Prodajte, prodajte, prodajte

Največji življenjski – »vitalni« – problem NLB naj bi bilo njeno državno lastništvo. Šele če bi Slovenija banko prodala, jo privatizirala, naj bi jo to »revitaliziralo«. Sprememba lastništva banke NLB, je zapisala evropska komisija v pismu Sloveniji, ki ga je ta teden objavila v uradnem listu EU, naj bi banko usmerila »– na vseh njenih nivojih – do obnašanja, ki bi bilo osredotočeno k maksimiranju njene vrednosti, tako da banka ne bi sledila kratkoročnim ali dolgoročnim političnim ciljem«, so zapisali. Privatizacija NLB naj bi bila nujna celo zaradi »moralnega hazarda«, so naštevali uradniki evropske komisije.

V zameno za odobreno državno pomoč banki leta 2013 je Slovenija privolila v vrsto pogojev, med drugim se je zavezala tudi k prodaji 75 odstotkov banke minus ena delnica do konca lanskega leta. A vlada Mira Cerarja je predvsem zaradi zapletov s hrvaškimi sodišči in pomislekov glede primerne cene postopek privatizacije začasno prekinila in komisijo zaprosila za premik privatizacijskih rokov. Po zadnjem slovenskem predlogu bi Slovenija letos začela prodajo 25 odstotkov banke, v prihodnjem letu pa bi prodala še preostalih 50 odstotkov, s tem da bi do nadaljnjega banko vodil nekakšni neodvisni skrbnik. Toda komisija se s predlogom ni strinjala in je januarja začela tako imenovani skrbni pregled.

Odgovor komisije je zanimiv, skorajda zaslepljen. Vemo, da je finančna kriza leta 2007 prizadela ves svet in vse banke, zasebne in državne. V Sloveniji so dejansko najbolj sporne, »tajkunske« kredite npr. Vegradu, Pivovarni Laško, cerkvenim holdingom ali Istrabenzu dajale tuje zasebne banke, kot sta bili Unicredit in Hypo. Kljub temu pa v Bruslju trdijo, da je problem Slovenije »jasen« in en sam, in to je državno lastništvo bank. Napačna davčna politika med letoma 2004 in 2008, državno spodbujanje potrošnje v času gospodarskega pregrevanja in vsa težka »svetovna« vprašanja, s katerimi se po zadnji finančni krizi ubadajo Nobelovi nagrajenci s področja ekonomije, kot je recimo vprašanje prekomerne ponudbe, premajhne regulacije in podobno, so očitno postali obstranska zadeva.

Tako recimo v omenjenem dokumentu, v katerem komisija zahteva nove kazni oziroma dodatne »kompenzacijske ukrepe«, če se bo rok za privatizacijo NLB še podaljšal, uradniki zapišejo, da naj bi celo druge mednarodne institucije »ugotovile jasno povezavo med bančnimi problemi leta 2012 in 2013 in korporativnim upravljanjem ter povezano nujo po privatizaciji v Sloveniji«. Temu sledi »copy & paste« citat iz zadnjega poročila Mednarodnega denarnega sklada, češ da je privatizacija »NLB ključnega pomena, da bodo banke operirale po tržnih načelih, se razširile v nove aktivnosti in znižale stroške poslovanja«. Še več, komisija Sloveniji celo sugerira, naj niti ne obdrži 25-odstotnega deleža banke, saj da bi banka tako dobila boljšega, strateškega lastnika.

Ob branju zahtev evropske komisije se tako zastavlja vprašanje, v interesu koga dela komisija pri svojih zahtevah po hitri prodaji NLB, ne glede na izkupiček. Ali res ščiti »davkoplačevalce« in ali so njeni ukrepi res namenjeni povračilu škode, ki so jo ti utrpeli ob zadnji dokapitalizaciji NLB, ki nas je leta 2013 stala 1,55 milijarde evrov? Glede NLB evropski komisiji svetuje in poroča svetovalna družba KPMG, kot nekakšna neodvisna zaupnica. V skladu s 650 tisoč evrov težko pogodbo med NLB in KPMG, ki se izteče naslednji mesec, lahko predstavniki KPMG sodelujejo na sejah nadzornega sveta NLB in imajo dostop do vse dokumentacije. Evropska komisija KPMG zaupa in sledi njenim nasvetom. A vemo, da KPMG načeloma podpira privatizacijske procese, saj je v teh postopkih v Sloveniji že delovala kot svetovalka in z njimi služila.

Obstaja še druga pot: da NLB vrne državno pomoč Sloveniji. V banki naj bi se na ta scenarij domnevno že pripravljali.

