Peter Ferlan, ilustrator

Peter Ferlan, letnik 1990, doma iz Vrhov blizu Brežic, je na zunaj morda tipičen vizualec mlade generacije. Z dodelanim imidžem, s hipstersko bradico, »matching« frizurco, kap’co in barvno usklajeno opravo. Kot ilustrator pa, če sodimo po njegovi nadarjenosti, idejah in ustvarjalnosti, ni prav nič tipičen, prav nič povprečen. Ne, tale ilustrator, ki se je po končani gimnaziji Celje Center (likovna smer) vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer končuje podiplomski študij ilustracije, spada med izstopajoče v mlajši generaciji, a glede tega je, kot sem se v zadnjih letih prepričal že večkrat, zelo prizemljen. Tudi sicer je zelo prijazna, dostopna oseba. Na razstavi v ljubljanski galeriji DobraVaga, kjer se je lani predstavil v okviru cikla Umetnik na mesec, si je denimo vzel čas za vsakega obiskovalca, prav vsakega je popeljal od dela do dela in mu predstavil zgodbo.

Ob ogledu njegovih del vas bo v oči zbodlo veliko roza barve, pa turkizne in sinje modre. Ilustracije so nagajive, vpadljive, kot če bi pop art spojili z risbami iz klasičnih pravljic, kot jih poznamo iz otroštva – a zgolj slogovno, ne vsebinsko, seveda, saj gre nemalokrat za preveč »odrasle« teme, mestoma tudi eksplicitne in vedno provokativne. Najbolj sta ga namreč zaznamovala španska ilustratorja Ricardo Cavolo in Joan Cornella, znana po svojem črnem humorju in premikanju mej.

Riše že od malih nog, za spodbujanje pa je hvaležen predvsem staršem, ki so ga z barvicami v roki »pustili na miru«. Razpet je med ilustracijo in grafičnim oblikovanjem, zanimajo ga predvsem zini, torej umetniške revije, in povezovanje glasbe z ilustracijo, kar je bila tudi tema njegove diplomske naloge. Glasba ga zanima že od nekdaj, tudi diplomiral je iz oblikovanja glasbene zgoščenke in celostne grafične podobe eksperimentalne rock skupine On, skrbi pa tudi za vizualno podobo zagrebškega glasbenika Luke Ćapeta, s katerim skupaj izdajata EP-ploščke pod imenom Yaye. Sam kljub temu, da je videti, kot da je ravnokar skočil z naslovnice kakšnega trendovskega britanskega benda, sicer ni profesionalni glasbenik, to vlogo je prepustil starejšemu bratu Marku, ki koncertira vsepovsod in večinoma preigrava jazz. »On je resen,« pravi Peter Ferlan o njem, v smehu, a ponosno.

Leta 2012 se je pridružil umetniškemu kolektivu Freštreš, v katerem so poleg njega še Dorijan Šiško, Emil Kozole, Aljaž Glaser, Doroteja Škrabo in Blažka Jurjavčič, in prevzel vlogo urednika ilustracije. Freštrešerji so konceptualisti, ki svoje ustvarjanje kljub temu, da je nemalokrat družbenokritično in ne »na prvo žogo«, jemljejo s kančkom humorja in samoironije, redno pa razstavljajo doma in na tujem. Njihove ekshibicije smo si lahko ogledovali že denimo na razstavah v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Poligonu, preminulem Bikofeju in na Tam-tamovih uličnih plakatih. Jedro njihovega izraza pa so zini, umetniške revije, ki so jih doslej izdali že osem (deveta je ravno v povojih in bo izšla te dni).

Značilnost Freštreša je tudi, da papir, na katerem v zinu zrcalijo družbeno dogajanje, nato oživijo z interaktivnimi instalacijami, da obiskovalcu zabrišejo mejo med tem, kje se začne druženje in kje se konča razstava. Dober primer je bila njihova postavitev v ljubljanskem Kinu Šiška, ki so jo naslovili Redempcija – sredi prizorišča so zgradili zapor, celico in vanjo strpali zapornika z dnevnikom, ki je bil pravzaprav freštrešovski zin. Med nagovorom občinstva so sprožili alarm, sirene, zapornik je pobegnil – razstava je bila odprta, performans pa razkrit. Razbito zaporniško celico je snažilka naslednji dan po pomoti pospravila. Kup smeti pač, si je mislila.

»Zin je danes zanimiv format, ker se v digitalni dobi vrača k papirju in je kot medij zelo odprt, tako za bralca kot tudi za umetnika. Gre za zelo poceni produkcijo, odnos do njega vzpostavi vsak sam, saj ga lahko mečeš po tleh ali hraniš na polici, njegov doseg pa je zelo odvisen od količine izvodov. Edina omejitev je ta, da ni omejitev, od začetka do tiska pa ga ustvarjajo umetniki sami, in v tem se razlikuje od umetniškega stripa, ki je produkcijsko veliko bolj dodelan,« pravi Ferlan, ki na domači umetniški sceni pogreša prav to – več svobode, eksperimentiranja in več poguma pri ustvarjanju zunaj tradicionalnih okvirjev. »Stare stvari smo navajeni poveličevati, četudi morda niso tako dobre. A nostalgija je lahko za razvoj nove umetnosti tudi škodljiva, saj gre za nenehno oziranje v preteklost,« dodaja.

Fascinira ga tudi splet, saj, kot poudarja, moraš do informacij danes priti sam in jih v dobi lažnih novic tudi sam prečistiti. »Veliko je smeti. Včasih so bile smeti na televiziji, danes jih lahko najdemo vsepovsod. A najdejo se tudi takšne, ki niso plevel.« Ilustrator reciklator, torej. Zato ni naključje, da deluje v skupini, katere ime v prevodu pomeni »sveže smeti«.