»Glasba za dojenčke«

Ljubitelji klavirske glasbe so prejšnji teden, na večer 88. dneva v letu, spet praznovali dan klavirja, ki si ga je pred tremi leti, napol v šali, izmislil nemški pianist Nils Frahm. No, v Kinu Šiška so »šalo« vzeli zares. Leta 2015 smo tam, sicer z dvomesečnim zamikom, prisluhnili kar samemu Frahmu. Lani nas je ob tem dnevu s svojim klavirskim recitalom razvajal Britanec Greg Haines. Letos pa smo na istem odru, premierno pred slovenskim občinstvom, slišali njunega sodelavca, ameriškega skladatelja in multiinštrumentalista Petra Brodericka.

Ta nas je ob prihodu na oder najprej pozval, da z aplavzom še enkrat nagradimo izvrsten uvodni nastop domačega pianista Roka Zalokarja, in opozoril: »Hvala Roku za res čudovit nastop. V primerjavi z njegovo glasbo za odrasle intelektualce bo moja glasba za dojenčke.« Obljubo je z izvedbo ene od skladb, med katero se je po vseh štirih plazil po odru in prepeval pod svojim inštrumentom z 88. tipkami, potem tudi zabavno izpolnil.

No, Broderickova uvodna samoironična napoved je imela tudi resnejšo plat. Čeprav se je s klasiko srečal že v otroštvu med študijem violine, svojo glasbo rad postavlja v pesemsko obliko. Tako, s katero se raje kot na intelektualno opre na emotivno vrednost glasbe. Tudi njegov četrtkov nastop je bil zato bolj kot na posluh ljubiteljev avantgardnih drznosti pisan na posluh privržencev lahkotnejše glasbe. Denimo tistih, ki so Brodericka spoznali kot (koncertnega) člana priljubljenih danskih indie pop rockerjev Efterklang, s katerimi je začel igrati leta 2007, potem ko se je pri dvajsetih iz domačega Oregona preselil v Evropo. Ja, večina tokrat slišanih skladb se je močno nagibala na stran eterične, cinematične in pop senzibilnosti. Je pa iz njih priložnostno pokukal tudi kakšen nauk Johna Cagea, pri katerem je Broderick denimo našel navdih za dve leti staro ploščo Partners. Ali pa folkovski element, kot v eni od skladb, ki jo je a cappella, brez ozvočenja, v maniri pubovskih pevcev z Irske, kjer si je medtem ustvaril nov dom, zapel kar med občinstvom.

Prav njegov glas in petje sta bila eden od vrhuncev koncerta. Z njima je takoj spomnil na kultnega čelista in skladatelja Arthurja Russlla, ki je v osemdesetih s svojimi inovacijami navduševal newyorško avantgardno in klubsko sceno. Kot se je izkazalo, ne po naključju. Broderick je namreč izvedel tudi eno od Russllovih še neobjavljenih skladb, ki jo je slišal, ko je lani obiskal njegovo družino. Zaigral je tudi na violino, ki jo je skupaj s svojim glasom v živo povzorčil in zazankal v opojno zvočno teksturo. Najlepšo in verjetno najstarejšo skladbo je prihranil za konec. To je napisal že pri sedemnajstih letih, v njej pa je klavirski samouk subtilno združil svojo ljubezen do klasične in popularne glasbe, ki sta najbolj zaznamovali njegov celotni opus in kakopak tudi četrtkov koncert.

Ja, včasih lahkotno ugajajoča glasba lahko ponudi koncertni presežek. Tudi za odrasle otroke. Nova doza sledi že 26. aprila, ko se v Kino Šiška vrne Nils Frahm.