Boj stoletja

Prekarnost je družbeni problem, četudi se na vsakdanji ravni kaže zgolj kot težava posameznih delavcev. S to mislijo je Gibanje za dostojno delo in socialno družbo pripravilo javno tribuno Za dostojno delo. Pogovora so se udeležili predstavniki in predstavnice desetih različnih civilnodružbenih organizacij, sindikatov in stroke.

Eno pomembnejših vlog v boju za delavske pravice prekarcev igrajo sindikati. Sindikalno organiziranje pa je za prekarno zaposlene težko dosegljivo – individualizirani prekarci nimajo stika z drugimi, s katerimi bi lahko zasnovali sindikalno bazo. Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič je tako upravičeno opozorila, da »se je sindikalno prizorišče spremenilo. Fragmentiralo se je po zaposlitvah in različnih panogah, kar ne pomaga moči sindikatov.«

Predsednik sindikata prekarcev Marko Funkl je poudaril dva ključna cilja: »Združiti samostojne podjetnike in prekarce v sindikat ter povezovati prekarno zaposlene v zadruge, v podjetja z delavskim lastništvom.« Med žrtvami prekarizacije so tudi študenti, kot je dejal Matej Križanec iz študentskega društva Iskra. Študentsko delo postaja vstopnica v prekarno delo. »Podatki kažejo, da je od vseh zaposlitev prek študentske napotnice kar 30–40 odstotkov takih, ki ustrezajo rednemu delovnemu razmerju.«

Prekarnost je v širši analitični okvir postavil sociolog dr. Gorazd Kovačič, profesor z ljubljanske Filozofske fakultete. »V Sloveniji se je zgodil paradoks. Ob osamosvojitvi so sindikati ohranili dobršen del moči. Ohranili so visoko stopnjo zaposlitev za nedoločen čas, brezplačno šolstvo in zdravstvo in preprečili privatizacijo pokojninskega sistema.« A hkrati se je krhal trg delovne sile – povečala se je stopnja vseh vrst prekarnih zaposlitev. »Slovenija je uspešna izvozna država. To pomeni, da tekmuje s konkurenco, ki ima bistveno nižje plače in druge stroške dela. Tudi uspešna podjetja imajo nizko stopnjo dodane vrednosti, zaradi česar ne morejo vložiti v višje plače zaposlenih.« Sindikati so v zameno za ohranitev delovnih mest morali privoliti v večje intenziviranje dela. »Ključna težava je razvojni model, kjer glavnina gospodarstva tekmuje z adutom podplačane delovne sile.«

Javno tribuno so končali s pozivom k večjemu političnemu angažmaju. Na stranke želijo nasloviti zahteve po zakonodajnih spremembah. Po volitvah bi jih tako lahko držali za besedo, »zahtevane spremembe bi po volitvah lahko bile vključene tudi v socialni sporazum«. Med predlaganimi zahtevami so bile: več sredstev za delo inšpektorata za delo ter delovanje socialne države in tudi možnost kolektivne pogodbe v zasebnem sektorju, ki je bila odpravljena leta 2005.