnega prava države ne zavezujejo le mednarodne pogodbe, ampak tudi izjave visokih državnih predstavnikov, kot so predsedniki vlad. Na tiskovni konferenci ob podpisu memoranduma je bila najbolj nadležna novinarka RTV Slovenija Manica Janežič Ambrožič, danes urednica informativnega programa javne televizije. Janšo in Milanovića je dvakrat vprašala, kako bosta državi memorandum uveljavili. Po prvem vprašanju je Janša obsežneje spregovoril o pomenu memoranduma, o tem, da bi to lahko postal model reševanja sporov med državami Zahodnega Balkana brez posrednikov. Nato je bil na vrsti Milanović in na prvo vprašanje je odgovoril: »Janša je povedal vse. Nimam česa dodati.« Nato je povedal anekdoto, kako je, ko je bil še otrok, na Mokricah jedel kremne rezine. Toda kremne rezine niso odvrnile pozornosti Ambrožičeve, vprašanje je ponovila. Tokrat je Milanovića neposredno vprašala, s kakšnim pravnim aktom bo Hrvaška ustavila tožbe pred sodišči. Politik je malce osorno odgovoril: »Ste prebrali memorandum? Tam je vse jasno napisano.« Potem pa je, kot se sliši na posnetku, dodal: »V hrvaškem zakonu o pravdnem postopku je institut zastoja zelo jasno definiran. Samo to je treba pogledati.«

Ključna beseda v memorandumu je angleška beseda »stay« oziroma v hrvaški verziji »zastoj«, ki ga Slovenija razume kot ustavitev vseh postopkov. Med pogajanji o mokriškem sporazumu, še preden sta ga predsednika vlad podpisala, te besede hrvaški notranji pravni red ni opredeljeval. A na Hrvaškem so že leta 2012 začeli dopolnjevati zakon o pravdnem postopku. Februarja 2012 ga je sabor spremenil. Med drugim je vanj dodal člen 186g, v katerem je beseda zastoj opredeljena takole: »Zastoj … lahko traja leto dni, s tem, da ga lahko stranke s soglasjem še enkrat podaljšajo … po preteku roka … bo sodišče nadaljevalo postopek po uradni dolžnosti.« Slovenska stran je bila prepričana, da je s podpisom memoranduma in po izmenjavi »uradnih obvestil« stvar končana, da je memorandum veljaven mednarodni akt, s katerim se je Hrvaška pravno zavezala, da bo do preklica ustavila vse sodne postopke proti Ljubljanski banki. Hrvaška pa je očitno imela drugačne namene: postopke je nameravala ustaviti za največ dve leti.

Čeprav je res, da je Hrvaška Slovenijo na Mokricah prevarala, je res tudi, da je Slovenija poskušala marca 2013 Hrvaško izsiljevati.

Je Hrvaška Slovenijo prevarala? Da in ne. Sloveniji ti nameni niso bili popolnoma tuji. Da je bilo to vprašanje eno ključnih, s katerimi so se ukvarjali na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer so seveda spremljali postopek v hrvaškem saboru, so potrdili slovenski diplomati, s katerimi smo govorili, to pa je mogoče razbrati tudi iz navedenega Milanovićevega pojasnila Ambrožičevi, na katero se Janša ni odzval. Stališče slovenskih pravnih strokovnjakov, s katerimi smo govorili, to sta bila dr. Mirjam Škrk in dr. Ciril Ribičič, je danes, da je mokriški memorandum veljavna mednarodna pogodba, ki je Hrvaška ni uveljavila. »Spremenjen hrvaški zakon o pravdnem postopku je poleg tega stopil v veljavo 1. aprila 2013 ali približno deset dni po uveljavitvi mokriškega sporazuma,« še dodaja Ribičič. Toda Hrvaška memoranduma nikoli ni objavila v uradnem listu.

Dejansko ga ni ratificirala v skladu z ustavo, zato za njena sodišča to ni mednarodni sporazum, kot zatrjuje Slovenija. Kljub vsem visokoletečim napovedim so se tako tožbe proti Ljubljanski banki in tudi proti NLB – pričakovano – nadaljevale dve leti po hrvaškem vstopu v EU.

Za kakšne postopke gre? Ljubljanska banka je bila v nekdanji Jugoslaviji najpomembnejša in najnaprednejša banka, prva, ki je uvedla računalniško poslovanje. Na začetku osemdesetih let je bila Jugoslavija zaradi krize zelo zadolžena, in ker je morala dolgove vračati v devizah, je začela spodbujati devizno varčevanje občanov. Devize so se stekale v Beograd, občani pa so prejemali visoke, desetodstotne letne obresti v dinarski protivrednosti. Prvakinji v tem sistemu sta postali največja izvoznica med republikami, Slovenija, ki je izvozila tretjino proizvedenega, in seveda Ljubljanska banka, v katero so prihajale devize na primer jugoslovanskih zdomcev v Nemčiji. Do leta 1990 so recimo prihranki varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem znašali, preračunano iz dinarjev, okoli 450 milijonov evrov. A ti prihranki so, ko je država razpadla, večinoma izgubili vrednost zaradi inflacije. Ob osamosvojitvi Slovenija in tudi Hrvaška nujno potrebnih deviz tako rekoč nista imeli. Znani Jazbinškov zakon, s katerim je naša država omogočila odkup družbenih stanovanj, je bil recimo zasnovan tako, da je dobivala devize.

