Kako je sodobno suženjstvo postalo del našega vsakdanjega življenja

Sodobno suženjstvo imamo zato, ker so delavci postali blago

Britanska podjetja morajo na podlagi zakona o preprečevanju sodobnega suženjstva, ki je v veljavi od leta 2015, poročati o suženjstvu v njihovih dobavnih verigah. Pri Guardianu ugotavljajo, da so njihova poročila tako šokantna kot občudovanja vredna. Šokantna so zato, ker kažejo, da je suženjstvo spet postalo nekaj vsakdanjega, normalnega. To ne velja le za kriminalna dejanja, kot je ilegalna trgovina z drogami ali ljudmi za namene prostitucije, ampak tudi za gospodarstvo nasploh.

Britanska agencija za boj proti kriminalu je sporočila, da se je v Veliki Britaniji lani v primerjavi s predlani število ljudi s sumom, da so sužnji, povečalo za 35 odstotkov. Izkoriščanje za delo je danes najbolj pogosta oblika sodobnega suženjstva. Seznam sektorjev, kjer delodajalci izkoriščajo delavce kot sužnje, je dolg. Sodobni sužnji so začasno zaposleni na področju distribucije in čiščenja pisarn, agencijski delavci na področju logistike, podizvajalci avtopralnic, v gradbeništvu kot sodobni sužnji delajo ljudje, ki gradijo in obnavljajo tovarne in druge prostore podjetij, pa kot najeti varnostniki.

Ni presenečenje, da se najhujših oblik izkoriščanja delodajalci poslužujejo tam, kjer je bila namenoma znižana ekonomska, pravna in moralna odgovornost. Sodobno suženjstvo je povezano s prikazovanjem dobičkov v davčnih oazah in zniževanjem davkov za premožne. To sta dve strani istega kovanca. Na eni strani imamo sodobne sužnje, ki ne zaslužijo niti za preživetje, na drugi strani pa nadnacionalke in peščico premožnih, ki premoženje skrivajo v davčnih oazah in ne plačujejo tako rekoč nič davka. Sodobno suženjstvo ter davčne oaze in davčne ugodnosti za premožne predstavljajo zmanjševanje tistega, kar je bila včasih odgovornost do družbe, v Guardianu opozarja Felicity Lawrence.

Ni presenečenje, da se najhujših oblik izkoriščanja delodajalci poslužujejo tam, kjer je bila namenoma znižana ekonomska, pravna in moralna odgovornost. Sodobno suženjstvo je povezano s prikazovanjem dobičkov v davčnih oazah in zniževanjem davkov za premožne.

Britanske velike trgovske verige v poročilih o svojih dobavnih verigah opozarjajo na dodatne sektorje, v katerih kot sodobni sužnji veliki meri delajo begunci in migranti. V Veliki Britaniji in na Irskem je to ribolov, v Veliki Britaniji mesno-predelovalna industrija, pa proizvodnja oblačil v Leicesterju, oskrbna veriga z rakci s Tajske. V Italiji sodobni sužnji delajo v pridelavi paradižnika, v Španiji v celotnem sektorju pridelave zelenjave. V Indiji sodobni sužnji delajo na plantažah čaja, v Turčiji v proizvodnji oblačil.

Od aprila lani ima v Veliki Britaniji pristojnost za preiskovanje sodobnega suženjstva tudi organizacija Gangmaster and Labour Abuse Authority. Po njenih podatkih migranti kot sodobni sužnji delajo predvsem v ročnih avtopralnicah, v salonih za urejanje nohtov, prenavljajo ali gradijo zasebne hiše, delajo kot osebje na pogostitvah, kot sobarice, v restavracijah s hitro hrano, pospravljajo in čistijo zasebne domove.

Kako je suženjstvo, za katerega smo bili prepričani, da je izkoreninjeno, postalo del sodobnega potrošništva? Stvari, ki so bile še pred nekaj leti razkošje (manikura, hitro menjavanje mode, redni oddihi v hotelih, redni obiski restavracij, ročno čiščenje avtomobilov, najemanje ljudi za čiščenje kleti) so nam danes predstavljene kot dostopne vsakomur, celo vsak dan. To pa je mogoče zato, ker te storitve opravljajo v najboljšem primeru zelo slabo plačani ljudje, v najslabšem primeru pa sodobni sužnji, razlaga Felicity Lawrence.

