Martina Batič, dirigentka

Njena manualna tehnika je elegantna, pravijo, da ima zlate roke, dirigira natančno, in ko se vživi v skladbo, njene rjavozelene oči postanejo črne, takrat je koncentracija na vrhuncu, interpretacija je ekspresivna, na trenutke nežno občutena, drugič igriva, pač takšna, kot je Martina Batič (letnik 1978) in kot zahteva partitura. Na odru skupaj z zborom pričara trenutke, ko ubrani glasovi ustvarijo popolnost.

Na samem začetku njene dirigentske poti sta bila učenje klavirja v Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini in ajdovski cerkveni kor, kjer sta pela njena mama in oče. Vzela sta jo s seboj na vaje, jo posadila na cerkveno klop in med petjem zbora je triletna deklica položila uho na klop in prisluhnila vibracijam lesa. Takrat si je zaželela, da bi bil njen poklic povezan z glasbo. Oče je s kolegi veliko večerov prepeval v domači vinski kleti, tako ji je zborovsko petje blizu že od malega. Nekaj let zatem je videla prenos dunajskega novoletnega koncerta in za dirigentskim pultom je bil Riccardo Mutti. Zašepetala si je: »Dirigirala bom!«

Čas je tekel in bilo je konec oktobra leta 2006, ko je sonce v švedski Uppsali žarelo zelo nizko nad obzorjem. Martina Batič se je pripravljala na dirigentski zborovski nastop na tekmovanju za prestižno nagrado Erica Ericsona. Zmagala je! In se vpisala med najperspektivnejše mlade zborovske dirigente v Evropi. Pred njo je leta 2003 nagrado prejel Nizozemec Peter Dijkstra in tri leta za njo (2009) Norvežan Kjetil Almenning. To trienalno tekmovanje je zahtevno in nagrada ima svojo težo, saj nagradijo res najboljše mlade dirigente iz Evrope. Morda imajo nagrajenci tekmovanja danes prav zaradi tega zgledno kariero na mednarodnih koncertnih odrih. Dijkstra dirigira v Kölnu, Almenning v Bergnu in Martina Batič z letošnjim letom začenja svojo službo kot glasbena direktorica zbora francoskega radia v Parizu.

A zanimiv je podatek, ki je mnogo več kot anekdota. Takrat v Uppsali je bila povabljena v družbo legendarnega Erica Ericsona, po katerem se nagrada imenuje in za katerega pravi, da velja za očeta zborovskega dirigiranja v Evropi. V pogovoru ji je Ericson dejal: »Martina, ti moraš v Francijo, ti moraš v Pariz!« Kot da bi izrekel prerokbo in ne zgolj nasvet, kajti letos se je ta uresničila. Martina Batič odhaja v Pariz, kjer je podpisala pogodbo za triletno sodelovanje. Prevzela bo vodenje enega najštevilnejših radijskih zborov v Evropi, 95-članski zbor Radia France.

Pravi, da se v zadnjem času pogosto spomni Ericsonovih besed. Razmišlja o tem, kako se lahko v življenju nekatere stvari preprosto poklopijo in vse se izide, kot je treba. »Ne vem, ampak meni se uresničujejo sanje!« pove plaho, ob tem se ji iskrijo oči. »Kar se tega tiče, sem srečen človek.« Je skromna in resna oseba, a se vedno rada tudi pošali. Prizna, da jo je zadnji uspeh presenetil, saj kariere nikoli ni gradila sistematično, sploh ni razmišljala o določenih korakih, ki jih mora narediti, da bi dosegla »to ali ono«. Sploh ne! Vse se je dogajalo spontano, le zavzeto je delala, študirala in se izpopolnjevala.

Diplomirala je na oddelku za glasbeno pedagogiko Akademije za glasbo v Ljubljani in se kmalu vpisala na podiplomski študij zborovskega dirigiranja na münchenski Visoki glasbeni šoli ter ga končala z odliko. S svojim profesorjem Michaelom Gläserjem je še vedno v stikih, pa tudi s svojimi kolegi in kolegicami, s katerimi, pravi, je preživela krasno münchensko študijsko obdobje. V Münchnu je od blizu videla dirigirati velika imena svetovne glasbene scene in še bolj dojela, kaj pomeni osebni umetniški izraz dirigenta. Četudi je študij dirigiranja za vse enak, od strokovnih znanj do obvladovanja potrebnih orodij, ima vsak dirigent svoj osebni pečat. Nekdo je boljši v manualni tehniki, drugi v znanju izvajalskih praks, tretji je močan v interpretaciji in prebiranju partitur, nekdo je izjemen v vodenju vaj, spet drugi šele na odru zaživi in poustvari neponovljive izvedbe.

Martina Batič neskončno uživa v dirigiranju, in je srečna, ne glede na to, koliko ljudi sedi v dvorani. Z zborom data vedno vse od sebe, hočeta biti najboljša. Kot zborovska dirigentka je sodelovala z najboljšimi profesionalnimi zbori – z zborom švedskega radia, pa s Komornim zborom Erica Ericsona, z nizozemskim radijskim zborom, flamskim radijskim zborom itd. V Sloveniji je najprej (2004–2009) vodila zbor SNG Opera Ljubljana, v letih 2009–2017 pa je bila umetniški vodja in pomočnica direktorja za Zbor Slovenske filharmonije. Seveda mora obvladati vse prvine, ki so pomembne: obsežno strokovno znanje s področja glasbene teorije in prakse, pa tudi z drugih področij umetnosti, zgodovine, psihologije in didaktike. Učinkovito obvladovanje vodenja vaj pa je ključno, da dirigent/ka pridobi zaupanje zbora in da ga/jo spoštujejo tudi zato, ker zna uravnavati medčloveške odnose v skupini in uskladiti želje zbora s svojo vizijo.