Vse nekdanje jugoslovanske republike so, da jim finančni sistemi ne bi razpadli, prva leta po osamosvojitvi težavo reševale ad hoc, na podlagi t. i. teritorialnega načela. Slovenija je začela jamčiti za prihranke v dinarjih, ki so bili naloženi v bankah na njenem ozemlju, ne glede na državljanstvo, Hrvaška pa je vsem državljanom, ki so imeli prihranke v »hrvaški« Ljubljanski banki, ponudila, naj vloge prenesejo na domače banke. Prenesena je bila večina od skupaj 440 milijonov evrov – 300 milijonov evrov –, za ta znesek je Hrvaška izdala tudi obveznice in se zadolžila. Razmeroma kmalu je denar začela terjati od Slovenije, Ljubljansko banko pa je »kaznovala« s prepovedjo izvajanja plačilnega prometa ter ji onemogočila izterjavo denarja od dolžnikov na Hrvaškem. Teh je bilo sicer manj, kot so znašali depoziti. Končno stanje posojil, odobrenih hrvaškim podjetjem, je 31. decembra 1997 znašalo 282 milijonov nemških mark oziroma 141 milijonov evrov. Največji dolžniki so bili na ta dan podjetja Vladimir Gortan (50 milijonov evrov), IPK (25 milijonov evrov), Agroslavonija Osijek (18 milijonov evrov) in Gavrilović (12,5 milijona evrov). Slovenske trditve, da hrvaška podjetja Ljubljanski banki dolgujejo približno 1,4 milijarde, vključujejo recimo nerealne, razmeroma visoke 15-odstotne zamudne obresti.

NLB na Hrvaškem nima poslovalnic, ima pa tam na transakcijskih računih drugih bank vsak dan tudi po nekaj milijonov evrov prometa in še drugo premoženje, terjatve, jamstva, ima zastavljene nepremičnine.

Najresnejši poskus rešitve tega vprašanja je potekal julija 1994, ko sta se na Brdu sestala Janez Drnovšek in Franjo Tuđman. Slovenija je tedaj želela vsa tri vprašanja, vprašanje Piranskega zaliva, vprašanje krške jedrske elektrarne in vprašanje varčevalcev Ljubljanske banke, rešiti v svežnju. V primeru Ljubljanske banke je bila pripravljena brez zadržkov izplačati 145 milijonov evrov neprenesenih vlog in deloma tudi prenesene vloge (ki so znašale 300 milijonov evrov), če bi Hrvaška banki dovolila normalno poslovanje. Toda ta si je premislila in zahtevala plačilo vseh 440 milijonov evrov, se spominjajo tedanji pogajalci, kot je Mitja Gaspari. V odgovor je Slovenija že čez nekaj dni z ustavnim zakonom ustanovila Novo Ljubljansko banko. Javna utemeljitev sicer ni bila, da to počne, ker želi onemogočiti nekdanje male varčevalce na Hrvaškem in v Bosni. Domnevno je to storila zato, da tujina ne bi mogla od Ljubljanske banke terjati jugoslovanskih dolgov še pred končanimi pogajanji o delitvi premoženja SFRJ.

Kljub trdnemu in večkrat javno ponovljenemu mnenju slovenskih strokovnjakov in politikov, da gre pri nekdanjih varčevalcih LB za vprašanje nasledstva držav nekdanje Jugoslavije (SFRJ), je strasbourško sodišče za človekove pravice leta 2014 razsodilo, da je razmerje med varčevalci in Ljubljansko banko, ki je na ozemlju vse Jugoslavije jamčila za njihove vloge, pomembnejše od vprašanja nasledstva. Češ: banka mora denar vrniti varčevalcem in ga šele potem na nasledstvenih pogajanjih terjati od drugih držav. Tako je Slovenija morala začeti vračati denar tistim v Bosni in na Hrvaškem, ki prihrankov niso prenesli na državo. Glede prenesenih vlog, ki jih je varčevalcem že poplačala Hrvaška, pa so tamkajšnja sodišča v skladu s slovenskim ustavnim zakonom sprva upoštevala, da tožbe zaradi dolgov Ljubljanske banke proti Novi Ljubljanski banki niso mogoče, a le do leta 2008, ko je hrvaško vrhovno sodišče presodilo, da je NLB pravna naslednica Ljubljanske banke in da jo hrvaški Privredna in Zagrebačka banka po pooblastilu finančnega ministrstva na podlagi tako imenovane cesije lahko tožita.

