Marš bo naš rekviem

Maja 1943 je umrl Ivo Brnčić, pesnik, pisatelj, esejist, književnik, ki se je rodil v Slovenskih goricah, med vojno pa je kot mobiliziran hrvaški domobranec živel v Bosni. Brnčić je bil pred vojno osumljen sodelovanja s komunisti. Ker ni mogel dobiti službe v Sloveniji, je leta 1940 postal učitelj v Drnišu. V mladih letih je objavljal v Mentorju, kasneje v Ljubljanskem zvonu, proti koncu življenja pa je pisal pesmi o ljubezni, vojni in smrti, o rdečih oblakih, o človeku, ki ni zver, ki bi morila na skrivaj. Brnčićeva smrt je bila kot veliko vojnih smrti naključje, padel naj bi med poskusom prestopa k partizanom. Po njem je v Ljubljani poimenovana ulica.

Petinsedemdeset let kasneje sta se dve izmed Brnčićevih pesmi znašli na sedmem albumu skupine Katalena Človek ni zver, katerega predstavitvi smo bili minuli četrtek zvečer priča na koncertu v ljubljanskem Kinu Šiška.

Katalena, bend težkih ritmov, ekspresij in songov z melodično igrivostjo, bend, ki se skozi ves svoj glasbeni opus spogleduje s preteklostjo, zgolj zato, da bi lažje odseval sedanjost, naj bo to v priredbah ali skozi avtorske skladbe, se je tokrat torej spopadel z vojno, s črno-belim časom smrti, osamljenostjo, s strahom pred neizbežnim. Včasih so iskanje smisla tam, kjer smisel ne obstaja več, orisali intimni ugrinovski toni žalostne trobente, drugič glasno zaigrane harmonije, potem znova trušč vojnega absurda in tiha bolečina tistih, tiste, ki ostane za vedno sama.

Slovenska ljudska tradicija pozna veliko vojaških pesmi, bodrilnih in zapeljivih, otožnih ali živih, tudi že prirejenih, kot recimo Pengovov Pegam in Lambergar, predvsem pa pozna pesmi o slovesu, o tem, kako se dolgih sedem razleze v večnost, o tem, da nihče ne orje njiv, kadar fantič v vojsko gre, o tem, da so vojne, kot je med koncertom dejal vodja zasedbe Boštjan Narat, izštevanke, včasih kakšna krogla prileti, drugič zgreši, an, ban, ti ostaneš, jaz pa ne. Herojskih pesmi na koncertu ni bilo slišati.

Kataleni se pozna kilometrina, v uigranosti, v nastopu, morebiti je bil tudi zato drugi del koncerta, kjer so igrali starejši repertoar, ki ga občinstvo že dobro pozna, navidezno bolj ekspresiven, a znova ni naključje, da se je odrsko muziciranje končalo tudi s pesmijo Oj, ta soldaški boben, ki pa je niso peli zgolj tisti večer v Šiški, pač pa tudi stoletje poprej v času prve svetovne vojne v avstrijski vojašnici v Judenburgu – obstaja posnetek petja vojakov, narejen ravno tam, daljnega marca 1916, dve leti prej, preden je v isti vojašnici izbruhnil upor slovenskih vojakov, ki niso hoteli oditi na fronto umret za tuje gospodarje.

Mesečniškega zanosa prvih dni vojne, nazdravljanja cesarju že dolgo ni bilo več. Upor je bil, kot nas je naučila zgodovina, zatrt, njegovi voditelji pa postreljeni.

Zrelo je žito. Zrela je tudi Katalena. Še vedno »igra ljudsko muziko«, le da zdaj posluša tudi tišino cipres. Res mrzle so njive in daleč je maj.