Mlade ekstremiste je treba obravnavati kot moške

Emaskulirale so jih nevidne zarotniške sile, sprejem v skrajne skupine pa vidijo kot način za vrnitev "možatosti" in pravic, za katere menijo, da jim pripadajo zgolj zato, ker so moški

Ne glede na to, ali govorimo o aktivistih skrajne desnice, nasprotnikih priseljevanja, obritoglavcih, ki nasprotujejo Muslimanom, neonacistih ali mladih džihadistih, vedno naletimo na mlade moške, v knjigi Healing from Hate: How Young Men Get into – and Out of – Violent Extremism, iz katere odlomek objavlja Guardian piše Michael Kimmel.

Slednji se je pogovarjal z več kot 100 aktivnimi in nekdanjimi skrajneži v različnih državah, da bi ugotovil, kako doživljajo "moškost" skrajne desnice. Od njih je slišal veliko zgodb, na podlagi katerih je ugotovil, da gre za prepričanje, da zaradi večjih ekonomskih in političnih premikov ne morejo uresničiti svojih želja in se tako počutijo emaskulirane oziroma so prepričani, da so izgubili pravice, za katere so prepričani, da jih imajo na podlagi svojega spola. Mladi moški se pogosto pridružijo skrajnim gibanjem, ker izgubijo službo ali jih podjetje z izločitvijo dejavnosti premesti v drugo podjetje. To občutijo kot emaskulacijo. To politično-gospodarsko emaskulacijo pogosto spremlja še bolj osebna emaskulacija: v skrajne skupine se mladi moški vključijo, ker se počutijo izolirani ali trpinčeni v šoli, zaradi tega so prepričani, da morajo podpirati nekaj veliko večjega, kot so sami.

Emaskulirale so jih nevidne zarotniške sile, sprejem v skrajne skupine pa vidijo kot način za vrnitev "možatosti" in pravic, ki menijo, da jim pripadajo zgolj zato, ker so moški. Potrditev "možatosti" posameznika je ključna pri novačenju ali vstopu v gibanje. Vstop je prizadevanje za odpravo sramu, ki je spremljevalec njihove emaskulacije, tega, da so odpovedali kot moški. Psihiater James Gilligan v svoji knjigi Violence (Nasilje) piše, da je občutek sramu osnovni ali ključni razlog za nasilje. Namen nasilja je zmanjšati sram in ga v čim večji meri nadomestiti z nasprotnim, to je nadutostjo, ki preprečuje, da posameznika nadvladuje občutek strahu.

Ko vstopajo v skrajne skupine, se počutijo kot moški, ki jim je spodletelo, moški, ki morajo dokazati svojo možatost, se morajo počutiti kot "pravi moški", a vedno naletijo na ovire.

Pri tem ne gre samo za to, da so ti ljudje biološko moški, ampak sebe tudi vidijo kot moške. Ko vstopajo v skrajne skupine, se počutijo kot moški, ki jim je spodletelo, moški, ki morajo dokazati svojo možatost, se morajo počutiti kot "pravi moški", a vedno naletijo na ovire. Nekdanji nacisti, džihadisti ali belopolti supermačisti, ki s katerimi se je Kimmel pogovarjal, so se počutili kot propadli moški. Namesto, da bi to izgubo obrnili vase in postali depresivni, nasilni, samomorilski, bi se začeli zapijati ali drogirati, so jo obrnili navzven v politično jezo in napade na tiste, za katere so verjeli, da so krivi za njihovo emaskulacijo.

Ne verjamejo, da so odpovedali sami kot posamezniki, ampak jim je to naredila brezbrižna država, plenilske korporacije, grabežljivi bankirji, skupina izkoriščevalskih »drugih«, ki iščejo posebne ugodnosti. Ti mladi moški se počutijo kot žrtve. Vidijo se kot žrtve poštene politike, večkulturne družbe. Ko so enkrat v skrajni skupini, razvijejo prepričanje, s katerim si povečujejo možatost z emaskulacijo »drugih«.

Michael Kimmel ne trdi, da bomo potem, ko bomo enkrat razumeli spole, popolnoma razumeli vabe nasilnega ekstremizma, ker je treba upoštevati še veliko drugih dejavnikov. Ne moremo pa popolnoma razumeti nasilnih skrajnih gibanj brez analize spolov, brez razumevanja, kako je želja po "možatosti" globoko vtisnjeno v udeleženčevo izkušnjo.

Raziskati je treba globoko čustveno povezavo, pripadnost, nadomestila za sram in ponižanje, pa razlog in poslanstvo v življenju, občutek, da končno živijo življenje s častjo in močjo.

Raziskati je treba globoko čustveno povezavo, pripadnost, nadomestila za sram in ponižanje, pa razlog in poslanstvo v življenju, občutek, da končno živijo življenje s častjo in močjo. Desničarski skrajneži nočejo prevzeti oblasti, ampak vzpostaviti avtoriteto za »nas« ne »zanje«. Vzpostaviti hočejo, kar je bilo, ne, kar naj bi bilo. S sodelovanjem v gibanju vidijo priložnost za povrnitev "možatosti", ki naj bi jim bila ukradena. Proti nasilnemu ekstremizmu se je zato treba boriti tako, da je te mlade moške treba obravnavati kot moške, ne preprosto kot džihadiste, neonaciste ali belopolte supermačiste. 

To so mladi moški, ki se počutijo majhne, se nočejo počutiti majhni in iščejo možnosti, da bi postali veliki tako, da uničujejo druge.