Katalonija gori

Nekdanji katalonski predsednik, glavni pobudnik lanskega referenduma o neodvisnosti Katalonije Carles Puigdemont je minuli teden predaval na Finskem. Španska obveščevalna služba – skupaj 12 mož – je spremljala njegovo gibanje prek mobilnega telefona njegovega prijatelja in z GPS-napravo, ki jo je namestila na njegov avto. Španci so očitno želeli Puigdemonta aretirati v Nemčiji. Ko je vozilo iz Danske zapeljalo v Nemčijo, so španski organi s tem seznanili schengenski informacijski oddelek nemških kriminalistov z zahtevo po aretaciji. Tako je nemška policija Puigdemonta prijela takoj za mejo, na avtocestnem počivališču. O njegovi morebitni izročitvi španskim organom bo v prihodnjih 60 dneh moralo odločiti višje deželno sodišče Schleswig-Holsteina. Ugotoviti bo moralo, ali upor proti oblastem v Španiji ustreza nemškemu kaznivemu dejanju državne izdaje.

Ideja vse bolj povezane Evrope brez meja je številne skupnosti spodbudila k zahtevam po večji samostojnosti znotraj lastnih držav, vendar znotraj EU. Katalonija gotovo ni zadnji primer teh, nedvoumno političnih premikov. Toda španski odziv, zavračanje katalonskih želja po večji samostojnosti, recimo takšni, kot jo uživajo nemške zvezne dežele, je prestopil rubikon ob poskusu nasilnega zatrtja glasovanja o neodvisnosti. Zastraševanje in španski prevzem nadzora nad Katalonijo političnih razmer seveda nista umirila, zdaj pa so v Madridu prestopili celo meje lastne države. Španija zadnji mesec po vsej Evropi lovi katalonske politike, ki so pripravili lanski referendum. Pri tem si pomaga z evropskimi pripornimi nalogi, namenjenimi sodelovanju držav v kazenskopravnih zadevah, kar je gotovo zloraba pravil in načel Evropske unije.

»Španski evropski zaporni nalogi, aretacije, grožnje z drastičnimi zapornimi kaznimi ter podaljševanje zapora za uradne predstavnike Katalonije, vse to kaže, da se je Španija odrekla možnosti, da bi katalonsko krizo, ki je imanentno politična, reševala s političnimi sredstvi.

Odločila se je za nasilje in represijo v upanju, da ji bo uspelo preprečiti politično izrekanje Kataloncev o svoji prihodnosti. Njen poskus prenesti zahtevno politično vprašanje na polje kazenske politike pa žal nujno vodi v grobe kršitve političnih svoboščin ter posege v dostojanstvo Kataloncev, ki so tudi državljani EU,« je minuli teden zapisal nekdanji predsednik države Milan Kučan. Evropa molči, meni Kučan, zaradi strahu pred morebitnimi podobnimi prizadevanji drugje na celini. Toda strah, dodaja, je zelo slab svetovalec.

Katalonci so – v primerjavi z Baski – v Španiji dolgo veljali za razmeroma miroljubne »separatiste«. V preteklosti, predvsem v sedemdesetih letih je v Kataloniji sicer delovala oborožena levičarska separatistična organizacija Terra Lliure, a se je na začetku devetdesetih let samorazpustila in razglasila premirje. Zadnjih 30 let je Katalonija stavila na dialog. Puigdemontova aretacija pa je – pričakovano – spodbudila množične demonstracije in tudi izbruh nasilja. V Barceloni se je spontano zbralo 50 tisoč ljudi, med protesti je bilo ranjenih 92 ljudi in 23 policistov, ki so uporabili gumijevke in opozorilne strele. Skupina zagovornikov neodvisnosti te španske regije je zaprla številne ceste, proteste je začel prirejati Odbor za obrambo republike, sestavljen iz skupin državljanov, ki so sporočile, da bodo začele cikel »stalnih protestov«. »Z najnovejšimi priprtji in Puigdemontovo aretacijo se je jasno izkazalo, da smo dosegli točko, s katere ni vrnitve,« so zapisali.

To je seveda res. Vemo, da je konec, ko se države v političnem sporu zatečejo k rabi nasilja nad lastnimi državljani. V tem smislu je primer Katalonije postal skupna zadeva EU, ki kliče po političnem odgovoru Španiji.