Kali Uchis: Isolation

+ + + + +

Med letošnjo podelitvijo grammyjev se je precej ugibalo, kdo bi utegnila biti naslednja velika pop zvezdnica. Sodeč po videnem in slišanem se je zdelo, da Beyonce, Taylor Swift, Rihanna in Katy Perry za zdaj nimajo zares pravih naslednic. Se pa zdi, da takrat ni nihče opazil, da je bila za najboljšo R & B-izvedbo kot gostja v skladbi Daniela Caesarja nominirana kolumbijsko-ameriška pevka, ustvarjalka pesmi, režiserka videospotov in modna oblikovalka Kali Uchis. Bolj angažirani poslušalci, ki se jim je prikupila z mikstejpom Drunken Babble (2012) in malo ploščo Por Vida (2015), bodo ob misli, da bi se prav ona utegnila povzpeti na pop prestol, verjetno sicer le zmajevali z glavo. Toda sama ima velike ambicije in z albumskim prvencem jih več kot upraviči.

No, na tem mestu je vseeno treba sestopiti na trdna tla. Kali Uchis s svojo glasbo ne sodi med dizajnerske pevke. Je preveč samosvoja, sledi dobro premišljeni viziji in stvari rada počne, kot si jih zamisli. Noče se zapirati v kalupe, ki jih narekuje glasbena industrija. Ampak če je uspelo Amy Winehouse, zakaj ne bi njej? Zdi se, da je s ploščo Isolation vsekakor na pravi poti. Tudi za to, da osvoji najširše občinstvo. Če ne drugače, s pozornost zbujajočimi sodelovanji. V singlu After the Storm, ki si je dva meseca po objavi na YouTubu pridelal že štirinajst milijonov ogledov, verze odrapa Tyler, the Creator, ki ji je odprl vrata v mainstream že z lanskim singlom See You Again. Potem so tu še sodelovanja z Damonom Albarnom, Kevinom Parkerjem (Tame Impala) pa novim britanskim odkritjem, pevko Jorjo Smith, jazzovskimi hip hop posebneži BadBadNotGood, enim trenutno najbolj čislanih producentov Thundercatom in še kopico uglednih, zelo zanimivih glasbenikov.

Ob vseh sodelovanjih je morda najpresenetljiveje to, da plošča ponudi zelo koherentno podobo. Kljub slogovnemu navigiranju med R & B-jem, bossa novo, reggaetonom in soulom, v središču vseh skladb ves čas ostajajo Kali Uchis s svojo glasbeno vizijo, njen glas in seveda njena besedila. V teh kontemplira o (nekdanjih) razmerjih, (lastnem) uspehu in najpogosteje, pravzaprav logično, o pomembnosti tega, da ostajaš zvest samemu sebi in svojim idealom. Vse to z zrelostjo, nenavadno za večino štiriindvajsetletnic. Za nameček je vse skupaj zapakirano v hitro všečne skladbe, ki se močno opirajo na vintage žlahtnost in hkrati navdušijo s sodobnim pop značajem in vrhunsko izpiljeno produkcijsko podobo.

Na mikstejpu in mali plošči se je še znašla kakšna manj dodelana, mimobežna skladba, med petnajstimi skladbami z nove plošče pa je pravzaprav težko izbrati favoritinjo. Tako konsistentnega pop albuma nismo slišali že zelo dolgo, s tem pa se z gotovostjo že zdaj uvršča med diskografske favorite letošnjega leta. Zanimivo bo spremljati, ali si bo plošča tudi med najširšim mainstreamovskim občinstvom pridobila pozornost, ki si jo nedvomno zasluži.