Visoke menedžerske plače so dogovor med prijatelji

K povečanju neenakosti v zadnjih štirih desetletjih je pomembno prispevala tudi eksplozivna rast plač menedžerjev podjetij

Direktorji podjetij so bili vedno dobro plačani. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so bile njihove plače 20- do 30-krat višje od plač običajnih delavcev, v zadnjih letih pa menedžerji zaslužijo 200- do 300-krat več od običajnih delavcev. Letna menedžerska plača 20 milijonov dolarjev je zdaj standard. Ni redkost, da menedžer v enem samem letu zasluži 40 ali 50 milijonov dolarjev. Makroekonomist Dean Baker na portalu Truthout piše, da je povečanje plač menedžerjev pomemben del zgodbe o povečanju neenakosti v zadnjih štirih desetletjih.

V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so bile njihove plače 20- do 30-krat višje od plač običajnih delavcev, v zadnjih letih pa menedžerji zaslužijo 200- do 300-krat več od običajnih delavcev.

Povečanje menedžerskih plač je potegnilo za seboj dvig plač izvršnih direktorjev. Če ima predsednik uprave 25 milijonov dolarjev letne plače, je verjetno, da neposredno podrejeni dobijo med 3 do 5 milijonov dolarjev na leto. Po vsej verjetnosti dobijo še veliko več. Če bi predsednik uprave na leto zaslužil 2 milijona dolarjev, bi neposredno podrejeni zaslužili okrog 1 milijon dolarjev na leto. Ob tem je samoumevno, da večje plače kot imajo vodilni, manj ostane za preostale zaposlene.

Visoke plače menedžerjev gospodarskih podjetij so tudi merilo za plače vodilnih v drugih sektorjih. Zdaj je običajno, da rektorji univerz, pa predsedniki humanitarnih in drugih nevladnih organizacij na leto zaslužijo milijon ali celo dva milijona dolarjev. Brez zadržkov lahko rečejo, da bi imeli bistveno višjo plačo, če bi vodili gospodarsko podjetje primerljive velikosti.

Če ima predsednik uprave 25 milijonov dolarjev letne plače, je verjetno, da neposredno podrejeni dobijo med 3 do 5 milijonov dolarjev na leto.

Ekonomisti že nekaj časa razpravljajo o razlogih za povečanje menedžerskih plač. Mnogi so prepričani, da višje plače odražajo povečanje pomembnosti dela menedžerjev za podjetja. Dober menedžer, ki strokovno krmari podjetje v tržnem okolju, ki se hitro spreminja, lahko tržni kapitalizaciji podjetja in s tem vrednosti delnic za delničarje zagotovi zaslužke v milijardah dolarjev. Zaslužek delničarjev je še vedno velik, četudi menedžerju za plačo odštejejo 40 ali 50 milijonov dolarjev na leto.

Druga skupina ekonomistov pa razlaga, da menedžerji veliko krat poberejo velike plače tudi, če za nič ali malo prispevajo k povečanju vrednosti za delničarje. Predpostavka je, da so menedžerji nagrajeni za to, da pomagajo delničarjem, ne pa za skrb za zaposlene in korist družbe nasploh. Menedžerjem največjih naftnih družb so se v zadnjih desetih letih plače močno povečale zaradi rasti cen nafte, na kar niso imeli tako rekoč nikakršnega vpliva. Iz tega izhaja, da so visoke plače rezultat neuspešnega upravljanja podjetij, ker delničarji nimajo možnosti, da bi lahko učinkovito nadzirali plače menedžerjev.

Visoke plače menedžerjev gospodarskih podjetij so tudi merilo za plače vodilnih v drugih sektorjih. Zdaj je običajno, da rektorji univerz, pa predsedniki humanitarnih in drugih nevladnih organizacij na leto zaslužijo milijon ali celo dva milijona dolarjev.

Menedžerji so dobili bistveno višje plače četudi so se s tem povečali stroški za podjetja. Menedžerji nimajo visokih plač zato, ker so tako dragoceni za podjetja, ki jih vodijo, ampak zato, ker so člani upravnih odborov oziroma nadzornih svetov, ki jim določajo plače, njihovi prijatelji. Dokler bo tako, ni mogoče pričakovati sprememb.