Ti banki sta danes seveda v tuji lasti, a očitno voljo Hrvaške upoštevata, saj je njuno poslovanje odvisno od politike. Položaj je sedaj takšen: od skupaj 27 postopkov, ki so jih hrvaška sodišča združila v 15 primerov, so po letu 2015 štirje postali pravnomočni, od teh štirih je šel eden, manjši, v dobro NLB, dva, v skupni vrednosti 813 tisoč evrov skupaj z obrestmi, pa je Hrvaški uspelo od novembra lani izterjati od NLB. Enega od teh dveh z izvršbo, drugega je NLB plačala prostovoljno, očitno tudi zato, ker je presodila, da bi bila z izvršbo na na primer prenizko ocenjeni nepremičnini škoda še večja. Deloma je zato kriva tudi vlada Mira Cerarja. Zunanji minister Karl Erjavec je sicer ta teden poudaril, da je slovenska vlada že leta 2014 sprejela sklep, da NLB tožb ne sme prostovoljno izvrševati, a to ni bil sklep, ki bi ga vlada sprejela kot skupščina SDH, NLB pa je pod nadzorom Evropske centralne banke in ta jo lahko sankcionira, če ne spoštuje pravnomočnih sodnih odločb.

Nekakšno formalno »varstvo« države in vlade, menijo v NLB, bi bilo torej dobrodošlo. Toda ne bi si smeli delati utvar: čeprav so po vstopu Hrvaške v EU sodbe sodišč naše južne sosede postale izvršljive po vsej uniji, je verjetnost, da bi ji recimo v prihodnosti uspelo dolgove izterjati v Sloveniji ali v drugih državah EU manjša; v teh primerih se lahko Slovenija sklicuje na to, da so sodbe hrvaških sodišč v nasprotju z našim veljavnim javnim redom oziroma z ustavnim zakonom iz leta 1994, na podlagi katerega je nastala NLB. Če bi želela Hrvaška pleniti premoženje v Sloveniji, bi postopek morali dovoliti pristojni okrožno in vrhovno sodišče. A to naj niti ne bi bilo potrebno, saj ima NLB na Hrvaškem razmeroma veliko premoženja. Tam sicer nima poslovalnic, ima pa na transakcijskih računih drugih bank na dan tudi po nekaj milijonov evrov prometa in še drugo premoženje, recimo najrazličnejše terjatve, jamstva, ki jih daje na primer podjetjem, ima zastavljene nepremičnine in podobno.

Če Hrvaški terjatev ne bo uspelo izterjati doma, je naslednja tarča lahko Bosna in Hercegovina, s katero je leta 2012 podpisala sporazum o izvrševanju civilnopravnih sodb.

Verjetnost, da bo Hrvaški uspelo od NLB izterjati večji del od 172,2 milijona evrov glavnice oziroma okoli 400 milijonov evrov z obrestmi, naj bi bila precejšnja. Če Hrvaški terjatev ne bo uspelo izterjati doma, je naslednja tarča lahko Bosna in Hercegovina, s katero je leta 2012 podpisala sporazum o priznavanju in izvrševanju civilnopravnih sodb. Več kot polovico dobička NLB ustvari na Zahodnem Balkanu. Parlamentarne stranke so se ta teden v Sloveniji poenotile glede zahteve SDS in NSi, da je treba ustavni zakon iz leta 1994 dopolniti z jasnejšo formulacijo. Ta poteza je sicer namenjena predvsem varovanju premoženja NLB v Sloveniji, deloma tudi v Bosni ali v drugih državah članicah EU. A sam ustavni zakon, ki naj bi ga parlament sprejel na dveh izrednih sejah do konca maja, seveda ne bo imel vpliva na postopke na Hrvaškem.

Brez dvoma je zdaj vprašljivo tudi izplačilo dividend, ki bi bile glede na lansko rekordno poslovanje NLB rekordne za državo. Neuradno je skupina NLB lani ustvarila več kot 220 milijonov evrov čistega dobička, grožnje zaradi izvršb pa bi lahko načele kapitalsko ustreznost banke, zaradi česar ta ne bi smela izplačati dividend, temveč bi morala za to tveganje oblikovati rezervacije. Na finančnem ministrstvu zato razmišljajo o protiukrepih, po katerih bo na primer država jamčila za izgubljene sodbe NLB, hkrati pa poskušala izgubljena sredstva izterjati od Hrvaške. Zaradi arbitražnega spora odnosi med Slovenijo in Hrvaško niso bili na najnižji mogoči točki – kot je videti zdaj, lahko gredo še veliko niže. Čeprav je res, da je Hrvaška Slovenijo na Mokricah prevarala, je res tudi, da je Slovenija poskušala marca 2013 Hrvaško izsiljevati. V preteklosti pa je tudi sama priznala, da je odgovorna vsaj za del privarčevanih depozitov od skupaj 300 milijonov evrov, ki jih je »plačala« Hrvaška.