Srednji razred, ki je vse bolj pod pritiskom in je vse manjši, elita podkupuje z iluzijo, da si lahko privošči enako kot tisti z najvišjimi prihodki. To pa ni mogoče brez izkoriščanja tistih, ki so nižje na družbeni lestvici.

Srednji razred, ki je vse bolj pod pritiskom in je vse manjši, elita podkupuje z iluzijo, da si lahko privošči enako kot tisti z najvišjimi prihodki.

V svetu, kjer država področje zaposlovanja vse bolj prepušča trgu in kjer je večina odnosov med ljudmi omejena zgolj na ceno, ki jo trg prenese, so ljudje postali blago, ki je namenjeno uporabi ali prodaji. Če so konkurenca in varčevalni ukrepi kralj, je vsak moški in vsaka ženska prepuščena sama sebi in svoji družini. Prepogosto zapremo oči in skušamo zaščititi, kar imamo.

Trgovci z ljudmi iščejo ranljive (ljudi z učnimi težavami ali ljudi, ki so odrasli v rejništvu, brezdomce, ljudi, ki imajo težave z alkoholom in drogami, ljudi, ki so bili obsojeni). Te ljudi je najlažje kontrolirati in družba jim ni naklonjena, ker jih vidi kot problematične. V razmerah, ko imamo v družbi protimigracijsko razpoloženje, ljudje te žrtve vidijo kot tuje, kot »druge«. Kako bi bilo mogoče drugače razložiti, zakaj sosedje, sodelavci ali stranke tako pogosto ne zaznajo sodobnega suženjstva, sprašuje Felicity Lawrence.

Kot primer, ki ga ljudje v Veliki Britaniji niso zaznali kot primer sodobnega suženjstva, navaja skupino pretihotapljenih Litvancev, ki so tako rekoč noč in dan delali na kokošjih farmah po državi, delodajalci so jih v prenočiščih, kjer so jih nastanili, ustrahovali in varovali z napadalnimi psi. Kaj so na istih tihih ulicah, kjer so živeli, videli in slišali menedžerji farm in lokalni prebivalci? Alarmantno nesocialno vedenje in prepire v tujem jeziku, zaradi katerih so se obračali vstran in raje gledali v tla, ali to, da je nekdo, ki živi v njihovi soseski, izpostavljen nedopustnemu nasilju in svojo travmo utaplja v alkoholu?

Pozorni moramo postati na ljudi, ki delajo cele dneve, nimajo možnosti komuniciranja oziroma namesto njih govorijo delodajalci, živijo v natrpanih sobah oziroma podobnih nastanitvenih objektih.

V Veliki Britaniji sta računsko sodišče in parlamentarni odbor za delo in pokojnine opozorila na veliko premajhno podporo žrtvam sodobnega suženjstva, ko so te odkrite. Komisar za boj proti suženjstvu Kevin Hyland je odbornikom razlagal, da pristojni organi samo vsak četrti primer suma sodobnega suženjstva predajo policiji. Če bi v Veliki Britaniji odkrili 4000 posilstev in bi samo vsakega četrtega prijavili policiji, bi imeli proteste, je ponazoril. Država bi morala poskrbeti za doslednejše preiskovanje primerov sodobnega suženjstva.

Hkrati pa moramo vsi prepoznavati njegove znake. Pozorni moramo postati na ljudi, ki delajo cele dneve, nimajo možnosti komuniciranja oziroma namesto njih govorijo delodajalci, živijo v natrpanih sobah oziroma podobnih nastanitvenih objektih. Če nam nekdo ponudi storitev po bistveno nižji ceni od razumne, je skoraj gotovo, da jo opravlja nekdo, ki je hudo izkoriščan. To velja nasploh za blago in storitve, ki so nerazumno poceni.