Trije možje v Planici

Novinarka Sveta na Kanalu A, Tjaša Petrič, je bila pretekli petek ob javljanju iz Planice deležna seksizma, kakršnega ženske doživljajo iz dneva v dan. Prenesla ga je – kakor še mnoge druge ženske – z nasmehom. Iz njenega primera smo se lahko veliko naučili – ne le o delovanju televizij, marveč tudi o svetu.

Ko se je Tjaša Petrič poskušala v živo vklopiti v oddajo Svet, jo je obdala skupina treh podivjanih, pijanih in primitivnih moških. Objeli so jo čez rame in krulili. Težko jih je bilo razumeti, a poved enega od njih je bila dovolj razločna: »A bova zvečer kavsala?« Nato so sledili še drugi vulgarizmi. Ta drobec je dovolj, da si predstavljamo odnos, ki ga imajo trije moški do žensk: njihovo delo je ničvredno in med njim jih lahko motimo – prav tako pa so ničvredne one same, ki stojijo tam, v Planici, z mikrofonom v roki, le da bi bile na voljo. Pijanim, primitivnim moškim. Težko si predstavljamo ponižanje, ki ga je Tjaša Petrič v tistem hipu občutila, in zato je bil najbolj ganljiv odziv njen nasmeh. Ko so jo napadli, se je smejala, ne iskreno, marveč v krču, kot nekdo, ki ne ve, kaj bi storil. Kot ženska, ki so jo naučili, naj se, ne glede na vse, vedno nasmehne, naj se smehlja tudi, ko jo ponižujejo. Kot novinarka komercialne televizije, kjer se prevečkrat zdi, da mora biti novinarka tudi okras in ni dovolj le njena intelektualna suverenost, ampak se mora znati tudi smehljati. Veščina, ki je moškim kolegom ni treba usvojiti.

Seveda bi lahko odmahnili z roko in rekli, da so taki pač primitivci v Planici. A kaj kmalu je postalo jasno, da ima eden od njih, ko v Planici ne nadleguje žensk, tudi kar ugledno službo – je član poslovodstva državne službe DRI. Ali se neprimerno obnaša le v prostem času ali tudi na delovnem mestu? Ali je lahko isti človek, ki je v prostem času grob in vulgaren ter se zabava s poniževanjem drugih, v službi profesionalen in spoštljiv?

Dobra stran incidenta je bila, da se je z njim začela ukvarjati televizija; POP TV mu je namenila več prispevkov in se osredotočila na seksizem, ki ga ženske, med njimi mnoge novinarke, doživljajo na delovnem mestu. Slaba stran vsega skupaj je bila, da se je ujel v lastno dojemanje žensk kot drugega spola, spola, ki obstaja le v odnosu do moškega – ne pa neodvisno od njega. Vse prispevke so začeli ali končali v moralističnem tonu, češ, kako bi se počutili vi, če bi bila Tjaša Petrič vaša žena, hči ali prijateljica? Zakaj ni bilo dovolj vprašanje, kako se počuti Tjaša Petrič in vse ženske, ki se vsakodnevno srečujejo z zlorabami – na delovnem mestu ali doma? Se jim zdi, da imajo ženske pravice le v odnosu do moških, ne pa tudi same zase? Ali ni dovolj žensk spoštovati že samo zato, ker so, khm, ljudje, ne pa, ker jih z nekom lahko povežemo?

Vsa ta vprašanja so se nam zastavljala, ko smo gledali POP TV. Še dobro, da je nato v studio k Urošu Slaku prišel moški na položaju moči in nam povedal, kako je biti ženska v Sloveniji.