Ross iz Prijateljev

Generacijski profil obiskovalcev petkovega dogodka v ljubljanskem klubu K4, na katerem je v osrednji vlogi nastopil londonski producent Ross From Friends (kar v prevodu pomeni Ross iz Prijateljev), zaradi njegovega imena ni bil nič drugačen kot običajno. Med zbranimi je bilo pač več takih, ki takrat, ko je Ross v tretji sezoni ene najbolj priljubljenih TV-serij Prijatelji redefiniral pomen partnerske pavze, še niso niti shodili, kot tistih, ki so si leta 1994 ogledali njeno prvo epizodo. Navsezadnje se je v letu, ko je serija prvič prišla na zaslone, rodil tudi Felix Weatherall, ki je ob izidu svoje prve plošče pred tremi leti postal znan kot Ross From Friends. Novo ime mu pristaja. Zaradi tematskih iztočnic, ki jih išče v pop kulturi prejšnjega stoletja, in zaradi izraza, s katerim se naslanja na zapuščino elektronske plesne glasbe iz osemdesetih in devetdesetih. To je dokazal tudi v petek, ko je s svojo glasbeno nostalgijo povsem očaral polno »štirko«.

Weatherallovo nostalgijo je kljub retro temeljem njegove glasbe vendarle treba vzeti z rezervo. Navdih resda išče v nafankiranih gruvih in sintovski melodiki starejših žanrov, kot so eurobeat, Hi-NRG, italo, hip hop, house in techno, toda vse skupaj spretno prevaja v (lo-fi) izraz, ki je slišati sodobno in celo sveže. Ni naključje, da so mu lani eno od plošč objavili pri ugledni založbi Lobster Theremin, pod okriljem katere ustvarja kopica producentov, ki krojijo aktualne trende na svetovnih klubskih plesiščih. Le nekaj dni pred nastopom v K4 pa je z novim singlom John Cage, imenovanim po enem najvplivnejših glasbenih inovatorjev prejšnjega stoletja, oznanil sodelovanje z založbo Brainfeeder, pri kateri zadnjih deset let (so)postavljajo drzne hiphoperske in elektronske smernice.

No, na »štirkinem« odru smo Weatheralla, skupaj s koncertnima sošpilavcema, ki s sintom, kitaro in saksofonom v živi izvedbi še bolj obarvata njegovo že tako bogato zvočno paleto, slišali v plesnem pozibavanju prikrojeni podobi. Brez nepotrebne kompliciranosti in znanosti, le s prijetno ritmično osnovo in hipnotično, sanjavo melodiko, s katerima nas je trojec zapeljal na vrhunsko izkušnjo »deep« soulovskega housa. V živo raztegnjene skladbe s prepoznavnimi motivi so strukturno sledile logiki »manj je več«, kar pa ne pomeni, da je setu manjkalo dinamike. Ta se je preprosto skrivala v samem zvoku, skozi katerega smo degustirali dobršen del muzik, ki jih je Weatherall že v otroštvu odkrival v bogati zbirki plošč svojega očeta, sicer velikega privrženca soundsystem kulture.

Izvrsten nastop osrednjega gosta je podprlo še sedem domačih didžejev iz ekip Synaptic in Sezam, ki so s svojimi seti poskrbeli za to, da bo petkovo plesno užitkarjenje ostalo v še lepšem spominu. Tako srednjeletnikom, ki so vsakdan Prijateljev pred četrt stoletja jemali kot nekaj samoumnevnega, kot mladeži, ki se nad politično nekorektnostjo serije verjetno zgraža danes.