Kako je demokracija postala sovražnik

So bila žrtvovanja držav nekdanjega vzhodnega bloka vredna tega, da zdaj njihovi državljani vozijo nemške avtomobile in se gnetejo v nakupovalnih središčih?

Madžarska je z izgubo ozemlja in svobode imela strašno 20. stoletje, a današnja Budimpešta kaže, da so se ji rane zacelile. Tramvaji vozijo po ulicah z elegantnimi kavarnami in avtomobili nemških proizvajalcev. Madžarska se je vrnila v družino Zahoda. Tako je videti, dokler ne naletimo na plakate, s katerih se smeji madžarsko-ameriški Jud, ki je upodobljen z opozicijskimi politiki, ki imajo v rokah klešče za rezanje mreže in so pravkar prišli skozi ograjo.

Mož na plakatih je milijarder, investitor in filantropist George Soros, ki je za predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana in njegovo desničarsko stranko Fidesz simbol vsega, kar sovražijo. To so mednarodni špekulanti, uničevalci naroda in krščanstva, podporniki množičnega priseljevanja. Roger Cohen v svoji kolumni v New York Timesu, ki jo je napisal po obisku Madžarske in Poljske, nadaljuje, da se je Orban kot mladenič boril proti boljševizmu, zahodna liberalna demokracija je bila zanj obljubljena dežela. Zdaj je postala njegova sovražnica. Zahod je zdaj po njegovem prostor samomora evropske kulture, kjer umirajo družina, cerkev, narod, tradicionalne poroke in delitev spolov.

»Nevarnost nam grozi z Zahoda,« je Orban dejal februarja. »Prihaja k nam od politikov v Bruslju, Berlinu in Parizu«. Vzpostavil je model: Nevtraliziraj neodvisno sodstvo. Podjarmi si večino medijev. Demoniziraj priseljence. S pajdaškim kapitalizmom ustvari lojalne nove elite. Z manipulacijo zgodovinskega spomina podpiraj ustvarjanje nacionalnih zgodb o žrtvah in herojih. Trdi, da je »volja ljudstva« nad ustavo.

Zahod je danes, če vprašate Orbana, prostor samomora evropske kulture, kjer umirajo družina, cerkev, narod, tradicionalne poroke in delitev spolov.

Tako pridemo do nove obljubljene dežele z vladavino ene stranke, ki je maska demokracije. V tej deželi ni totalitarne tajne policije, nihče ne izgine ponoči, tuji kapital je dobrodošel. Madžarska ni nevobodna a tudi svobodna ni, piše Cohen. Je nov pol zaprt hibrid Orbana in Jaroslawa Kaczynskega, voditelja konservativne poljske stranke Zakon in pravičnost. Oba sta se v mladosti borila za svobodo, ki jo je utelešal Zahod.

»Najprej Madžarska« je bil Orbanov slogan v predvolilni kampanji. Z ostro kampanjo proti priseljencem vključno s trditvami člana kabineta, da bodo priseljenci in begunci Madžare prisilili jesti insekte, je povzročil med ljudmi velik strah. Politolog Csaba Toth pravi, da so otroci v vrtcih Sorosa risali kot hudiča in priseljence kot zlobne like, ki te bodo odnesli, če nisi dober.

Roger Cohen se sprašuje, od kod na Madžarskem in Poljskem in drugih državah Srednje Evrope ob vseh spremembah po padcu berlinskega zidu in gospodarski rasti, o kateri v zahodnih državah lahko le sanjajo, vzpon nacionalizma in ksenofobije. Tri desetletja so Madžari in Poljaki želeli nekam priti. Njihovi cilji so bili vstop v zavezništvo Nato in Evropsko unijo ter vzpostavitev prostega trga. Zdaj, ko so to dosegli, se sprašujejo, ali je vse žrtvovanje bilo potrebno zgolj zato, da so dobili trgovska središča in nemške avtomobile. Izgorela generacija je sita sprememb.

Od kod na Madžarskem in Poljskem in drugih državah Srednje Evrope ob vseh spremembah po padcu berlinskega zidu in gospodarski rasti, o kateri v zahodnih državah lahko le sanjajo, vzpon nacionalizma in ksenofobije?

Nova madžarska in poljska avtoritarnost pomenita grožnjo. Demokratični Zahod se mora zbuditi iz dremeža. Pozabljeni ljudje iz obdobja po letu 1989 so spregovorili. Rekli so, da imajo dovolj ekonomskih receptov, ki so v glavnem varčevalni ukrepi, in ošabnega nekaznovanja globalizacijskih elit. Evropa ne more vsakomur odpreti vrat. Potrebuje skupno politiko priseljevanja, ki deluje, ekonomsko politiko, ki zmanjšuje ne povečuje neenakost, in bruseljsko birokracijo, ki zagotavlja oprijemljive rezultate za pol milijarde Evropejcev.

Poljska zaostaja za Madžarsko, ko govorimo o avtoritarnosti. Je večja, bolj raznolika in bolj ostra do Rusije. Ima močnejšo civilno družbo, bolj ostre neodvisne medije. To so pomembne razlike, ki dajejo nekaj upanja.

Michael Ignatieff, predsednik Sorosove univerze v Budimpešti, ki jo Orban hoče zapreti, se boji, da je Orbanov neliberalizem prihodnost, prehod do nečesa novega. Ko je Roger Cohen vprašal Orbanovega tiskovnega predstavnika Zoltana Kovacsa, zakaj vlada uporablja antisemitski jezik proti Sorosu, je odgovoril, da mu ne oporekajo Judovstva, ampak to, kar počne kot špekulant, da uporablja sumljiv denar za ustvarjanje svetovljanskega sveta. To je stari-novi jezik današnje Evrope. Poljski profesor prava Marcin Matczak pa razlaga, da mladi svobodo razumejo kot nekaj, kar je samoumevno, ker se jim zanjo ni bilo treba boriti.