Poglobljena preiskava evropske komisije o zadostnosti slovenskega predloga za spremembo zavez glede NLB je sicer namenjena predvsem vnovičnim pogajanjem z našo državo, pa tudi vsem ostalim zainteresiranim strankam, ki bodo lahko v postopku dali svoje pripombe. Končno odločitev mora komisija sprejeti v roku 18 mesecev, torej do avgusta 2019, do tedaj pa je, kot pojasnjujejo na finančnem ministrstvu, možnih več scenarijev. Eden od njih seveda je, da se Slovenija in evropska komisija sporazumeta. A glede na način razmišljanja v Bruslju se nam v tem primeru slabo piše. To je minuli teden nakazala tudi finančna ministrica Mateja Vraničar Erman: poudarila je, da dlje, kot bo Slovenija čakala s privatizacijo, hujše »izravnalne« ukrepe bo zahtevala komisija – višja bo škoda za NLB.

A obstaja še ena pot. To pa je, da se Slovenija in evropska komisija ne sporazumeta in nato komisija državno pomoč iz leta 2013 razglasi za nezakonito. V tem primeru, odgovarjajo s finančnega ministrstva, bi bila Slovenija pozvana, da se opredeli, kolikšen znesek mora banka vrniti: »Slovenija bi pri tem izhajala iz obsega zadnje dokapitalizacije/državne pomoči, to je 1,55 milijarde evrov s konca 2013, temu znesku so bili namreč odmerjeni kompenzacijski ukrepi iz odločbe Evropske komisije iz decembra 2013. V pogovorih s komisijo bi Slovenija vsekakor poskušala doseči, da od tega zneska odšteje že vrnjeno državno pomoč v obliki izplačanih dividend ter ovrednoten izpad dohodkov banke iz naslova kompenzacijskih ukrepov.«

Tako absurdni ali paradoksalni, kot so danes argumenti komisije, zakaj mora Slovenija NLB čim prej prodati, so bili tudi tako imenovani kompenzacijski ukrepi, v zameno za katere je Slovenija lahko banko leta 2013 dokapitalizirala. Če se še spomnimo, so leta 2013 vsi, od politikov v Sloveniji do predstavnikov evropske komisije, trdili, da bo Slovenija domače banke dokapitalizirala z zajetno vsoto zato, da bodo lahko te spet kreditirale gospodarstvo. V resnici pa je morala država s komisijo skleniti dogovor, da bo kljub velikanski dokapitalizaciji država začela omejevati poslovanje bank NLB, NKBM in Abanke. Koliko, še danes ostaja skrivnost, vemo zgolj, da lahko npr. NLB v skladu z odločbo komisije SA.33229 (2012/C) in SA.35709 (2013/N) sklepa le izjemne in izredno dobičkonosne kreditne posle, zaradi česar komitenti odhajajo h konkurenci, cena banke pa seveda s tem pada.

Ob branju zahtev evropske komisije se tako zastavlja vprašanje, v interesu koga dela komisija pri svojih zahtevah po hitri prodaji NLB, ne glede na izkupiček.

Škoda, ki jo je Slovenija poleg neučinkovite dokapitalizacije imela, je izjemna, je recimo prepričan France Arhar, ki že dlje časa opozarja na dejstvo, da je leta 2014 Evropska centralna banka (ECB) uvedla ničelno obrestno mero, s čimer se je pritisk na npr. NLB dodano okrepil. »Kazen, ki jo je Slovenija oziroma NLB dobila, je bila tako še večja. Na to sem večkrat opozoril predsednika vlade in tudi uradnike evropske komisije, ki so se z mojimi trditvami strinjali, a dodali, da mora ta problem izpostaviti Slovenija,« pravi Arhar. Posledice neučinkovite in celo neumne dokapitalizacije iz leta 2013 so danes seveda vidne v poslovanju NLB. Ta je v zadnjih letih v Sloveniji zaprla 30 poslovalnic, njen tržni delež se je znižal, izgubila pa je okoli 30 odstotkov klientov. Komisija EU, ki zdaj zahteva rokohitrsko prodajo NLB, je načrtno znižala njeno ceno. Kje je tukaj skrb za davkoplačevalce?

Zdi se, da je potemtakem najbolje, če bi Slovenija in NLB iz tega zakletega kroga nekako izstopili, ključno vprašanje pa seveda je, ali bi NLB lahko v državni proračun vrnila znesek dokapitalizacije, zmanjšan za izplačila dividend in škodo, ki jo je NLB ob tem imela. Domnevno v NLB že seštevajo škodo, ki so jo utrpeli v zadnjih letih. V zadnjem finančnem poročilu NLB pa lahko tudi preberemo, da so likvidnostne rezerve skupine »na zelo visoki ravni«. NLB ima za kakšno tretjino višji količnik temeljnega kapitala od zahtev, ima 252 milijonov evrov likvidnostnih rezerv, tri milijarde vrednostnih papirjev in 778 milijonov evrov kapitala, ki ga lahko zastavi pri ECB – skupaj skoraj pet milijard »razpoložljivih rezerv«, pišejo. Če bi banko danes prodali, pa bi se po relevantnih ocenah proračun povečal za manj kot milijardo evrov.